top of page

Sprememba je edina stalnica


Spremenila sem se. V več vidikih. Tudi sama se zavedam, da nisem vem isti človek kot tri leta nazaj. Da na življenje gledam drugače. Da si želim drugačnih stvari, drugačnih vrednot. Če je bila moja glavna vrednota še pred leti delo, je danes zdravje. Dobro počutje. Skrb zase (mentalno in fizično). Zakaj je do tega prišlo, ni potrebno poudarjati. Sem pa morala ogromno spremeniti in še vedno spreminjam, da danes čisto drugače gledam na stvari, kot sem pred leti.


Foto: Pexels

V soboto grem za en teden na dopust in priznam, da sem v tem trenutku precej napeta. Predvsem zaradi stvari, ki si jih sama v glavi ustvarim. Že nekaj časa nisem bila tako napeta, a vem, da tudi ne bom ves čas tako. Vem, da zdaj znam prepoznati, da pač nisem okej, da trenutno obdobje ni najboljše in da bom prišla nazaj v obdobje, ko bom bolje. Vem pa tudi, da ne smem prekiniti s svojimi oblikami skrbi zase.

Kaj sem vse ugotovila v zadnjih tednih?

  • Nimam več hobijev. No, vsaj ne takih tipičnih. Lahko rečemo, da je branje knjige, redno gibanje in poslušanje glasbe hobi. Večina okoli mene bi se s tem povsem strinjala. Če se primerjam s Klavdijo izpred desetih let, to niso pravi hobiji. Takrat sem poleg vseh obveznosti iskala še druge načine, da zaposlim svoje možgane in se ne ustavim. Nisem znala biti sama s sabo. Milijon dejavnosti, neplačanih projektov, najtežje naloge v gimnaziji, različna društva in gledanje serij, da se nisem ukvarjala s tem, kaj je bilo v moji glavi. Če se primerjam z danes, nimam več takšnih hobijev. Ja preberem med 40 in 50 knjig na leto, grem v recimo da ene 4 različne države letno, se dobivam s prijatelji, hodim v hribe, pišem dnevnik, delam jogo obraza, redno telovadim, pa najbrž sem še kaj pozabila. Ampak vse to mi ne jemlje dodatne energije, ampak mi jo daje. Poleg tega večinsko opravljam delo, ki ga imam rada in sem plačana zanj. In prvič v življenju sem ugotovila, da mi je všeč, da nimam vsako popoldne obveznosti, hobijev, dejavnosti in nečesa, kamor bom pobegnila. Da mi je OK, da berem knjigo. Da grem na sprehod. Da grem na bližnji hrib. Ker sem precej lažje sama s svojimi mislimi, kot pa sem bila takrat. Tudi če razmišljam o hobijih, ki bi jih dodala v svoj vsakdan, noben ni takšen, da bi pobegnila od sebe, ampak bi samo še bolj šla v stik s sabo.

  • Ne odreagiram več burno, ampak se v miru odzovem. V nedeljo sem bila na psihološki delavnici, na kateri sem prvič slišala primerjavo med odzivom in reakcijo. Reakcija je takojšnja, v trenutku, ko ne pomislimo, ampak samo reagiramo na situacijo, ki je pred nami. Odziv pa je daljši - najprej pomislimo, razmislimo in se šele nato odzovemo. Sama sem vedno imela reakcije. Skočila sem v zrak, znorela, se začela dreti, ker sem mislila, da bom samo na takšen način nekaj dopovedala ljudem. Danes preden izbruhnem, razmislim, ali ima sploh smisel. Ali mi bo burna reakcija vzela več energije, kot mi dala pozitivnega. In ja življenje je lažje, saj se tudi manj trudim odreagirati ali odzivati na stvari, ki realno niso niti pomembne.

  • Ljudje marsičesa ne razumejo. In to je OK. V soboto grem na dopust. To ne pomeni, da s sabo nesem računalnik, gledam maile, delam in se ne odklopim. To realno pomeni, da me en teden ni. Da sem večinoma nedosegljiva. Da stvari pripravim vnaprej. Naročniki, ki so z mano že od časa izgorelosti, mi celo težijo, da naj ne odgovarjam, naj se odklopim in berem knjigo ;) Danes me je eden vprašal, če res na dopustu ne delam nič. In sem jasno rekla, da ne. Ker drugače nimam nič od tega. Njegov odziv je bilo začudenje, da kako je kdo, ki se lahko odklopi in ne dela nič. Uf, tudi jaz sem imela s tem velike težave. Še zdaj jih imam, če sem pod stresom. Ko sem pomirjena in v ravnovesju sama s seboj, pa mi je realno čisto vseeno. Pozabim, se odklopim. In razumem, da ljudje tega ne razumejo. Ampak sama sem se odločila, da jaz nisem moje delo in moje delo ni jaz. Delo je en sam aspekt mojega življenja. En sam. Kje so vse ostale stvari, ki jih želim videti, doživeti, slišati, prebrati, se navdušiti nad njimi. Res, da trenutno nimam hobijev po mojih starih merilih, ampak še vedno delam kar nekaj različnih stvari. In hočem jih še naprej. Zato si delo omejim - ne delam popoldan, ne delam vikendov, praznikov in na dopustu. In meni je to postalo cilj. Ker sem samo tako lahko produktivna in dobra pri tem kar delam.

