Vračanje mladih moških nazaj k veri

V zadnjih letih raziskave kažejo zanimiv obrat. Medtem ko starejše generacije vse bolj izgubljajo stik z vero, se pri mladih dogaja nekaj nepričakovanega – premik nazaj k veri. Premik je izrazito spolno pogojen, zlasti pri krščanstvu. Prvič v moderni zgodovini je namreč med mladimi kristjani več moških kot žensk.

Ženske so bile skozi zgodovino vedno bolj zveste obiskovalke cerkva kot moški – toda pri generaciji Z se dogaja obrat. Katolištvo na primer beleži velik porast mladih moških, ki se pridružujejo cerkvi ali krepijo svojo vero, nekateri pa verjamejo, da je to neposreden odziv na občutek, da jim sodobna družba jemlje patriarhalne strukture moči. Za mnoge je vera tudi način, kako ohraniti tradicionalne spolne vloge in položaj.

Vir: Unsplash

V zadnjih petnajstih letih so si ženske pridobile pomemben družbeni vpliv. Gibanje #MeToo je številne moške posebej spodbudilo k občutku, da so v prostorih in pogovorih, kjer prevladujejo ženske, osebno napadeni, pravi Jordyn Walhof za Impact. Cerkev je še vedno močno prežeta s tradicionalnimi spolnimi vlogami – in mladi moški se vse bolj obračajo k družbenim krogom, kjer imajo vidno več moči kot ženske in kjer jim nenehno sporočajo, da bi morali imeti moč.

Obračanje k veri gre z roko v roki z današnjim vzponom konservativnih vrednot. Po podatkih Raziskovalnega censtra Pew je kar 98 odstotkov izvoljenih republikancev v ameriškem kongresu kristjanov, številne njihove politike pa so neposredno oblikovane z bibličnimi prepričanji.

A zakaj prav generacija Z kaže takšen premik k organizirani religiji?

Veliko vlogo imajo algoritmi družbenih omrežij, ki mladim moškim prikazujejo, kako izgledajo konservativne vrednote. Po spletu ta generacija moških v izjemnem obsegu spremlja konservativne in verske vsebine – med katerimi je veliko tudi mizoginije.

Vir: Unsplash

Pomemben mejnik je bil tudi leto 2020, ko je upadanje deleža vernih Američanov prvič zastalo. To je verjetno povezano z uničujočim vplivom pandemije COVID-19. V času bolezni in izolacije so se mnogi mladi počutili izgubljene in razpadle. Prav pandemija je v veliki meri odgovorna za današnjo epidemijo osamljenosti: veliko mladih pravi, da so se počutili bolj odrezane kot kdajkoli prej. Ko so izgubili pomembne življenjske dogodke in trenutke s prijatelji, so se številni obrnili k veri, da bi znova našli stik s seboj in skupnostjo. Cerkev in verski prostori pogosto delujejo kot t. i. “tretji prostori” – kraji zunaj šole in dela, kjer se lahko gradi družabno življenje.

Ker vera v vsaki naslednji generaciji izgublja privlačnost, nekateri menijo, da je pri generaciji Z pravzaprav v igri oblika kontrakulture. Ob tem se ne smemo spregledati še enega vidika: vera kot mehanizem spoprijemanja. Zadnjih pet let je bilo prežetih s pandemijo, političnimi nemiri ter novimi plastmi stresa in tesnobe, ki jih prinaša življenje na družbenih omrežjih. Lažje je prenašati nenehno nasilje in neprestane travme, če imaš nekaj večjega od sebe, na kar se lahko zaneseš. Vera ljudem prinaša občutek smisla, višjega poslanstva in skupnosti.

Ne glede na razloge pa je očitno: premik generacije Z k veri je znamenje časa. Ker mladi – še posebej mladi moški – vedno bolj iščejo stik z organizirano religijo, je zelo verjetno, da bo ta trend močno zaznamoval prihodnost mladinske kulture v letih, ki prihajajo.

S. S.