KOMENTAR: Evrovozijski spektakel in peščica, ki se boji drugačnosti

Minil je evrovizijski teden, ko smo lahko na evrovizijskem odru znova spremljali (bolj ali manj) spektakularne nastope. In znova se zdi, da nikakor ne moremo uiti debati o »kuhni«, prirejenih glasovih in nesprejemanju različnih okusov občinstva. Čeprav jo sama ocenjujem kot eno boljših Evrovizij v zadnjih letih, ki je postregla z množico dobrih nastopov, spektaklom, zanimivim vmesnim programom, nepredvidljivostjo, napetostjo ... no, čeprav bi naslednje leto podpisala, da takšnega stresa, kot sem ga letos doživela v zadnjih nekaj minutah razkrivanja glasov, ne bi doživela.

Glasba, tako kot celotna umetnost, na srečo ni enoznačna in ni vsem všečna. Nekateri bodo poudarek iskali v melodiji in ritmu, drugi v dovršenosti pevskega glasu, tretji v sporočilnosti besedila, četrti v spektaklu na odru, podobi ali celotnem paketu. Toliko kot nas je na svetu, toliko je tudi različnih okusov in ne obstaja zgolj eden, ki je »tisti pravi«. Znova, na srečo.

Osebno so me najbolj navdušile štiri države – Švedska, Estonija, Nizozemska in Francija (vrstni red ni pomemben). A v ožjem izboru sem imela najmanj 10 držav, če ne celo več. Med njimi je bila seveda tudi Avstrija z osupljivim kontratenorejem. In seveda je povsem logično, povsem razumljivo, zakaj je JJ prejel tako visoke točke žirij (čeprav so bile tudi slednje letos resnično presenetljivo neenotne) in zakaj je prepričal tudi dobršen del občinstva. Čeprav slednje marsikoga preseneča.

Nekako smo se ujeli v prepričanje, da občinstvo ne bo znalo prepoznati kvalitetne pesmi, če ta ne bo zapakirana v ta stereotipni paket »všečnosti«. A kaj sploh je ta všečnost in zakaj s(m)o nekateri tako prepričani, da so odkrili resnico formule glasovanja občinstva?

Že skozi evrovizijsko zgodovino lahko namreč opazimo, da so na evrovizijskem (no, pa tudi Eminem odru – le kdo bi lahko pozabil na zmago Narodno zabavnega roka in to v letu, ko žirija ni podajala svojih ocen, zmaga pa je bila tako zgolj in le v rokah gledalcev) odru zmagovali najrazličnejši nastopi. Moja prva Evrovizija, ki se je spomnim, je bila tista iz leta 2004, ko je s pesmijo My number one slavila grško-švedska pevka Helena Paparizou. In že če vzamemo to kratko obdobje dobrih 20 leti, lahko najdemo najbolj mešano paleto zmagovalcev – od srbske balade Molitva, do nežne melodije portugalske Amar pelos dois, ukrajinske vojne zgodbe 1944, izjemnega vokalnega presežka Rise like a phoenix, do švedske Euphorie, nemškega popa Satellite in finskega rocka Hard rock hallelujah, italijanskega Zitti e buoni in izraelske kokoške Toy.

Nobena od naštetih ni bila moja najljubša pesem na Evroviziji, čeprav sem (vsaj pri večini) razumela, zakaj so zmagali. Realno pa je v tem času moj favorit zmagal le dvakrat – leta 2013, ko je danska pevka Emilie de Forest zapela pesem Only teardrops, in leta 2019, ko je s pesmijo Arcaded slavila Nizozemska.

Priljubljenost stilov in žanrov se torej zelo očitno iz leta v leto spreminja, četudi sta dve leti zapored slavila glasovna presežka – lani Nemo, letos JJ. A tudi operni način petja oz. operni elementi na evrovizijskih odrih niso novost. Se še spomnite Slovenke Alenke Gotar in njene pesmi Cvet z juga, ki smo jo za predstavnico izbrali leta 2011?

Vsaka pesem torej zagotovo nagovori vsaj del občinstva, včasih je upešnejša ena, včasih druga. Zakaj torej toliko protestov? S(m)o res tako močno čustveno vpeti v samo tekmovanje ali resnični razlog morda tiči nekje drugje?

Letos je goriva na ogenj zagotovo prilila tudi politika. Izrael je naposled končal na drugem mestu, čeprav naj bi mu gledalci namenili največ glasov. A upoštevati je seveda treba tudi glasove strokovnih žirij, ki so točke podelile drugim državam, med njimi seveda Avstriji (kar, znova, ni presenečenje – JJ-jev nastop je bil vokalni presežek). Ali so se gledalci dejansko počutili opeharjeni, ali je šlo le za politično gonjo? Na to vprašanje lahko odgovori vsak zase.

