Marsikaj se govori. Lažne novice, čenče, govorice ... To ni nekaj blazno novega. Je pa nekaj, kar se je še toliko bolj razširilo v tem zmešanem karantenskem času. Nekateri kljub številkam še vedno menijo, da COVID-19 sploh ne obstaja. Nekateri govorijo, da se nič ne dela, da so bolnice prazne. Ampak študentka zdravstvene nege Špela Hojnik, ki je stanje izkusila, ko je bila na praksi, z grenkobo prebira takšne govorice in pojasnjuje, da imajo zdravstveni delavci še kako polne roke dela. Pogovarjali sva se tudi o študentskih težavah v času karantene.
"Če bi imeli izbiro, ali za predavanja iti na faks ali ne, verjetno ne bi šel noben," je povedala, ko sem jo povprašala, kaj meni o ideji, da bi študentom omogočili izobraževanje v živo, na fakultetah. Pri tem je pojasnila, da se zaveda stisk študentov in se strinja, da so le-te alarmantne. Vendar je situacija na njeni smeri nekoliko drugačna, saj je izredna študentka in veliko njenih sošolcev dela v zdravstvenih ustanovah. "Na začetku, ko smo imeli kabinetne vaje, sem resnično želela, da se vidimo, da se malo spoznamo. Zatem pa ni bila več taka sila, da gremo na faks. Sploh za tiste, ki delajo. Ker priti iz službe na predavanja, pet ur sedeti v predavalnici, eni se še vozijo domov nekoliko dlje ... To je res zelo naporno. Za izredne študente je situacija pač nekoliko specifična," je pojasnila Špela. Veliko njenih sošolcev se večkrat opraviči od predavanj, na katera so se prijavili, ker nujno potrebujejo njihovo pomoč v zdravstvenih ustanovah, kjer delajo.
Vendar vaje bi z veseljem obiskovala v živo, sploh tiste, kjer naj bi delali z mikroskopi. Na začetku se je v živo udeleževala kabinetnih vaj, ki so bile predpriprava za prakso. "Učili smo se na lutkah, osvojili smo osnove nege telesa in ustne higiene, učili smo se jemati kri na lutkah, vstavljati sonde in podobno," je orisala Špela. Trenutno pa imajo celotno izvedbo študijskega procesa od doma. "Na mariborski UKC bomo dvakrat imeli laboratorijske vaje iz farmakologije. Zelo mi je žal, da biokemije in biofizike ne bomo imeli v živo, ker naj bi se učili s pomočjo uporabe mikroskopa in podobno, vendar bo vse skupaj na žalost potekalo preko računalnika. Na fakulteti nisem bila že od novembra," je povedala Špela.
Je pa problem tudi v organizaciji, ki je v trenutni situaciji še posebej otežena. "Pri nas je že samo izrednih študentov štirideset, po deset nas je v skupinah. Profesorji bi morali biti od jutra do večera na fakulteti, da bi štiri skupine spravili skozi predavanja, pa v to še niti rednih študentov nismo vključili. Velika večina naših profesorjev še dela v UKC. Največji problem je v času in organizaciji. Pri nas mislim, da ne gre drugače, kot imamo trenutno," je pojasnila Špela.
Njihova praksa je bila prestavljena, vendar so jo kasneje imeli. "V UKC je potekala popoldan, v domu za starejše občane pa dopoldan. Imel si mentorja, nisi bil čisto sam, sicer pa si oddelal osem ur na dan na svojem oddelku," je Špela na kratko opisala. S prakso je bila sicer zelo zadovoljna. "Ko sem prišla na urologijo, kjer sem opravljala prakso, sem ugotovila, da se moram resnično sama angažirati za vse. Ampak takoj, ko sem pokazala interes, so me hitro vključili v delo višje medicinske sestre. Tam sem bila dva tedna in moram reči, da je to bila izjemno koristna izkušnja," je povedala in dodala, da se je tudi v domu za starejše občane ogromno naučila.