  • Moje reakcije (ali odzivi) so bolj umirjeni. Kot že napisano zgoraj, sem bila včasih zelo konfliktna in kolerična oseba. Če nekaj ni šlo, sem znorela. Če me ljudje niso slišali, sem znorela. In vsakič, ko sem pod stresom, to malo pride na plano. Ne sicer v tako hudi obliki, ampak se vidi, da sem razdražljiva in napeta. Šele po dveh letih terapije sem ugotovila, zakaj je temu tako. Včasih sem imela občutek, da sem za vse sama. Da nihče ni na moji strani, da bom slišana le, če bom povzdignila glas. To je bil moj način, da sem ljudem želela pokazati, da hočem, da me slišijo. Vem, da tudi sama sebe nisem poslušala. Da niti malo nisem bila v stiku sama s seboj. Da sem bila ves čas v enem hudem stresnem obdobju več let. Ampak sem lahko normalno funkcionirala, ne samo normalno, ampak odlično. Dokler pač nisem več zmogla. Ko sem pregorela, sem nehala noreti, se nehala kregati. A še vedno pogosto popustila, ampak takrat nisem imela energije za kreg, pa želela sem, da se vsi super počutimo. Zdaj pa je prišel čas za postavljanje mej. Za NE, za vse tisto, kar ni v koraku z mano in mi ob tem ne zapoje srce. Na normalen način. In čeprav sem v tem trenutku pod stresom in ja sem živčna in nervozna, sem si ta teden že večkrat dokazala, da lahko še vedno postavim mejo. Ja, včasih sem jo v takšnem stanju zelo težko. Ker ko nisem OK, pozabim na svoje rutine (čeprav so takrat še bolj pomembne), pozabim nase in zelo težko ohranjam mirnost. Danes sem jo pri tem naročniku. Nisem se prenaglila in rekla, no pa bom to naredila, ampak sem rekla NE. In celo družinskim članom sem rekla ne. Kar je zame ogromen in zelo težek korak. Ampak sem to naredila - na normalen, odrasel način. In na vsake toliko se res moram opomniti, da sem ok. Da zmorem, da mi "ratuje". In da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi in so na moji strani. Predvsem pa sem sama na svoji strani. In to je en tak velik plus in tako velik korak zame, da sem ponosna nase.

  • Delo me nikoli ni spravljalo v stres. Do zdaj. Včasih sem v delo bežala pred vsemi drugimi težavami. Delo je bilo moje zatočišče, biti na voljo, vsem ustreči in nikoli reči ne. Danes me preveč dela spravi v stres. Ker ni več moje zatočišče. Ker vem, da preveč dela ni ok. Da me podre. In to ne pomeni, da ne delam rada. Sploh ne. Lahko čisto padem v delo in brez težav delam več ur zapored. Ampak, ko pretiravam, mi telo in misli, dajo vedeti, da sem pretiravala. Da ne želim in ne zmorem več.

  • Moje vrednote so se spremenile. Če mi je bila prej zelo pomembna kariera, mi je danes bolj pomembno zdravje in dobro počutje. Skrb zase. Dober odnos s partnerjem, iskreni, odprti odnosi s prijatelji in družino (tudi to da postaviš mejo). In čas. Da imam čas zase, čas za stvari, ki jih poleg dela želim početi.


Skoraj dve leti je že od moje diagnoze. In ne morem verjeti, kako drug človek sem postala v tem času. Najbrž bo kdo v mojih besedah našel hvalo. Ker nekdo, ki se nikoli ne zna pohvaliti, potem pa se to mora naučiti, ima občutek, da je aroganten. Ko tole pišem, je enega malega delčka mene strah, da bom izpadla arogantna, polna samohvale. Ampak vem, da je tudi samo pohvala obvezna. Zakaj bi dobil od drugih pohvalo, če je še sam sebi ne znaš dati? In danes se pohvalim - da sem v teh dveh letih naredila ogromno na sebi in da samo upam, da bo šlo vse navzgor (itak z vmesnimi padci, ker življenje pač ni linearno).



K. R.



Comentarios


bottom of page