Razhod s partnerjem predstavlja za posameznika zelo boleč in stresen dogodek, saj gre za prekinitev izjemno pomembnega in priviligiranega odnosa v našem življenju. »Če nismo bili pobudnik zanj ali pa je do prekinitve prišlo iznenada in smo čustveno še vedno zelo zavezani odnosu, sta šok in bolečina še toliko večja,« razlaga zakonska in družinska terapevtka Tjaša Šuštar. Je terapevtka, ki izvaja individualne, partnerske in družinske terapije, vodi pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše. Kot terapevtke deluje tako v Čilu, kamor se je pred sedmimi leti preselila, kot tudi v Sloveniji.
Kot pojasnjuje Tjaša, prinaša razpad razmerja (ang. break-up) za posameznika razočaranje in izjemno bolečino, ker nismo izgubili le ljubljene osebe, temveč tudi sanje, hrepenenja in načrte, ki smo jih skupaj gradili, lahko tudi stil življenja, skupne rutine, ljudi, kraje. Prav v tistih začetnih fazah, prvih trenutkih po razhodu pa se lahko zdi, da se nam je sesul ves svet, kot smo ga poznali. Popolnoma smo izgubljeni in težko si je predstavljati, na kakšen način bo naše življene potekalo naprej. Včasih se zgodi tudi, da se nam ob razhodu zaradi naših predhodnih ran povezanih z izkušnjami zavrnjenosti in zapuščenosti, postavi pod vprašaj celo naše doživljanje samih sebe: »Takrat razhod personaliziramo - ga povežemo z našo identiteto in si ga razlagamo kot dokaz naše neprimernosti. Avtomatično se prebudijo dvomi ali sem sploh vreden, dovolj dober, lep, pomemben, zanimiv oziroma, ali si sploh zaslužim ljubezen.«
V procesu žalovanja posameznik prehaja skozi različne faze. Prva faza je faza sprejema, kjer se posameznik sooča s tem, da mora sprejeti resničnost izgube. »Na začetku sta šok in nezmožnost sprejeti resničnost situacije normalna odziva in počasi posameznik prične interiorizirati tako intelektualno kot čustveno, da je do razhoda resnično prišlo,« pojasni sogovornica. Ko prva faza šoka mine, se prične obdobje procesiranja bolečine. V tej fazi je ključno, da najdemo načine, kako vsa čustva, ki se pojavijo, sprejeti in izraziti oziroma predelati. Pomembno je tudi, da si pustimo čutiti in če se le da, poiščemo sočutno oporo. V tretji fazi pride do sprejetja in počasi se prične rekonstrukcija novega sveta, brez bivšega partnerja. To je obdobje refleksije in iskanja samega sebe: Kdo sem jaz? Kaj od tega kar počnem in kateri odnosi me polnijo? Kaj si želim? Kako lahko poskrbim zase? Kaj se lahko iz tega odnosa naučim o sebi?
Kot poudarja terapevtka, je predvsem pomembno to, da si procesu prebolevanja damo dovoljenje in čas, da lahko vsa intenzivna čustva, ki se prebujajo, sprejmemo, čutimo in jih izrazimo na svoj način. Da smo nežni s sabo tudi takrat, ko se nam zdi, da se že preveč dolgo vrtimo v vrtincu bolečine in žalosti. Da se zavedamo, da je to proces žalovanja, ki ga ne moremo preskočiti. Takrat je izjemno zdravilno, če se pustimo »nositi« nekomu, ki mu zaupamo, še poudarja. To so osebe, ki jim zaupamo, s katerimi lahko delimo svojo bolečino in nas zmorejo samo sočutno poslušati, brez sodb in nasvetov.
Žalovanje je proces, ki je zelo individualen in težko govorimo o časovni dimenziji, je prepričana sogovornica, ki še doda, da ima vsak svoj ritem in svoj način prebolevanja. »Gotovo pa je lažje pluti skozi valove bolečih čustev tistemu, ki je imel srečo, da je v svojih primarnih odnosih v otroštvu ali kasneje v kakšnem varnem odnosu (prijateljskem, partnerskem, terapevtskem) dobil izkušnjo, da se s čustvi da zdržati in se je naučil, kako jih učinkovito uravnati,« pojasnjuje. Prav tako bo proces žalovanja veliko lažji pri osebi, ki čuti, da je vredna ljubezni, saj odhod ne bo do zamajal njenih temeljev doživljanja samega sebe in pri osebi, ki nima nerazrešenih in nezaceljenih preteklih izkušenj izgub. Vse pretekle nerazrešene oziroma neizžalovane izgube se namreč lahko močno aktivirajo ob izgubi partnerja, še poudari sogovornica.