Njena zgodba postane še toliko bolj zanimiva, ko vanjo vključi okoliščine, v katerih se je s sošolci in drugimi zdravstvenimi delavci znašla predvsem zaradi trenutne situacije s COVID-19. "V UKC smo imeli sivo cono. Prišli so pacienti, ki so bili sprejeti, pa še niso šli v navadno sobo. Tam so jim jemali anamnezo. V sivo cono smo hodili oblečeni v predpasnik, kombinezon, nosili smo vizirje. Nisem pa ves čas hodila okoli v tistem kombinezonu," je povedala.
Nekaj časa je po spletu krožila fotografija zdravstvenih delavcev, ki sedijo pred bolnico na prostem, pijejo kavo, kadijo in se družijo. "Sošolka je spodaj komentirala, da glavno, da vsi vidijo samo to plat zgodbe, ne pa vsega ostalega, kar se dela. Verjamem, da če prideš v pravem trenutku, se zna zgoditi, da vidiš sobo, ki je na pol prazna. Ampak tako je zato, ker ljudje gredo domov in novi seveda ne pridejo v sekundi. Če karikiram, tri ljudi spustijo domov, v sivi coni pa na proste postelje čakajo drugi trije, ki so dobili negativen test, ko so jih testirali za koronavirus. Seveda je treba pred njihovim prihodom postelje preobleči, razkužiti ... Če nekdo pride v trenutku, ko se to dela, bo morda mislil 'aha, zdaj so pa tri postelje prazne'. Seveda so, ampak ljudje čakajo v sobi, v katero ti ne smeš in je ne boš videl. Ne vedo, da je morda v opercijski sobi že četrti, ki bo prišel v sobo na naš oddelek. Ne vedo, da je sistemsko tako urejeno, da zdravstveni delavci točno vedo, koliko se jih odpusti in koliko jih lahko nato pride na novo," je orisala Špela.
Ko je na urologiji opravljala prakso, sta tam bila celo dva oddelka v dveh nadstropjih, ker je bilo toliko pacientov. Na njenem oddelku je bilo vse polno, za spodnjega je veljajo enako, pa tudi njeni sošolci imajo podobne izkušnje. Omenila je tudi hodnik pod bolnico, ki vodi do različnih oddelkov v UKC. "Spraznjen je, ampak zakaj? Tam vsi vedno zelo hitijo, zelo so pazljivi, ker tam vozijo paciente s COVID-19. Mi smo kot skupina prvi dan šli po tem podzemnem hodniku in preden smo prišli od točke A do točke B, kamor smo pač morali priti, se je dvigalo trikrat odprlo in iz dvigala so se drli 'COVID, COVID!', seveda smo se morali umakniti. Tisti hodniki so prazni zato, ker tam vozijo COVID-19 paciente, ne moreš ti zdaj tam okoli skakat. Ampak tega ljudje ne vedo. Ne zamerim jim, tega ne morejo vedeti, ampak vseeno ... Ljudje sodijo po fotografiji na socialnih omrežjih. Ne poznajo pa celotne zgodbe," je povedala z določeno mero grenkobe in žalosti.
"Mi smo tam nosili maske in ostalo zaščito, pa so nam celo rekli, naj zadržimo dih, ko so mimo nas peljali COVID-19 pacienta. Pa je bil ta pacient pod polivinilom, dobesedno v nekakšni vrečki, tudi mi smo bili zaščiteni. Ko to doživiš, začneš situacijo jemati zelo resno. To ni hec," je opisala eno izmed svojih izkušenj.
Špela meni, da je glede cepiv precej zmedena. Podpira to, da se vsak, ki ima dvome, posvetuje z osebnim zdravnikom. "Kot zdravstveni delavec imam cepljenje zagotovo v planu. Ampak trenutno čakam na mnenje osebne zdravnice, ker imam težave s ščitnico in je moja situacija zaradi tega nekoliko specifična," je pojasnila. Povedala je, da je raztreščenih informacij vsepovsod preveč. Sploh na socialnih omrežjih se hitro pomešajo s teorijami zarote in nepreverjenimi podatki. "Bolje bi bilo, če bi mediji objavljali samo koherentne in zbrane prispevke o teh cepivih, ne pa vseh novic takoj, ko pridejo na plano. Seveda objavijo veliko kvalitetnih prispevkov, vendar je vsega skupaj enostavno preveč, ljudje so zmedeni in prestrašeni," je sklenila.
M. L.