Le nekaj dni po tem, ko je na Olimpijskih igrah v Parizu odjeknil "škandal", ki ga v resnici sploh ne bi smelo biti, sva se s Tino, slovensko športnico, aktivno članico več LGBTIQ+ organizacij in transspolno žensko, dobili na kavi. Beseda je tekla o njej, o tistih prvih trenutkih, ko je ugotovila, da se v svojem telesu ne počuti doma, o tem, kako je začela raziskovati, kdo v resnici sploh je, ter odzivu družine in širše okolice, ko je naposled zbrala pogum in povedala, kdo je. Pa tudi o njeni poti k sprejemanju same sebe in medicinski tranziciji. Seveda pa nisva mogli zaobiti tistega, kar je zadnje dni na žalost zarezalo v družbo ter dvignilo raven nerazumevanja, nestrpnosti in tudi diskriminacije.
V tokratnem delu intervjuja o transspolih osebah in športu ter o krivici, ki se je odvila ob boku letošnjih olimpijskih iger. V prihodnjem pa o njej, Tini.
Zaradi zaščite intervjuvanke v besedilu razkrivamo zgolj njeno ime (polno ime govornice pozna avtorica intervjuja). Prav tako opozarjamo, da bomo diskriminatorne in sovražne komentarje brisale, saj namen prispevka ni omogočiti dodatno viktimizacijo trans-oseb. Po potrebi bomo komentiranje tudi onemogočile.Že več let si del LGBTIQ+ skupnosti, trans skupnosti, veliko si potovala, ukvarjaš se tudi s športom, sodeluješ v društvu Out In Slovenia, ki združuje prav šport in LGBTIQ+ osebe ...
V društvu Out in Slovenia sem začela delovati okoli 10 let nazaj. Igrala sem badminton, ki mi je bil vedno pri srcu in tudi društvo je ta šport podpiralo. Preden sem se pridružila skupnosti je bilo seveda malo strašljivo, ker nisem vedela, kaj vse to prinaša. A ko sem prišla in videla, da se lahko sprostim, se mi je od srca odvalil en velik kamen. Družba je bila resnično sprejemajoča in takrat sem vedela, da bom tu ostala.
V društvu smo badminton igrali sproščeno med seboj, nato pa sem leta 2018 šla na prvi športni LGBTIQ+ projekt, ki je bil specifično namenjen za trans, interspolne in nebinarne (TIN) osebe. Skozi projekt smo pripravili športne smernice za skupnost TIN.
Vsako leto sodelujem tudi na različnih drugih LGBTIQ+ projektih, pri katerih sodelujejo tudi različna društva iz celotne Evrope. Ta LGBTIQ+ društva so specifično usmerjena prav v šport. Smo pa trenutno ravno vpeti v projekt, pri katerem sodeluje tudi univerza v Kölnu. To je prvi projekt, pri katerem sodeluje tudi organizacija oz. v tem primeru univerza, ki ni povezana z LGBTIQ+ skupnostjo. Univerza vodi raziskavo, mi pa delamo vse ostalo na področju športa.
Imate pa tudi prav svoje 'olimpijske igre', kajne?
Ja, kmalu za svojim prvim športnim dogodkom sem se udeležila tudi svojih prvih LGBT-iger, ki se imenujejo Gay Games. To so nekakšne olimpijske igre, ki pa so namenjene prav LGBTIQ+ sceni. Tako je že v pravilih, ko se prijaviš, zapisano, da so igre namenjene naši skupnosti.
Seveda lahko pridejo tudi drugi obiskovalci, ampak morajo spoštovati našo skupnost, ker je ta dogodek namenjen nam. Na ta način skušajo organizatorji preprečiti diskriminacijo na tekmovanju. A čeprav se iger načeloma udeležujejo osebe, ki so zelo sprejemajoče, se najde tudi kdo, ki je malo manj. Takšnim na igrah zelo nazorno postavijo meje, večina pa se jih nato tudi opraviči.
Moje prve igre so potekale ravno v Parizu, leta 2018. Na njih je bilo predstavljenih nekje med 30 in 35 športov. Ker gre za igre po vzoru olimpijskih iger, se tudi te odvijajo enkrat na štiri leta. Če se prav spomnim, se je takrat tekmovanja udeležilo skoraj 10.500 tekmovalcev. In če to primerjava s trenutnimi olimpijskimi igrami, tam letos tekmuje nekaj čez 10.700 tekmovalcev. To pomeni, da smo precej primerljivi. Podobno pa je primerljivo tudi število športov, ki se predstavijo na obeh tekmovanjih. Olimpijske igre sicer trajajo nekoliko dlje, naše pa trajajo tam okoli osem ali devet dni.
V badmintonu so tri kategorije, v vsaki kategoriji pa sta še po dve podkategoriji. Skupaj torej šest kategorij.
Sicer pa se lahko tekmovalci na teh igrah pomerijo tako v tistih najnižjih kategorijah, v katerih tekmujejo največji amaterski športniki, kot tudi v veliko bolj zahtevnih kategorijah, v katerih se pomerijo resni športniki. V badmintonu je tako na primer igrala oseba, za katero bi lahko skoraj rekla, da je prvič držala lopar v rokah, v skoku v vodo pa je na igrah, ki so se sicer odvile še pred Parizom, nastopila oseba, ki je dejansko nastopala tudi na olimpijskih igrah. Resnično imamo veliko kategorij, da je za vsakega tekmovalca tudi čim bolj pravično. Je pa res, da, ko se tekmovanja udeležiš prvič, ne veš, kako dobro igraš. Običajno greš zato v nižjo kategorijo, ker ne veš, kam v resnici sodiš.