Proces prebolevanja ni linearen, kar pomeni, da se velikokrat vračamo k enim in istim občutjem in mislim tudi, ko mislimo, da smo že šli »čez to«.
Izjemno zdravilno je lahko, če najdemo načine, ki nam pomagajo kanalizirati in izraziti to bolečino, npr. preko ustvarjanja, glasbe, stika z naravo, pisanja. Pisanje je lahko zelo terapevtsko, ker pomaga podati strukturo kaosu, ki se odvija v naših mislih, pojasni Tjaša. Prav tako je zvezek nekaj, kar imamo lahko vedno pri roki in predstavlja način, kako dovolimo čustvom in mislim prosto pot tudi, ko nismo z nekom, s katerim bi lahko o tem govoriti. »Hkrati pa nam zapisi pomagajo, da zlezemo iz globokih dolin obupa. Ko se takrat vračamo k starim zapisom in vidimo takšno bolečino smo že preživeli, lahko prejmemo moč in zaupanje, da bomo zmogli tudi čez nov val bolečine,« je prepričana. Prav tako pomaga, če aktivno krepimo pozitivna občutja, npr. poiščemo ali na novo odkrijemo aktivnosti, ki polnijo naše srce in ob katerih se na novo spoznavamo. Lahko se začnemo ukvarjati z aktivnostjo, ki smo si že dolgo želeli, pa ni bilo časa oziroma si morda nismo upali. Lahko tudi poiščemo, kje ter na kak način bi lahko podarili svoj čas nekomu drugemu in tako storili kaj dobrega. »S tem namreč gradimo svoj občutek moči in spoznamo, da ima življenje še vedno svoje barve, da je pred nami veliko možnosti in lepega,« še pove.
Nekateri se v času žalovanja zamotijo tako, da takoj preidejo na drugo zvezo ali iščejo uteho v drugih stvareh, ker ne želijo čutiti bolečine: »Če globoko v sebi verjamemo, da nismo vredni ljubezni in da je z nami nekaj narobe, potem samoto, ki jo prinaša samskost, živimo z občutki zapuščenosti in kot dokaz, da nismo dovolj dobri, lepi, zanimivi, vredni. Takrat se zelo hitro pojavi potreba po tem, da ne bi bili sami in kar na lepem se lahko ponovno zaljubimo v drugo osebo.« Nekateri skušajo bolečino otopiti preko drugih aktivnosti, lahko tudi substanc, saj v življenju niso doživeli dovolj konsistentnih izkušenj, v katerih bi se naučili, da se z bolečimi čustvi da zdržati in da ta minejo, pojasnjuje sogovornica. Če tega ne znamo, se v stiski avtomatično aktivirajo obrambni mehanizmi, ki so nam nekoč pomagali preživeti, in ki »na kratek rok sicer prinašajo olajšanje, a nam na dolgi rok preprečujejo resničen stik s sabo in žalovanje«. A dobra novica je ta, pravi Tjaša, da se čustvene regulacije lahko naučimo tudi kot odrasli, v varnem odnosu, kjer prejmemo sočutje oz. koregulacijo.
Skupno romantično preteklost pogosto idealiziramo. To je lahko sploh v prvi fazi, ko še nismo zares sprejeli realnosti izgube, normalni del procesa. Prav tako je povezano s čisto fizično bolečino, ki se lahko pojavlja ob pogrešanju ljubljene osebe in neustavljivi želji po fizični bližini. In takrat lahko vsi pozitivni spomini močno zasenčijo realno sliko oziroma vse razloge, ki so pripomogli k razhodu. Kar takrat pomaga ni to, da skušamo krepiti jezo na partnerja, temveč da se posvetimo sebi in da razmislimo, kako se v prihodnosti ne želimo več počutiti.
