KOMENTAR: Z roko v roki za zatirane - 'Ni ponosa v genocidu'

Minuli konec tedna je bila Ljubljana znova odeta v mavrične barve, teden pred tem so te sijale tudi v Mariboru. Ulice je napolnil duh sprejemanja, veselja, radosti … Pa tudi zavedanja, da je treba letos z žarometom osvetliti tudi trpljenje drugih po svetu.

Parade ponosa sem se tokrat udeležila v nekoliko drugačnem duhu kot pretekla leta. Najbrž je na to vplival tudi moj zaključek magistrskega študija in oddaja magistrske naloge le dva dni pred parado. Pisala sem namreč o varnosti LGBTIQ+ oseb v Sloveniji in opravila intervjuje s pogumnimi posamezniki, ki so me spustili v svojo intimo ter mi opisali svoje izkušnje.

Lani me je zaradi razmer v državi in po svetu skrbelo, da bi se lahko določeni posamezniki, ki iz razlogov, ki jih sama preprosto ne morem razumeti, nasprotujejo skupnosti LGBTIQ+ opogumili in v luči parade stopnjevali svojo agresijo. Posamezni incidenti so se res zgodili, s solzivcem so na primer napadli kraljice in kralje preobleke, zažgali so mavrične zastave, v udeležence parade so metali jajca.

Letos sem pričakovala podobne posamezne izgrede posameznikov, čeprav sem bila nad njimi precej manj zaskrbljena. Najbrž tudi zaradi parade ponosa, ki se je teden pred tem odvila v Mariboru in ki je minila brez večjih incidentov. A prav zaradi magistrskega dela sem se še toliko bolj zavedala tistih tihih pogledov in namigov, ki so kazali na neodobravanje.

Lani kot novinarka, letos kot udeleženka … Prav zato sem si dovolila, da tudi na zunaj pokažem svojo identiteto s skupnostjo. Odela sem se v mavrično zastavo in si mavrico narisala celo na lice. Pred ostalimi se nisem trudila zakriti … in kmalu sem opazila, da barve niso ostale neopažene.

Kolesarji, ki so hiteli mimo, so se ozirali za menoj, stranske, prikrite poglede sem dobila tudi med vožnjo z avtobusom, ko sem se odpravljala na parado. Trudila sem se, da se zanje nisem zmenila, a priznati moram, da je bil občutek izpostavljenosti veliko večji. Ko je torej eden od mimoidočih pristopil do mene in me ogovoril, sem sprva zelo previdno spremljala njegove poteze. A kmalu sem ugotovila, da je tujec želel le fotografijo z mano in mavrično zastavo.

Oddahnila sem si in ob tem pomislila – seveda se kot ženska že sama po sebi v javnosti počutim bolj izpostavljeno … a da bi s takšno previdnostjo neprestano ocenjevala odziv okolice nase in svoja dejanja vsak dan … četudi vem, da kot LGBTIQ+ oseba pravno gledano uživam podobne (četudi ne povsem enake) pravice, kot vsi ostali … no, bilo bi izjemno utesnjujoče.

Na srečo tudi med parado ni prišlo do večjih nestrpnosti, ki bi jih opazila. Po pogovoru s kolegi sem izvedela, da naj bi sicer policija pred povorko z njene trase odstranila skupino mladih, ki je nakazovala, da bi lahko povzročala težave, drugega pa sicer ne. No, sovražnosti so se sicer seveda pojavile na spletu ter med poročanjem nekaterih medijev.

Tisto, kar je mene na tokratni paradi najbolj navdušilo, je očitno nekatere zmotilo – LGBTIQ+ osebe so se odločile žaromet, ki vsaj en dan v letu dodatno izpostavi težave skupnosti, deliti tudi s trpljenjem ljudi v Gazi. Tokrat smo namreč hodili tako za pravice naših kot za življenje tistih, ki množično umirajo pod izraelsko agresijo.

»V Gazi se dogaja genocid,« si je pred mesecem dni v Evropskem parlamentu drznila izgovoriti slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. In četudi se z voditeljico naše države v marsičem ne strinjam, sem se ji v tistem trenutku lahko poklonila. Ženska ima jajca … in to veliko večja kot marsikateri evroposlanec ali skupina njih skupaj.

Vrtenje okoli vrele kaše, izogibanje temu, da bi »bobu rekli bob« in nenazadnje tudi zadnje zaostrovanje napetosti med Izraelom in Iranom, ki ga marsikateri slovenski medij poimenuje zgolj z besedo »konflikt«, mi gre resnično na živce. Konflikt se zgodi, ko nekoga pošljem v »božjo madono« (kot bi rekla moja mati). Ne moremo pa z besedo konflikt (po mojem mnenju) poimenovati raketnega spopada med dvema regionalnima silama na Bližnjem vzhodu. To bi bilo enako, kot bi brutalen umor otrok označili za »žalostno tragedijo«.

