Zakorakali smo v tiste praznične decembrske dni, ko se zdi, da je vse popolno, okoli nas vejeta veselje in ljubezen in zdi se, da so vsi še čisto nekoliko bolj srečni kot običajno. Ob tem nas televizija in spletne televizije zasipajo z neustavljivo reko romantičnih in zabavnih božičnih filmov, ki ti ogrejejo srce. A ne le božični in romantični filmi. Zdi se, da se je v programskem toku zadnji čas znašla tudi poplava ljubezenskih resničnostnih šovov.
Od Sanjskega moškega, Poroke na prvi pogled, Ugodno oddam sina … do resničnostnih šovov, ki so k nam prodrli čez lužo: Ljubezen je slepa, Otok ljubezni, Ultimat itd. Vsi z enim samim ciljem … Najti srečen konec. Najti pravo ljubezen. Kajne?
Ljubezen in razmerja so bila že od nekdaj stvar posla. Tržno blago, ki se ga lahko prodaja v izobilju. Le kdo si namreč v tem divjem svetu ne bi želel najti tistega redkega bisera, h kateremu nas je kultura tako zagnano vzgajala? Le kdo si ne bi želel najti prave ljubezni? In le kdo si dokaza, da slednja zares obstaja, ne bi želel videti?
Od resničnosti k pravljici
Producenti resničnostnih šovov so v slednjem videli izjemno podjetniško idejo. Idejo, ki je postala tudi izjemno dobičkonosna tržna niša. A kaj točno stoji za fenomenom tovrstnih oddaj in kako igrajo na naša čustva? Kako ustvariti popoln karakter, popoln ambient, popolna čustva … ? Kako pričarati popolnost, ki bo pred ekrane prikovala sleherne oči, najsi bodo te romantične, skeptične ali celo cinične?
Iskanje ljubezni se lahko v resničnem svetu včasih zdi precej omejeno. Najuspešnejše poti na zemljevidu ljubezni se običajno skrčijo na tri glavne prometnice: aplikacije za zmenke, večerne zabave ali osebe, ki jih srečujemo v svojem življenju (sodelavci, študenti, prijatelji prijateljev itd.). Toda v svetu resničnostnih šovov je možnosti za zmenke neskončno. Televizijske platforme so uspele vzeti skoraj vsako dejavnost in jo spremeniti v platformo za iskanje ljubezni: ples, petje, kuhanje itd.
Resničnostni šovi zagotovo ne odražajo resničnega življenja. Vsi se zavedamo, da so zmenki, okolje, podoba, vzdušje in še marsikaj drugega prirejeni. Prav tako se preštevilni zavedamo klavrnega konca, ki akterje pogosto čaka, ko se kamere ugasnejo, šov pa se konča. A kljub temu ostajamo prilepljeni na zaslone, prebiramo ocene, razmerja komentiramo tudi sami.
Vendar pa žanr zmenkarskih oddaj, čeprav se je njegova poplava resnično zgodila nedavno, ni moderna iznajdba. V Združenem kraljestvu so bili gledalci že v 80. letih prejšnjega stoletja obsedeni z zmenki na slepo, v ZDA pa so se tovrstne oddaje začele že (davnega) leta 1965.
Brezupni romantiki, očarani nad ljubeznijo?
Profesorica na Fakulteti za komunikologijo Univerze v Akronu dr. Amber L. Ferris je jasna: "Romantika bo ljudi vedno zanimala." In to kljub temu, da bo formula resničnostnih šovov vedno ostala enaka. Prepričana je, da je ljubezen vedno bila in tudi vedno bo neskončno fascinantna tema. Ki ob tem dodaja, da se ljudje pogosto "učimo iz napak drugih". "Opazujemo vedenje drugih in posnemamo tiste, ki imajo pri svojih dejanjih uspešnejše rezultate," razloži.
Podobno je ob spremljanju resničnostnih šovov. V njih namreč prepoznamo različne osebnosti in arhetipnih odnosov. "Gledalci tako pogosto najdejo osebe, s katerimi se lahko poistovetijo," pravi raziskovalka odnosov in avtorica knjige Od prvega poljuba do večnosti: znanstveni pristop k ljubezni Marisa T. Cohen. Ob tem pa številni gledalci v zgodbah, ki jih portretirajo resničnostni šovi, iščejo navdih: "Zgodbe oseb, ki dočakajo srečen konec, nam dajo upanje."
Fisherjeva ob tem ugotavlja tudi, da bi lahko spremljanje tovrstnih šovov v nas sproža določene hormone. Naše telo je neprestano podvrženo različnim dražljajem v okolju, ki v nas sprožajo določene senzorje. Močno podobno, kot izpostavljenost sončnim žarkom, pri številnih moških sproži hormon lakote, tudi vizualni dražljaji v nas sproščajo najrazličnejše hormone.
