"Bila sem Mateja. Stara sem bila 30 let, ko se je Marko odločil, da me ubije." Pripoved, ki je novembra pretresla prisotne v dvorani Cankarjevega doma, kjer se je odvijala Nacionalna konferenca o preprečevanju in odzivanju na nasilje nad ženskami v Sloveniji. Zgodba, ki jo je predstavilo Društvo SOS telefon, ki pomaga žrtvam nasilja, pa še zdaleč ni edina.
Kampanji #nisemprijavila in #jaztudi. V njih je zbranih več sto zgodb deklet, žensk, mater, hčera ... žrtev. Zakaj niso prijavile? Odgovorov na to vprašanje je več. Morda so se bale, morda jih je bilo sram, morda so travmo potlačile, verjele, da so za nasilje krive same, ali pa so verjele, da tu ne gre za nasilje. Kako naj bi vendarle šlo za to? Njen nasilnež jo namreč ljubi. Tu so tudi dolgotrajni postopki in prelaganje krivde na žrtve.
Najnevarnejši kraj za žensko je prav njen dom. Podatek, dejstvo, krik, ki odmeva v tišini. Le lani smo v Sloveniji zabeležili 12 femicidov, najhujših oblik nasilja nad ženskami. A tega je še veliko več, pogosto je skrito za zaprtimi vrati.
Vsaka peta ženska v Sloveniji je žrtev nasilja. Statistični podatki so grozljivi, a tudi številke ne orišejo še toliko bolj pretresljivih zgodb, ki stojijo za njimi.
'Prvi udarec je že krepko predaleč'
Slednje v že omenjenih kampanjah zbira tudi Inštitut 8. marec, direktorica inštituta Nika Kovač pa je nekatere zbrala v novi knjigi #metoo – Vihar, ki je pretresel svet. Ob njih je popisala tudi delovanje inštituta na tem področju ter druga svetovna gibanja proti spolnemu nadlegovanju in nasilju. Kovačevo so pretresle zgodbe pričevalk, med katerimi je tudi Penelopa, dekle, ki se je upalo izpostaviti in nasilneža prijaviti.
"Morala sem se izpostaviti in se soočiti s svetom. Prejela sem kritike, da samo iščem pozornost. A morala sem širiti obzorja. Kaj pa, če se podobno dogaja tudi drugim dekletom?" Tako je pojasnila svojo odločitev, da o nasilju spregovori. Leta 2020 je bil njen nasilnež obsojen, oblasti pa so pri njem odkrile več kot 10.000 posnetkov mladoletnih deklic in več kot 40.000 fotografij.
Profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani Jasna Podreka je na predstavitvi nove knjige Nike Kovač izpostavila tudi težavo različnega razumevanja nasilja. Nimamo namreč poenotenega konsenza o tem, kaj je nasilje oz. kaj je nadlegovanje. "Če bo nekdo rekel, da je bil žrtev posilstva, bo večina ljudi to obsodila. Ampak, ko se pogovarjamo o konceptualizaciji nasilja, menim, da nimamo konsenza o tem, kaj nasilje je," je dejala. Kot primer je navedla vojno v Ukrajini. "Strinjamo se, da je to nasilje. Pa smo poenoteni tudi, da je neko nasilje, ki ga doživlja določena ženska, tudi zares nasilje?"
Poudarja, da je spolno nasilje ob tem močno povezano tudi z nekimi konvencionalnimi prepričanji o tem, kaj je vloga moškega in ženske v družbi. "V intimnopartnerskem nasilju pogosto slišimo: Ko te prvič udari, odidi. A tudi prvi udarec je že krepko predaleč. V ozadju je namreč dolga podlaga drugih oblik nasilja, ki so praviloma prefinjene, neopazne in ki jih kot družba zelo toleriramo," je pojasnila.
Ob tem je poudarila, da je spolno nasilje nad ženskami razširjen in večpasten pojav. "Leži v nekih vrednostnih orientacijah, ki so povezane z nekimi tradicionalnimi prepričanji," je dodala.
V Društvu SOS telefon so se klicu na pomoč zaradi nasilja preko brezplačne 24-urne telefonske številke 080 11 55 v letu 2022 odzvali več kot 2200 krat. V njihove druge programe pa je bilo vključenih dodatnih 200 žensk in otrok. Samo v programu individualnega svetovanja se je število uporabnic od leta 2018 povečalo za 127 odstotkov.
