top of page

Tri punce, trije vtisi karantene

Ker smo trenutno zaprti doma in čakamo, da se karantena konča, smo se tri dekleta odločila, da postavimo lastno spletno stran, na kateri bomo tedensko objavljale zanimive prispevke, ki so omejeno zastopani v tradicionalnih medijih. Ker smo zadevo zagnale ravno sedaj, je naš prvi prispevek povezan z našim doživljanjem karantene. 


Maruša


Zavedam se, da Covid-19 številnim ljudem povzroča precej težav, vendar … Lagala bi, če bi napisala, da mi študij od doma ni pisan na kožo. 

Določenim predavanjem lahko sledim tudi kasneje, kar je pri težkih predmetih pravi balzam, saj lahko profesorja “dam na pavzo”, si v miru zapišem snov, razčistim stvari, ki jih ne razumem popolnoma, nato pa predvajam video naprej. Tak način dela mi prihrani kakšnih pet ur študija na teden. Skratka, v krajšem času se naučim več in bolje.


Za povrh lahko študiram kar doma v pižami. Vstanem deset minut pred predavanjem - da si lahko skuham kavo in pripravim provizoričen zajtrk. Načeloma ne rabim zapravljati časa za kakršno koli urejanje. Pranje glave vsaki tretji dan? Tuš vsaki dan? Eh … Morda zveni ogabno, da tu in tam prho kar izpustim, ampak moja občutljiva atopična koža je več kot zadovoljna. 


Družina je zame na prvem mestu in končno imam dovolj časa, da ji namenim pozornost, ki si jo zasluži. Nasmeh, ki ga moja prisotnost in pomoč pri domačih opravilih narišeta na obrazih mojih staršev je nekaj najčudovitejšega na svetu. No, zame. Doma smo ob gozdu, tako da gremo pogosto na sprehod. Gužve ni, tako da s sprehodom ne ogrožamo nobenega. Pogovarjamo se, smejimo, tu in tam malce prepiramo, zvečer pa skoraj vedno kartamo. Vsaki dan smo bolj povezani. 


V Ljubljani sem to pogrešala. Dom, nek mir in način dela, ki ga lahko skoraj popolnoma prilagodim lastnim potrebam in urniku. Zdaj sem spet prijela kitaro v roke, pišem, berem, gledam dokumentarne filme … Pa še vedno nimam dovolj časa za vse, kar bi želela početi. Mislim, da je zame dolgčas nekaj, kar nikoli ne bom zares izkusila. 


Pogrešam edino svoje prijatelje. Ostalo lahko počaka. Življenje se lahko nekoliko ustavi, čeprav se zame pravzaprav niti ni toliko ustavilo. Morda končno po dolgem času živim svoje življenje - takšno, ki me osrečuje. Imam nekoliko več svobode, energije in podpore za razmišljanje o življenjskih vprašanjih, ki me morijo že nekaj časa … Vendar o tem kaj več kdaj drugič.

Klavdija


Če bi tale zapis pisala nekje dva ali tri tedne nazaj, bi vseboval veliko depresivnih in žalostnih misli. Moja karantena se je namreč začela precej slabo, saj sem začela ugotavljati, da bodo lahko razmere uničile moje sanje o tem, da v kratkem postanem samostojna podjetnica. Večino časa sem razmišljala samo o tem, kje bom dobila prihodke in kako si bom plačevala nujne življenjske potrebščine. Delala sem kolikor sem imela dela, drugače pa sem se smilila sama sebi.


Nato pa se je čez noč (ali dve) zgodil klik v glavi. Po večletnem premoru sem ponovno začela telovaditi (s čimer sem odlašala že kar precej časa), ponovno sem odprla Duolinogovo aplikacijo in se začela učiti italijanščino, z Marušo in Majo smo postavile tole spletno stran, v manj kot mesecu dni sem spisala štiri blog objave za mojo spletno stran, dve me čakata še v tem tednu. Prav tako sem že pred karanteno razmišljala, da bi nekoč v prihodnosti mogoče za šalo začela snemati podcast in med vikendom sem naročila mikrofon in kmalu začnem tudi s tem. Tako da, moja karantena je vse to, kar sem si pred tem želela.


