top of page

'To, da imaš težave, je človeško in ni nič sramotnega'

Zadnja leta lahko zasledimo veliko nasvetov o različnih dietah ter inovativnih poteh do popolne postave. Vsakodnevno smo namreč izpostavljeni vsebinam, ki (morda nehote) spodbujajo motena vedenja v povezavi s prehranjevanjem, gibanjem in lastnim odnosom do telesa, je prepričana naša sogovornica, klinične dietetičarka Dajana Smolnik. Tudi študij je na temo vpliva medijev in družbenih omrežij na odnos do hrane vedno več in rezultati niso najbolj spodbudni. A dejstvo je, da pri motnjah hranjenja ne moremo nikoli trditi, da je samo en dejavnik vplival na njen pojav. Običajno gre za preplet več dejavnikov tveganja za razvoj bolezni.


Poleg medijev imajo dandanes na lepotne ideale velik vpliv predvsem vplivneži na družbenih omrežjih, saj se s to osebo veliko lažje poistovetimo: »Kadar oseba, še posebej mlada, sledi nekomu, ki na veliko izpostavlja svoje telo, izgled, prehrano in prodajajo iluzijo perfektnega življenja, je to veliko bolj problematično kot neka slika zvezdnice v reviji ali na spletni strani. Čeprav nimamo pojma, kakšna je resnična zgodba te osebe, zgolj slepo zaupamo, in če se zadeva začne dovolj zgodaj in smo temu neomejeno izpostavljeni – gradimo svoje vrednote in identiteto tudi na podlagi teh vsebin. To se mi zdi neverjetno nevarno za naše zdravje.«


Motnje prehranjevanja je najlažje prepoznati tako, da se vprašamo, ali imamo kakšna posebna pravila glede prehranjevanja (da nismo fleksibilni) in katera to so npr., da ne smem nič sladkorja, po 18. uri ne smem več nič pojesti, pojem lahko samo omejeno porcijo neke hrane ... in če so ta povezana s telesno maso oziroma našim strahom, da se bomo drugače zredili. Takrat govorimo o motnjah prehranjevanja. Če pogledamo iz teoretičnega vidika, so to neustrezni vedenjski vzorci v povezavi s prehranjevanjem, vendar oseba ne izpolnjuje »pogojev« za to, da bi lahko rekli, da gre za motnjo hranjenja: »Seveda, tudi te obstajajo na nekem spektru – lahko gre le za začetek ali pa smo v tem že zelo dolgo in je vedenje precej zakoreninjeno. Temu rečemo kronično posluževanje diet


Motnje prehranjevanja lahko preidejo tudi v motnje hranjenja, ki pa so duševna bolezen, za katero obstajajo diagnostični kriteriji, pojasni sogovornica. Večkrat gre tudi za predstopnjo motenj hranjenja, kar pomeni, da se moteni vzorci prehranjevanja pojavljajo tudi pri motnjah hranjenja, nima pa vsaka oseba, ki ima motnje prehranjevanja tudi motnje hranjenja: »Čustveno prenajedanje npr. ne spada med motnje hranjenja, je pa to lahko vedenje, ki se pojavlja znotraj motenj hranjenj.«

Vir: Unsplash

Pri prepoznavanju kvalitetnih prehranskih informacij je dobro, da uporabiti filter: »Osebno priporočam, da se začne z izobrazbo, torej ali ima oseba ustrezno izobrazbo, in nato, ali je oseba transparentna glede svoje izobrazbe in dela (izkušnje, izobraževanja, praksa).« Pa vendar lahko kljub temu naletimo na informacije, ki so zavajajoče in povzročajo več škode kot koristi, zato Dajana opozarja, da tudi izobrazba ni vse, in je prav, »da ne verjamemo kar vsem povprek«. Priporoča še, da moramo biti pazljivi pri uporabi stavkov in pridevnikov, ki vzbujajo v nas veliko čustev (predvsem strahu) ter govorijo v ekstremih (za zdravje ne smeš nikoli jesti xy, xy povzroča debelost, ipd.). »Osebe, ki se zavedajo, da je kontekst pomemben in ima vsaka stvar pluse in minuse ter ne prikazujejo ali govorijo samo tisto, kar je njim všeč, kar bolj pomaga k prodaji njihovih storitev ali izdelkov, so osebe, ki jim lahko bolj zaupamo glede prehranskih informacij,« še izpostavi dietetičarka.

Prehrana je vse prej kot črna ali bela.

Slaba samopodoba in stigmatizacija telesne mase sta močno povezani z motnjami prehranjevanja ter motnjami hranjenja, pa tudi s povišanim indeksom telesne mase (ITM). Prav tako pa sta tesno povezani s črno-belim, ekstremnim razmišljanjem v prehrani, torej posluževanjem raznih diet zaradi želje po bolj vitkem telesu, nižji telesni masi, »kar pa že vemo, da pogosto vodi v znani cikel dietiranja«, pojasni sogovornica in izpostavi, da lahko opazimo več motenj hranjenja pri mladostnikih, ki so bili deležni zbadanja zaradi telesne mase/izgleda, torej stigmatizacije telesne mase. Otroci in mladostniki, ki imajo več kilogramov od sovrstnikov ali so v večjih telesih, so zaradi tega v večjem tveganju za razvoj motenih vzorcev prehranjevanja. »Pogovori doma o različnih telesih in sprejemanju različnih oblik teles, in verjetno tudi v šoli, igrajo zelo pomembno vlogo pri tem, da bi bilo stigmatizacije v šolskem okolju manj« je prepričana Dajana.