Potrebna baza usposobljenih strokovnjakov: 'Že pri prijavi se lahko vse ustavi'
Inštitut 8. marec se je podal v boj za pravice žrtev. Njihova prva izbojevana bitka pa – redefinicija kaznivega dejanja posilstva, in sicer po modelu "Ja pomeni ja". "Takrat smo začeli prejemati vedno več sporočil, da žrtve nasilja ne želijo prijavljati, ker se bojijo ravnanj institucij. Te namreč prepogosto na marsikateri točki procesa odpovejo," pa je povedala Kovačeva.
Razlogov za neprijavo je sicer še več: bojijo se odzivov okolice, nimajo ekonomskega stanja, da bi se žrtve lahko izvile iz nasilnega odnosa, ali pa jih je strah, našteje direktorica Inštituta.
Z njo se je strinjala tudi Podreka, ki je izpostavila tudi sekundarno viktimizacijo in prelaganje krivde na žrtev. "To se dogaja prepogosto. Žrtve ne verjamejo, da lahko uidejo nasilju. Tudi zaradi zatajitve institucij," pa je dejala direktorica Inštitata 8. marec.
"V osnovi pa je težava tudi neinformiranost," je dodala Jasmina Imširović Durić, strokovna sodelavka in predstavnica Društva SOS telefon. Kaj se zgodi po prijavi? "Žrtvi ne more nihče zagotoviti oz. ji obljubiti, da bo po prijavi pravici zadoščeno. Zato je informiranje o tem, kaj žrtev po prijavi čaka, tako pomembno," je poudarila in dodala, da se morajo zavedati, da do zadoščenja pravici morda ne bo prišlo.
Ena najhujših stvari, ki pa se lahko zgodi žrtvi, pa je slab odziv policije. Sekundarna viktimizacija, prelaganje krivde na žrtev, dvom v njihovo zgodbo ... To je nekaj, kar žrtve ne bi smele doživeti. "Vsak od nas nasilje doživlja drugače. Vsi smo individualni in takšna bi morala biti tudi vsaka obravnava nasilja," je poudarila. Žrtve ne smemo obsojati, prav tako pa jih ne smemo siliti v odločitve. "Te morajo sprejeti same."
Da je dodaten poudarek potreben na strokovnosti in usposabljanju pristojnih organov, je izpostavila tudi Podreka: "Potrebujemo bazo strokovnega osebja, ki ga poznamo in na katerega se lahko v tovrstnih primerih obrnemo. Pri prijavi se lahko namreč vse ustavi."
Vihar, ki je pretresel svet. Zdaj ga mora le še spremeniti
Po mnenju sociologinje in ene od pobudnic gibanja #jaztudi v Sloveniji Darje Zaviršek pa je treba prvi korak narediti že v rani mladosti otrok, pri njihovi vzgoji. "Že v otroštvu je treba prekiniti vzorce, ki se jih priučimo. Otrokom je treba priučiti empatijo, prekiniti moramo seksualizacijo deklet. Tu smo veliko preveč tolerantni," je jasna. Meni, da je ena najboljših preventiv, da že v otroštvu spregovorimo o tem, kaj spolno nasilje je. Imšitović Drićeva je ob tem izpostavila tudi, da se otrok pogosto uči s posnemanjem odraslih.
Tudi Penelopa je dejala, da bi se morali kot družba veliko bolj osredotočiti na iskanje rešitev, da do nasilja sploh ne bi prišlo. "Govori se o zaščiti žrtev, ženske se učijo samoobrambe pred nasilneži. Kje pa je tu učenje potencialnih nasilnežev?" je poudarila. Boljše kot kurativa, bi bila namreč tu prav preventiva. In tudi glede tega mora vihar spremeniti svet.
Kampanja #jaztudi je, kot že rečeno, s spremembo definicije posilstva že obrodila konkretne rezultate. V Inštitutu pa si želijo, da bi se to zgodilo tudi s kampanjo #nisem prijavila. Tudi zaradi tega se je Kovačeva odločila izdati knjigo, ki si jo je, kot je poudarila, upala izdati le založniška hiša Pivec. "Vsi ostali so bili zaskrbljeni zaradi škandala, ki bi ga vsebina knjige lahko predstavljala."
M. P.