Ko se povežemo z jezo, ki izhaja iz prepoznavanja naših potreb, nas to opolnomoči, ker nas poveže s tem, kar potrebujemo, z našimi vrednotami in mejami.
Seveda je povsem normalno, da se v času žalovanja pojavljajo nostalgični spomini, saj mora živčni sistem predelati žalost, da se nato začnejo stvari počasi ponovno postavljajo na svoje mesto. »A če ostanemo ujeti v idealiziranih spominih, ki kar naprej vodijo v fantaziranje v smislu in če bi bilo drugače… in če se vrne… in če mu dam novo možnost, si lahko pomagamo s tem, da obsesivne misli in lepe spomine zavestno nadomestimo s tistimi drugimi,« pojasni. To v praksi pomeni, da si sestavimo seznam spominov, ki nas povežejo s čustvi in senzacijami, za katere vemo, da jih ne želimo nikoli več čutiti v nobenem partnerskem odnosu in si jih v trenutku žalosti prikličemo.
Hkrati pa je pomembno tudi, da pričnemo z refleksijo o sebi, še izpostavlja. V procesu refleksije si lahko postavimo vprašanja, kot so: Kaj sem iskal/a v tem partnerju in odnosu? Lahko prepoznam kakšne vzorce, ki so mi znani že iz predhodnih odnosov? S čem sem jaz prispeval/a k dinamikam med nama? Sem v tem odnosu lahko bil/a res jaz? Sem lahko izrazil/a svoje potrebe in želje? Se imam res rad/a? Se morda prebujajo kakšne rane, ki bi jih bilo dobro razrešiti in zaceliti?
»Če si želim varen in globok partnerski odnos je »the one« tisti partner, ki je pripravljen delati na sebi in odnosu, biti ranljiv in skupaj z mano rasti. Tista oseba, ki se skupaj z mano lahko zaveže k temu, da se bova trudila oblikovati odnos, ki bo toliko varen, da bo pripomogel k celjenju najinih ran in ne njihovem poglabljanju,« je prepričana sogovornica. In če se partner odloči oditi, pomeni, da manjka osnova: odločitev za najin odnos in delo na njem. Če je ta odločitev samo na eni strani, ne glede na ostale pozitivne značilnosti te osebe, to ni dovolj za grajenje in obstoj partnerske zveze.
Tjaša poudarja, da kadar čutimo, da nas intenziteta bolečine ovira pri funkcioniranju v našemu življenju in zareže tako globoko, da dvomimo o svoji vrednosti in smislu, ko čutimo, da nimamo nekega varnega odnosa, kjer bi lahko prejeli oporo v času žalovanja, ko partnerja nikakor ne moremo spustiti in imamo občutek, da že predolgo ostajamo ujeti v sanjarjenju, bolečini, jezi in zamerah, je lahko psihoterapija v veliko pomoč. Takrat je smiselno, da si poiščemo pomoč terapevta, saj nam ta zagotovi varen prostor, kjer smo sprejeti takšni, kot smo, kjer se učimo, kako z vsemi intenzivnimi čustvi preživeti in zrasti iz te bolečine.
Hkrati pa ob terapiji spoznavamo sebe in raziskujemo, kaj nas je v ta odnos pripeljalo ter katere naše rane kličejo po ozdravitvi.
»Ko zmoremo pomisliti na bivšega partnerja in ne doživljamo njegovega odhoda kot pokazatelja naše nevrednosti oziroma tega, da nismo dovolj dobri, je to velik pokazatelj celjenja,« je prepričana sogovornica. Prav tako to, da zmoremo zavzeti distanco, videti širši kontekst situacije in razumeti od kod izvirajo lastna čustva in vedenje, pomeni, da smo na dobri poti. Takrat po navadi tudi bolečina ni več tako intenzivna in zmoremo pustiti bivšemu partnerju, da nadaljuje svoje življenje ter mu ne posvečamo več naše energije (ne razmišljamo neprestano o tem, kaj počne s svojim življenjem, s kom je, kaj misli in čuti do nas, kaj bi moral storiti, priznati ali razumeti). Ko mu lahko v svojem srcu zaželimo dobro, pomeni, da smo ga zares izpustili in da se v nas oblikuje prostor za nov odnos.
S. S.