Tako kot se številni (zahodni) voditelji bojijo genocidu reči genocid, pa četudi Izrael udriha po palestinskem ozemlju brez izbire tarč, ne glede na to ali raketa pade na vojaški objekt ali na bolnišnico, šolo, zatočišče beguncev ali pa kar na male otroke, ki sestradani v vrsti čakajo, da bi dobili košček kruha, zdaj dobesedno »gaslightajo« (op. p. manipulirajo) s svojo komunikacijo o spopadu med Izraelom in Iranom.

Nemško zunanje ministrstvo je sporočilo, da so se razmere po izraelskem napadu na Iran nevarno zaostrile, a so ob tem sporočili tudi, da »najostreje obsojajo iranski napad na Izrael«. Ter še, da se ima Izrael pravico braniti pred iransko jedrsko grožnjo.

Potrdili so torej, da je Izrael napadel Iran, a ob tem obsodili le iranski (povračilni) napad. Podobno se je odzvala tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki da najostreje napada iranske napade na Izrael. Vsi voditelji sicer pozivajo k umiritvi »konflikta«, ameriški predsednik Donald Trump pa Iran poziva, naj se vrne za pogajalsko mizo glede jedrske energije in orožja. Je torej tako presenetljivo, da je iranski obrambni minister le zavil z očmi ob teh pozivih ter poudaril, da se bodo za pogajalsko mizo vrnili takoj, ko bo Izrael prenehal z napadi? Navsezadnje so tudi prepričani, da ZDA podpirajo Izrael pri spopadih v regiji (česar jim avtorica komentarja niti ne more zameriti, saj tudi sama močno dvomi v njihovo nevpletenost).

Ob zadnjem zaostrovanju napetosti na Bližnjem vzhodu pa se priročno pozablja na dejstvo, da Izrael v vmesnem času še vedno brez prestanka udriha tudi po palestinskem prebivalstvu. Priročno zanje, saj Iran v zahodnem svetu velja za večje zlo od Izraela. K čemur je seveda treba pridati, da Iran zagotovo ni demokracija, v kateri bi človekove pravice uspevale kot rastlinje po deževju. Nikakor ne smemo pozabiti na njihovo represijo do žensk in na to, koliko žensk so že aretirali, trpinčili ter koliko jih je po aretaciji celo umrlo in to zgolj zato, ker so si drznile z glave odstraniti hidžab ter svetu pokazati svoje lase.

Slednjega ne zanika nihče. Vendar vseeno ne smemo spregledati spretne manipulacije in sprevračanja dejstev s strani številnih zahodnih politikov ter na žalost tudi številnih medijev. Seveda si ne želimo, da bi Iran imel jedrsko orožje. A po drugi strani si zagotovo ne želimo, da bi takšno orožje posedovala sploh katerakoli država. Sploh ob tem, ko naj bi takšno orodje po prepričanju sveta (a za zdaj brez dokaza) v resnici posedoval eden od trenutnih največjih agresorjev na Bližnjem vzhodu, ki v Gazi izvaja (se opravičujem, če koga ta izraz zmoti) genocid.

Ta komentar odseva mnenje avtorice in se ne sklada nujno povsem s stališči vseh, ki soustvarjajo portal bigsister.si.

In prav zaradi tega spoštujem letošnjo parado ponosa. Ker je bila drzna. Ker skupnost ni mislila zgolj na svoje težave. Ker svoj dogodek delila tudi s tistimi drugimi, ki to podporo in pozornost trenutno resnično potrebujejo. Pa četudi se zaradi tega nekateri zgražajo. Pa četudi iz ust oseb, za katere sem verjela, da so inteligentne, slišim: »Parada bi bila ok, če ne bi v njej videl toliko drugih skupin in interesov. Kot so palestinske zastave, kot so pozivi proti Natu, kot so temnopolti … Pa tudi britanskih zastav, kar kaže, da jih podpira Britanija.«

Podpora tujih držav pri dobrem namenu zame ni bila nikoli slaba. Prav tako ne deljenje »žarometa« med različnimi zatiranimi skupinami. Zato ker prav te osebe vedo, kako je biti »na dnu«. In zato, ker si prav zatirane, marginalizirane skupine na srečo povečini znamo podati roke in pomagati druga drugi, da se dvignemo.

Tega seveda ni dovolj, medsebojna pomoč bi morala biti veliko bolj razširjena. A je začetek. In zato, hvala. Hvala vsem, ki znajo svoj žaromet deliti z drugimi, ki so potrebni pomoči.

M. P.