Je občutek vse večje nastrojenosti realen?

Se pa v zadnjih letih ob boku Evrovizije pojavlja tudi vedno več nastrojenosti proti LGBTIQ+ kulturi. Morda so bili ti glasovi sicer prisotni že od nekdaj, le da so zaradi vzpona družbenih omrežij postali še toliko glasnejši. Morda sem z odraščanjem zgolj jaz postala bolj čuječa in jih zato hitreje zaznam. Morda k temu prispeva moj poklic. Ali pa se je nestrpnost z vidnosti LGBTIQ+ oseb (hvala vsem pogumnim posameznikom, ki ste za to poskrbeli) postala večja.

Na dejstvo, da je Slovenija že leta 2002 na Evrovizijo poslala skupino Sestre, smo očitno pozabili. Slišati je kritike, da gre v resnici za »LGBT-šov« in ne za glasbeno tekmovanje, nasprotujejo pa tudi vsalo »drugačnosti« na odru.

Lani je številne zmotil nastop zmagovalca Nema, pa četudi je bil njegov nastop zanimiv za gledat, tehnično dovršen, glasba je bila poslušljiva, ob tem pa je bil nastop tudi glasovno vrhunski. A kaj, ko je nastopil v rožnatem plaščku, z bleščicami, prav tako pa ni skrival dejstva, da se identificira kot nebinarna oseba.

Podobno je tudi z letošnjim zmagovalcem, avstrijskim kontratenoristom JJ-jem. A očitno nekaterih gledalcev ni zmotil le on ... več kritik je požela tudi italijanska točka, saj je pevec Lucio Corsi nastopil z nekoliko bolj ekscentričnim videzom - belim, rdečo šminko, črno obrobljenimi očmi in nekoliko ekstravagantnim oblačilom.

Njegovi pesmi Volevo Essere Un Duro je sicer 12 točk (največ) podelila tako slovenska žirija kot slovensko občinstov. Očitno smo bili torej v prepoznavanju dobre glasbe povečini uspešni. Pa vendar so jezni jeziki še vedno opletali čez Luciovo podobo na odru.

Da je bila pesem dobra, a da jih je zmotil njegov videz, mi je dejalo tudi več znancev. Ko sem dejala, da mene osebno videz ni zmotil, pa je sledil komentar: »Maja, tvoje mnenje glede tega tu resnično ne more imeti neke teže.« Ker ne skrivam, da sem glasna podpornica LGBTIQ+ skupnosti, ker ne skrivam, da me ekscentrični videz ne moti niti v vsakdanjem življenju, ker tudi ne skrivam, da me na osebi privlači nežnost, empatija, odprtost in ne »surova moč«. Pa ne bi razpravljala o tem, kako nekateri moški danes vodijo naracijo, ker ženske njihova »surovost« in »nadvlada« ne privlačita več.

Bi pa ob tem vseeno želela poudariti, da moški make up ni neka novost. Obstaja že več stoletij, morda tudi tisočletij. Stara plemena so si za različne obrede nadela različne maske, pobarvala obraze, se oblekla »pražnje«. Tudi v zlati dobi kraljevin, so visoki plemiči nosili lasulje, pudrali so si obraze, pordečili lička in ustnice, risali lepotne pege, nosili pa so tudi visoke pete.

Seveda se ideali lepote iz leta v leto spreminjajo, ampak to kaže prav na to, da ne obstaja »zgolj« ena univerzalna lepota. A tudi v moderni dobi lahko pri moških opravimo bolj ali manj opazen make up. V zadnjih časih je v porastu prav kozmetika, ki skrbi za naraven a sijoč videz.

Pa vseeno lahko opazimo tudi uporabo črtal, maskar, šmink in pudrov. Če ne sicer, pa prav pri rock, metal, punk glasbenikih. Tudi Michael Jackson je uporabljal make up, a je vseeno navduševal množice, specifično podobo je s pomočjo ličil ustvarila tudi priljubljena skupina Kiss, ki jo v resnici že enačimo s tem vizualnim aspektom, My chemical romance, Green day ...

Seznam je dolg. Zato tudi vprašanje: koga in zakaj to moti? Kdo se je znašel v tem krču trpljenja, da ne gre drugače, kot da pljuva svoj gnev?

M. P.