Prekinitev zveze je običajno zelo težka. A zdi se, da imajo možgani ustvarjen prav poseben mehanizem, ki nam pomaga prebroditi to bolečino.
Znanstveniki so v novi raziskavi pod drobnogled vzeli prerijske voluharice, male glodalce, za katere je znano, da so v svojih razmerjih monogamni. Ali rek »daleč od oči, daleč od srca« resnično drži? Ali je resničen tisti, ki pravi, da hrepenenje le še ojača ljubezen?
Naše ljubljene osebe na naših ožganih pustijo »kemični odtis«. Vendar pa glede na študijo, ki so jo opravili znanstveniki z ameriške Univerze Colorado Boulde, ta povezava po obdobju dolge ločitve skoraj izgine.
Raziskovalci so namreč ugotovili, da te živali med iskanjem svojega partnerja in ob ponovni združitvi z njim doživijo izbruh dopamina. A tudi ta vrhunec hormona sreče je bil pogojen. In sicer s časovno komponento. Dlje časa kot sta bila voluharska partnerja ločena, manjše je bilo veselje ob združitvi, so zapisali v reviji Current Biology.
To bi lahko pomenilo upanje za vse osebe z zlomljenim srcem, saj nakazuje, da je v možganih vgrajena prav posebna funkcija. Reset. Zdi se namreč, da so se možgani sposobni ponastaviti in tako ustvariti možnosti za iskanje novega partnerja.
Študija o glodalcih, ki se slika na človeška razmerja
Prerijske voluharice spadajo med peščico sesalcev (med 3 in 5 odstotkov), ki tvorijo monogamna razmerja, veza med partnerjema je dolgotrajna, po izgubi partnerja pa žalujejo.
Eden od vidikov raziskave je obravnaval vlogo dopamina v možganih, ko sta bila partnerja skupaj. V enem od scenarijev je morala prerijska voluharica pritisniti na ročico, da je prišla do svojega partnerja, ali splezati čez ograjo, da je prišla do njega.
Senzor z optičnimi vlakni je spremljal aktivnost v delu živalskih možganov, ki je povezano z družbenim nagrajevanjem in motivacijo. Senzor je torej zasvetil, ko je zaznal dopamin, ki igra vlogo pri ustvarjanju občutkov ugodja. »Ko je voluharica uspela priti do partnerja, je senzor zažarel v svetlobi,« je povedala podiplomska študentka univerze Anne Pierce, ki je bila glavna avtorica študije.
Enako se je zgodilo, ko sta se povohala ali se stisnila drug k drugemu. Ekipa je ugotovila, da imajo voluharji večje sproščanje dopamina v možganih, ko pritiskajo vzvode in odpirajo vrata, da bi srečali svojega partnerja, kot pri srečanju z novo voluharico. Senzor je namreč potemnel, ko je bil na drugi strani stene ali vrat naključni voluhar in ne izbrani partner.
»Pri ljudeh je naš celoten družbeni svet opredeljen z različnimi stopnjami selektivne želje po interakciji z različnimi ljudmi, naj si gre pri tem za romantičnega partnerja ali za tesne prijatelje,« je dejala izredna profesorica vedenjske nevroznanosti na Univerzi Zoe Donaldson. »Ta raziskava kaže, da nekatere osebe pustijo edinstven kemični pečat na naših možganih, ki nas žene, da te vezi ohranimo tudi skozi čas.«
Tipka 'reset'
Raziskovalci pa so preučevali tudi, kaj se zgodi po obdobju dolge ločitve. Partnerja prerijskih voluharjev so ločili za štiri tedne – v življenjski dobi glodalcev je to precej dolgo obdobje – nato pa so ju ponovno združili. Kaj se je zgodilo?
Po ponovni združitvi so znanstveniki ugotovili so, daje val dopamina, ko se je par ponovno srečal, skoraj izginil. »Slednje opisujemo kot nekakšno ponastavitev možganov. To živali omogoča, da lahko nadaljuje svoje življenje in potencialno oblikuje novo vez,« je pojasnila Donaldsonova.
Seveda so na tem področju potrebne tudi dodatne raziskave, da bi lahko ugotovili, kako se ta ugotovitev prenaša na ljudi. Vendar pa znanstveniki menijo, da bi lahko imelo to ugodne posledice za tiste, ki se trudijo preboleti preteklo razmerje.
»Upamo, da bomo z razumevanjem, kako izgledajo zdrave vezi v možganih, lahko začeli identificirati nove terapije za pomoč mnogim ljudem z duševnimi boleznimi, ki vplivajo na njihov družbeni svet,« je za Euronews še dejala profesorica.
M. P.