Zadnjič sem že drugič gledala film The Trial of the Chicago 7. Ganil me je, pa tudi užalostil. Namreč, zdi se mi, da smo znova in znova priča izgubljenim bitkam. Nič pa se ne bo spremenilo, če ne bomo vztrajali, četudi energija peša. Če ne bomo pripravljeni znova in znova vzpostaviti bolj ali manj oguljenih debat, ki bodo (za spremembo) konstruktivne, namesto polarizirane obrambe nam domače miselnosti, se lahko od sprememb poslovimo.
Mladi so po zadnji raziskavi Slovenska mladina 2019 precej nezainteresirani za nacionalno politiko. "Nezanimanje za slovensko politiko se je med mladimi povečalo. Če je leta 2013 vsaka četrta mlada oseba izražala popolno nezanimanje, ga leta 2018 že skoraj vsaka druga," so zapisali raziskovalci.
Kljub temu, da je vedno več politično navdahnjenih filmov, da različni akterji pop kulture vedno bolj zavijajo na politično sceno (no, vsaj meni se tako zdi), zanimanje za politiko med slovensko mladino pada. Zanimivo.
'Kakšni zabušanti. Bedneži, zaviti v svoje kalupe drage cenenosti, polne vsiljene dodane vrednosti. Svetleče lupine, ki bodo pokopale vse, kar ima realno vrednost v svetu.'
Joj, kakšne bedarije. Ste kdaj pomislili, da številne politika enostavno ne nagovarja? Ali pa da so tako zaposleni z vsakodnevnimi obveznostmi in stiskami, da jim preprosto zmanjka časa in energije za stvari, ki ne vplivajo neposredno na njihova življenja?
Ali pa na to, da imajo morda občutek, kot da jim politika tako ali tako ne ponuja prav ničesar? Da njihov glas tako ali tako ni pomemben, ker 'kaj pa mladi vedo'? Po omenjeni raziskavi sodeč ima precej velik delež mladih močan občutek odtujenosti od sveta konvencionalne politike. "Kljub temu da se je zadovoljstvo mladih s stanjem demokracije v Sloveniji povečalo skupaj z izboljšanjem ekonomskega položaja, večina mladih vseeno čuti, da njihovi interesi niso zastopani v nacionalni politiki," so zapisali raziskovalci.
Kdo ima - pri vedno obširnejših šolskih obveznostih, ohranjanju imidža in kroga prijateljev, ki je za mlade ključen (priznajmo si, v bistvu je ključen za prav vse), vprašanjih odraščanja, tega, kaj naj delajo celo življenje in kje se vidijo, zasvojljivi zabubljenosti v socialna omrežja, ki vsakemu posamezniku odpirajo svoj svet (in pri tem druge svetove zapirajo) - sploh še čas in voljo za zadnje novice o vedno novi verziji politične farse v državi? "Da bi izboljšali participacijo mladih v politiki, bi morali povečati njihov občutek vključenosti, tako da bi jim dejansko dovolili več glasu in jim politiko približali izkustveno," so povzeli raziskovalci. Tako se resnično ne zdi smiselno, da se pobude idej, kot je Teden političnega učenja, ki so ga (preko spleta) želeli izvesti dijaki Gimnazije Kranj, zatre. Kot so napisali v Mladini, je nabor gostov bil pester - pridružile bi se jim na primer evropske poslanke Tanja Fajon, Ljudmila Novak in Romana Tomc ter novinarja Tanja Gobec in Domen Savič. Vendar se je šola zaradi očitkov polariziranosti, ki bi lahko pustili madež tako na šoli kot tudi na dijakih, odločila, da projekta ne bo izvedla. Še ena izgubljena bitka. Pardon, (konstruktivna) debata. Zatiranje takšnih spodbud in dejstvo, da politika še vedno ne uspe nagovarjati mladih, sta le dva izmed številnih razlogov, zakaj mladih politično dogajanje ne pritegne. Problem je vse prej kot v tem, da naj bi mladi bili 'neumni, nezainteresirani in zabluzeni'. To je le zguljena laž, pravljica, ob kateri nekateri malo manj mladi mogoče lažje zaspijo. Zanimivo pa bo preveriti, kaj bo pokazala nova raziskava mladine. Čeprav predvidevam, da omenjene pravljice ne bo bistveno spremenila - ne glede na to, kaj mladi dejansko počnejo.
M. L.
Comments