Za izboljšanje odnosa do hrane lahko poskrbimo tako, da najprej raziščemo, kakšen imamo odnos do sebe (ali smo močno samokritični, se sramujemo svojih čustev, si ne dovolimo napak, nas je strah napak/padcev v življenju, imamo nenehno neka pričakovanja od sebe in/ali drugih, kako bi nekaj moralo biti …) in pomislimo, ali to na kak način vpliva na naš odnos do hrane. »Eden izmed najpomembnejših korakov pri boljšemu odnosu do hrane je, da delamo na lastnem nevtralnem pogledu na hrano. To pomeni, da razumemo, da nimajo vsa živila enake vloge in si dovolimo jesti karkoli, ker znamo zadevo postaviti v kontekst, torej, da si ne ustvarjamo nepotrebnih pravil v prehrani,« pojasni Dajana.


Okrevanje pri motnji hranjenja je odvisno od več dejavnikov, kot so tip motnje hranjenja, stopnja napredovanja bolezni, starost pacienta, in mnogih drugih. »Ni neke metode in rešitve, ki se je vsi držijo in delajo po tem istem principu. To so zadeve, ki običajno trajajo in se jih žal ne da rešiti z nekim čudežnim kratkotrajnim programom,« je prepričana dietetičarka in doda, da zato tudi okrevanje ni nikoli linearno. Nekateri bodo namreč potrebovali mesece, nekateri celo leta, kar je popolnoma normalno. Vloga dietetika pri tem pa je, da pomaga osebi vzpostaviti normalno prehranjevanje, da pomaga razbiti prepričanja o hrani in »prepovedanih« živilih, v nekaterih primerih pomaga tudi pri sestavi prehranskega načrta. »Motnje hranjenja pri osebi res niso nastopile zaradi hrane, a ko je bolezen že nekaj časa prisotna, ima oseba tudi prehranske težave in ne drži trditev, da se ne gre o hrani. V tistem trenutku namreč se, saj hrana predstavlja osebi sovražnika«, pojasni Dajana.

Prav zato oseba potrebuje nekoga, ki ji bo pomagal reševati tudi to – namreč z razlogom pravimo, da so motnje hranjenja kompleksna bolezen.

Na opozorilne znake bomo bolj pozorni, ko osebo bolje poznamo, zato so starši, prijatelji ali partnerji tisti, ki prvi opazijo, da nekaj ni v redu. Pri športnikih tudi trenerji ali soigralci, pa tudi učitelji v šolah. Znakov je več, pri tem Dajana izpostavlja nekaj pomembnejših, ki jih opaža tudi v praksi, in to so: zapiranje vase in izogibanje druženju, da so se spremenili odnosi z osebami, izogibanje skupnim obrokom ali pa da oseba rada kuha, vendar obroka ne je, pri nekaterih motnjah bo seveda tudi nenadna sprememba v telesni masi pomemben znak, ki ga ne smemo zanemarjati ali celo hvaliti, če gre za izgubo telesne mase. Tudi oblačenje v široka, dolga oblačila poleti,…. Pri mlajših dekletih se lahko zadeva začne tudi »nedolžno«, da gredo na dieto recimo: »To, da nekdo reče, da hujša, začne z dieto – predvsem otroci in mladostniki – ne smemo jemati nikoli nedolžno! Čeprav je to v naši družbi videno že čisto normalno, pa v veliko primerih gre za kaj resnejšega.«

V težkih, čustvenih trenutkih se bodo osebe z motnjami hranjenja poskusile izolirati, kar bo duševne težave samo še krepilo. Ko se želimo z osebo o tem pogovoriti, je pomembno, da najprej začnemo preživljati več časa z njo in ne odnehamo, tudi če se oseba nekoliko upira. Mogoče šele čez čas izrazimo skrb, se začnemo o bolj intimnih, čustvenih stvareh pogovarjati in upati, da se nam oseba odpre in potem vidimo, kako postopati dalje. Govorimo v primerih, ko ni potrebna hospitalizacija.


Pomembno je, da če čutiš, da je nekaj narobe, da tega ne držiš v sebi, in da se nekomu izpoveš. To je lahko odrasla oseba ali vrstnik, pomembno je le, da nekje začneš. »To, da imaš težave, je človeško in ni nič sramotnega. Ne govori sama sebi, da ni nič, in da sploh ni tako hudo, ter da je drugim hujše. Če trpi tvoje življenje na kateremkoli področju (šola, odnosi s starši/prijatelji, treningi), je dovolj hudo in si zaslužiš pomoč!« zaključi Dajana.

Comments


bottom of page