Disneyevi zlobneži … med gledanjem filmov bi morali kot gledalci navijati za njihov poraz. S tem namenom so bili tudi ustvarjeni. A pri številnih se zdi ravno nasprotno. Večkrat se je zgodilo, da so postali ti negativni liki bolj ikonični, cenjeni in ljubljeni, kot dejanski heroji. Nekateri med njimi pa so čez čas dobili tudi svoje lastne zgodbe in filme (Maleficent/Zlohotnica, 2014).
»Vsakdo bi raje pisal vlogo za kapitana Kljuko, kot za Petra Pana. Zlobneži so preprosto bolj zabavni,« je nekoč dejal dramatik, tekstopisec in režiser, ki je sodeloval pri številnih upodobitvah Disneyevih filmov, Howard Ashman. A kako in zakaj je prišlo do tega, da so liki, ki v filmu predstavljajo negativo in zlo, postali tako priljubljeni med gledalci? In zakaj prav med LGBTIQ+ skupnostjo?
'Nekoč je bil film svoboden'
Upodobitev queer in trans oseb v filmski industriji je prisotna že od samega nastanka filmov, vendar pa se je zaradi predsodkov in cenzure njihova upodobitev v različnih časovnih obdobjih različno prikazovala. V večini zgodnejših mainstream hollywoodskih filmih so bili gejevski liki uporabljeni za namen komedije in zabavo gledalcev, vendar pa se je celo ta stereotipni a lahkotnejši prikaz skupnosti z objavo Haysovega kodeksa v začetku 20. stoletja njihova reprezentacija močno spremenila.
»Nekoč je bil film svoboden. Iz njega je vrela pohota, ekstravaganca in nazorno nasilje. Po nekaj odmevnih škandalih v Hollywoodu in vse bolj razširjenem prepričanju, da filmi kvarijo mladino, pa je leta 1922 na čelo Združenja ameriških producentov in distributerjev stopil prezbiterijanski starešina Will H. Hays. Zadal si je, da bo filme v ZDA spravil v red,« so zapisali v literarno-umetniškem društvu TFF 12. Rigidni Haysov kodeks je zaznamoval tri desetletja filmske produkcije v Hollywoodu.
Cenzura, ki jo je uveljavljal kodeks, je prepovedovala številne stvari, tudi prikazovanje medrasnih razmerij, nespoštljivega odnosa do oblasti in Cerkve in seveda prikazovanje homoseksualnosti oz. »spolnih perverznosti«. Kodeks je ob tem zahteval, da so grehi upodobljeni le z negativnimi liki, ki morajo biti do konca filma zanje tudi kaznovani. V tem času tako filmi niso mogli prikazovati simpatetičnih queer karakterjev, so pa lahko prikazovali osebe, ki ustrezajo queer stereotipom, a le, če so bili ti liki zlobni.
Prav v času nastanka prvega Disneyevega animiranega filma – Sneguljčica in sedem palčkov – so začeli ustvarjalci filmov pri svojih zlikovcih uporabljati t. i. queer kodiranje. S tem so želeli gledalce pripraviti do občutka odtujenosti od karakterja, ki je bil zoprn in nespodoben. Zaradi nerazumevanja LGBTIQ+ skupnosti, se je pri ljudeh namreč porajal iracionalni strah, da bodo homoseksualci napadli tako njih kot tudi njihove otroke. Na ta odpor so se tako oprli tudi številni ustvarjalci filmov, med njimi tudi Disney.
Kodirana lezbijka v zlobni kraljici
Queer kodiranje se tako pojavi tudi že pri prvem Disneyevem zlobnežu – ikonični zlobni kraljici. Vanjo so ustvarjalci kodirali številne lastnosti, ki so jih takrat stereotipno pripisovali lezbijkam. Zlobna kraljica je namreč starejša neporočena gospa, ki zaseda pozicijo, ki je bila običajno pripisana moškim. Na čustveni ravni je hladna in ravnodušna, vizualno pa je visoka ženska z močno čeljustjo, njen glas je močan in ukazujoč. Vse te lastnosti so stereotipno neženske, ki so jih znotraj Haysovega kodeksa uporabili za ustvarjanje karakterja, ki naj bi gledalce odvračal od sebe.
Na drugi strani pa imamo popolno in nedolžno herojinjo Sneguljčico, ki nasprotno od zlobne kraljice upodablja zaželeno žensko lepoto: »Kdo je najlepša v deželi tej?« Zlobna kraljica si v svojem maščevalnem besu sprva zaželi Sneguljčičino srce, a ko ta načrt ne uspe, se zateče k še enemu kodiranemu manevru queer osebe – zapeljevanje oz. mamljenje. Sneguljčico skuša premamiti s prepovedanim sadežem.
Disneyju je z upodobitvijo prvega animiranega zlobneža, ki je roko na srce strašljiv še danes, padla sekirca v med. Ker je bila zloba kraljica tako uspešna, se je produkcijska hiša odločila, da na podoben način kodira tudi ostale zlobneže: Maleficen, Cruela De Vil, Ursula, ki je tudi dejansko ustvarjena po podobi znane ameriške 'drag quen' Devine, Scar, Had, dr. Facilier …
Privlačnost negativcev
Podobno so naredili tudi pri kapitanu Kljuki, le da so lik tokrat kodirali z lastnostmi, ki naj bi bile sicer tipično »ženske«. Kljuka je namreč domišljav in vase zagledan moški, ki se oblači v umetelne kostume z volančki in peresi. Kljuka je tudi strahopetec, ki lahko v boju zmaga le s prevaro, intimno se druži z enim izmed svojih mornarjev, obseden pa je z mladim fantom Petrom Panom.
Maleficent je bila ena izmed zadnjih Disneyevih zlobnežev, ki so bili ustvarjeni pod Haysovim kodeksom. V poznih 60. letih je slednjega nadomestil še vedno uveljavljen sistem ocenjevanja (G – navadno občinstvo, PG – ogled ob vodstvu staršev ali skrbnikov, PG-13 – vsebina, ki bi lahko bila neprimerna za osebe mlajše od 13 let, R – ogled le ob prisotnosti staršev ali skrbnikov). Vendar pa se je do 60. let način kodiranja zlobnežev že tako uveljavil, da se je obdržal kljub padcu Haysovega kodeksa.
Princa Johna iz animiranega filma Robin Hood (1973) so tako ustvarjalci kodirali na podoben način kot kapitana Kljuko. So pa pri tem zlobnežu uporabili še en gejevski stereotip – nenavadno močno navezanost na svojo mamo. Verjeli so namreč, da je prav ta dejavnik razlog za nastanek gejev.
Že od prvega zlobneža se je Disney potopil v vode načrtnega queer kodiranja, kar naj bi njihove negativce naredilo še toliko bolj grozljive. A kljub negativni reprezenaciji, so prav ti ikonični liki postali izjemno priljubljeni, še posebej med LGBTIQ+ skupnostjo. Številni so bili mnenja, da je slaba reprezentacija boljša od nobene reprezentacije, a je poseben dejavnik tu igralo tudi dejstvo, da so z vsemi slabimi lastnostmi antagoniste številnim gledalcem celo približali.
Ne le pripadniki LGBTIQ+ skupnosti, tudi številni drugi gledalci so se lahko poistovetili z občutkom odtujenosti od družbe, celo družine. A namesto, da bi se vdali v usodo, pa so negativci le to skušali vzeti v svoje roke in jo spremeniti. Seveda ničkolikokrat na krut in neprimeren način, a vseeno so se reševanja težav lotili proaktivno. Kar jih je naredilo še toliko bolj priljubljene.
M. P.
Comments