Naša telesa so torej skupek živčnega sistema, ki ga vodijo najrazličnejši hormoni. Ob sprožanju različnih čutimo različna čustva. Čeprav se torej objektivno zelo dobro zavedamo, da so razmerja na ekranu prirejena in morda niso resnična, pa so občutki ob tem, ko jih spremljamo, še kako zelo resnični. ron, hormon, ki je povezan s spolnim nagonom. Ko pa se par crklja, lahko naše telo sprošča oksitocin oz. hormon "vsega lepega" (vlogo ima pri socialnem povezovanju, razmnoževanju, porodu in obdobju po porodu).
Naša telesa so torej skupek živčnega sistema, ki ga vodijo najrazličnejši hormoni. Ob sprožanju različnih čutimo različna čustva. Čeprav se torej objektivno zelo dobro zavedamo, da so razmerja na ekranu prirejena in morda niso resnična, pa so občutki ob tem, ko jih spremljamo, še kako zelo resnični.
Drama je naše gonilo
Številni resničnostni šovi (morda kar vsi) prikazujejo pretirane različice resničnih odnosov, ob tem poudarja Cohenova. Ta dejavnik drame je prav tako izjemno pomemben faktor pri tem, da oddaja zagrabi naš interes. Veliko vlogo pri tem odigrajo tudi producenti, ki roke pogosto sklenejo tudi s psihologi – ne le zato, da se prepričajo, da so osebe dovolj čustveno stabilne za oddajo, včasih tudi za to, da zagotovijo čustveno neravnovesje oseb, zagotovo pa tudi zato, da v šov ujamejo konfliktne karakterje. "S tega vidika se resničnostni šovi ne razlikujejo od katerekoli druge televizijske serije ali filma, ki ga gledamo za lastno zabavo," poudarja.
"So delno resničnostna TV, delno telenovela, delno igrana oddaja, kar pomeni, da združujejo elemente leposlovja in nefikcije, karakterizacijo, odnose, melodramo, tekmovanje in aspiracije, ki so zelo močni," pravi strokovnjakinja na področju filmskih in televizijskih študij dr. Karen McNally. Pri tem močno vlogo odigra tudi preigravanje med vprašanjem "Bosta?" ali "Ne bosta?". Do tekmovalcev resničnostnih šovov čutimo enako kot do izmišljenih likov, pravi.
Ob tem pa je spremljanje popularnih resničnostnih šovov tudi del družbene kulture in socialnosti. Spremlja jih namreč več tisoč, tudi več milijonov gledalcev. "Spremljanje oddaj tako izpolnjuje tudi našo potrebo po sodelovanju v komunikaciji z drugimi," izpostavi Cohenova.
Na spletu se vzpostavijo forumi, gledalci komentarje delijo pod prispevki ali videi … "Vzpostavi se posebna skupnost oboževalcev oddaj. Raziskave pa so pokazale tudi, da se ljudje pogosto povezujemo ob skupnem negativnem odnosu do določenih oseb," dodaja. Pogosto se namreč na spletnih straneh vzpostavi skupnost na podlagi skupnega "sovraštva" do določenega lika v zgodbi.
Svoj kozarček k vsem navedenim razlogom pristavi še medijska psihologinja June Wilson, ki poudari, da si ljudje pogosto želijo, da jim tovrstne oddaje "spodnesejo tla pod nogami". "Šovi vas popeljejo v domišljijski pravljični svet popolnosti, apartmajev z vrtnicami in šampanjci, vročih kopeli …" Dodatek k temu koktejlu dobrega počutja pa je tudi dejstvo, da gledanje privlačnih ljudi običajno v nas sprošča dopamin.
Popolna past
Zgodi se efekt domine. Uspeh ene tovrstne oddaje ustvari množico podobnih. Dejstvo, ki smo ga videli že neštetokrat pred tem (pevski šovi, plesni šovi, kriminalne serije ipd.).
Ob tem raziskave kažejo, da še nikoli ni bilo toliko samskih oseb, kot jih je trenutno. Udeleženci oddaj iščejo ljubezen in pogosto to počnejo tudi gledalci. Vsi iščejo svojega popolnega partnerja, svojo "drugo polovico". Prav zaradi tega so uspešnejši formati oddaj, ki ljudem prinašajo veselje, upanje in optimizem, za Cosmopolitan razkrije urednik ameriške verzije Poroka na prvi pogled Lee McMurray. "Obstaja občutek, da se lahko to zgodi tudi tebi." Ob tem meni, da so zmenki in iskanje ljubezni univerzalni ter da iskanje ljubezni ne bo šlo nikoli iz mode.
Da, producenti so zali dodobra izkoristiti našo človeško naravo in iztržiti ljubezen. A rešiti se iz tako popolno zastavljene pasti, je praktično skoraj nemogoče. Še posebej ob dejstvu, da je eden izmed naših lastnih jetnikov tudi naše telo. Zato odmislimo občutek krivde in se prepustimo pravljici na ekrani. In zagrizeno, kot najbolj izvedeni "kavč komentatorji" povejmo osebi na ekranu, koliko neumnih stvari je že naredila in katera je edina prava izbira.
M. P.