A najbolj zanimivo je to, da sploh nimam veliko več časa, kot sem ga imela pred njo. Še vedno dokaj normalno delam, ampak enostavno pred tem nekako nisem našla motivacije ali volje, da se karkoli od zgoraj naštetega realno lotim, sedaj pa imam vsak dan novo idejo, kaj bi rada preizkusila ali se naučila.


Vem, da nam je celotna situacija povsem obrnila življenja na glavo, nekaterim malo bolj, drugim malo manj. Vem, da je za marsikoga trenutno stanje izredno negativno, ljudje so namreč čez noč ostali brez prihodkov, nekateri so morali zapreti svoja podjetja, na gospodarstvu in turizmu pa bodo posledice dolgotrajne.


Sama pa imam vseeno občutek, da smo nekaj takšnega tudi rabili. Ne v smislu, da bo še več ljudi na pragu revščine, ampak neke vrste »wake up call«, da živimo prehitro in da se ne znamo ustaviti. Zdaj je najbolj primeren čas, da ugotovimo, kaj želimo, se posvetimo stvarem, ki si jih želimo že nekaj časa, pa prej nismo imeli energije ali nas je bilo strah.


Žal nihče ne ve, koliko časa bo to še trajalo in kakšne bodo posledice. Lahko bodo tudi zame. Samo zaenkrat se trudim ne obremenjevati s stvarmi, na katere enostavno nimam vpliva, ampak delam kolikor le lahko in počnem vse, kar sem si že dlje časa želela početi.

Maja


Ni še dolgo nazaj, ko sem na vprašanje: »Kako si?« odgovorila s: »Preobremenjena.« Naenkrat sem namreč izdelovala prvi letnik magisterija, dve službi, opravljala funkcijo podpredsednice društva in funkcijo sekretarke mednarodnega društva, pomagala organizirati dogodke in hkrati skrbela še za svoje socialno življenje. Slednje je sicer trpelo, vendar pa sem vedno našla vsaj trenutek časa za svoje prijatelje. Nekoliko bolj se je to poznalo na mojem zdravju, skrbi zase in rutini spanca, ki se je skrajšala na maksimalno pet ur spanja na dan.


Zato bi si mislili, da je virus, ki je naša življenja postavil na pavzo in upočasnil naš vsakodnevni hitri tempo, bil pravi balzam zame in za mojo dušo. Vendar me je tik pred tem zadela še ena osebna zadeva. Zadeva, ki bi jo sicer reševala na, morda ne najbolj zdrav, vedar pa zame lažji in še vedno učinkovit način. Zakopala bi se v delo in ostale aktivnosti. V tem trenutku bi mi moj prej preobremenjeni urnik prišel še kako prav, da bi lahko utišala svoje možgane.


Imam namreč precej slabo navado premlevanja in analiziranja čisto vsake podrobnosti. Še posebej, ko gre kaj narobe. Kje se je zalomilo? Je bilo že od nekdaj tako? Kaj sem naredila narobe? Kaj bi lahko naredila bolje? Kako naj stvar popravim? Ali jo sploh lahko popravim? Ali jo je vredno popraviti? Moji možgani imajo sedaj prostega časa na pretek, da se lahko ukvarjajo s prav takšnimi vprašanji. In nobena stvar ni dovolj pomembna ali dovolj velika, da bi jih lahko zaustavila. Da bi si moji možgani oddahnili od tega pregorevanja in se raje posvetili kakšni drugi težavi, ki jo je z uporabo logike veliko lažje rešiti.


Ampak po drugi strani je razmišljanje morda boljše kot preusmerjanje in potlačitev. Zagotovo je to nekaj novega in nepoznanega zame. Zagotovo še dolgo ne bom prenehala premlevati. Vraga, najbrž bi na koncu lahko še doktorirala iz psihološke analize svojega vedenja in ravnanja drugih ljudi.


Ampak, čeprav imam občutek, da z brezdeljem zapravljam dragoceni čas, pa mi morda svet sedaj kaže, da je prav upočasnitev tisto, česar se moram naučiti. Priložnost, da lahko zadiham. Priložnost, da se enkrat za spremembo posvetim sama sebi. Da enkrat za spremembo postavim sebe na prvo mesto. In za to, da začnem početi stvari, ki me veselijo, pa zanje pred tem nisem imela časa. Z eno takšno stvarjo začenjam zdaj.




Comentários


bottom of page