Nosilci pravic za izvedbo dogodka so Američani, vendar pa se Gay Games odvijajo v državah po vsem svetu, tudi na primer v Avstraliji, Evropi, ZDA ... Zadnje sta v soizvedbi organizirala Hongkong in Guadalajara, Mehika. Igre bi se morale sicer v Hongokongu odviti že leto prej, vendar pa so jih morali zaradi koronavirusa prestaviti. Lani je bilo tako prvič, da sta igre organizirali dve državi. Naslednje pa se bodo čez dve leti odvile v Valenciji, Španija.
In kaj so ti te igre prinesle?
Veliko. To je bil tudi moj prvi večji LGBTIQ+ dogodek. Celo na paradi ponosa pred tem nisem bila. Ko vidiš 10.000 ljudi – to je resnično nor občutek. Energija je bila tako dobra, da sem bila odločena, da se moram ponovno vrniti.
Ampak obstajajo tudi nekoliko manjši športni dogodki za LGBTIQ+ skupnost, kajne?
Res je, Gay Games se odvijejo na vsake štiri leta. Ampak na srečo imamo vsako leto tudi EuroGames, ki so nekoliko manjša različica olimpijskih iger za našo skupnost. Običajno trajajo med tremi in štirimi dnevi, na njih pa tekmuje nekje med 2000 in 4000 oseb. Vsako leto se odvijejo v drugem evropskem mestu, ker gre za manjše igre, pa je na njih tudi nekoliko manj športnih disciplin, v katerih se lahko pomeriš. Običajno lahko tekmovalci tekmujejo v nekje do 25 športnih disciplinah, čeprav jih je bilo letos več. EuroGames so bile namreč organizirane na Dunaju, ki je imel nekoliko večjo zmogljivost in so zato lahko tekmovalcem ponudili kar 35 športov.
Marsikateri manjši kraj, kot je na primer Nijmegen na Nizozemskem, kjer so igre potekale pred dvemi leti, nima toliko kapacitet in zato skrči program. Vendar pa se vsa mesta, ki organizirajo dogodek, zelo potrudijo.
Kje vse pa si že tekmovala in ali vedno tekmuješ samo v badmintonu?
Po igrah v Parizu sem leta 2019 tekmovala še v italijanski prestolnici, leto kasneje je zaradi koronavirusa vse odpadlo, 2021 sem se nato udeležila tekmovanja v Københavnu na Danskem, nato iger na Nizozemskem, potem je sledil Bern, Švica, letos pa še Dunaj.
Običajno tekmujem v badmintonu, čeprav občasno ponudijo tudi moj drugi šport (cestno kolesarstvo). Njegova izvedba je veliko bolj zahtevna, zato ga nimajo na vseh tekmovanjih. Večina organizatorjev si ne more privoščiti izvesti kolesarske dirke. Od Pariza do Dunaja je bilo kolesarstvo tako na voljo samo dvakrat ali trikrat.
No, govorili sva o LGBT-olimpijskih igrah, trenutno pa v Parizu potekajo tudi tiste vsem poznane. Bi morda še malo pokomentirali dogajanje na njih in kako je celotna scena z dvema boksarkama, za katero seveda nista bili krivi onidve, vplivala tudi na trans-skupnost? Kako je bilo spremljati celotno dogajanje?
Precej težko. Tematika se je namreč takoj zasukala k trans-osebam. Že to, da si trans-oseba oz. da si v tranziciji, namreč ni enostavno. Takšna retorika, takšne novice te pa še toliko bolj potrejo. Ni važno, da so bile nekatere ocene in komentarji resnično nenamerni. Tudi ti bolijo. Med njimi pa so bili tudi tisti, ki so dezinformacije in sovraštvo celo zelo zavestno širili dalje.
V opozorilo! V Alžiriji je LGBTIQ+ skupnost kriminalizirana. Osebam, ki imajo spolne odnose z osebami istega spola, grozi do tri leta zapora. Kakršnokoli spreminjanje spola ali status trans-spolne osebe pa je v Alžiriji prav tako zakonsko prepovedan.
Zgodilo se je torej, kar se je zgodilo. Ljudje žal niso preverili informacij in lažne novice so se širile. Veliko oseb 'udari na prvo žogo', niso preverili, kaj je res in kaj ne. Dejstvo pa je, da so tu svoj 'piskrček' pristavile tudi osebe, kot so Elon Musk, J. K. Rowling, tudi nekdanja teniška igralka Martina Navratilova, ki je sicer lezbijka, ampak konstantno nasprotuje trans-osebam v športu. To so osebe, ki imajo toliko več sledilcev, osebe, ki imajo na žalost tudi večjo moč in njihovi komentarji sežejo zelo daleč.
Ta lažna informacija se je zelo hitro razširila in to je bilo zelo težko gledati. Čeprav smo skušali na več načinov informirati ljudi in jim pokazati, da ta novica ni resnična, tega dejstva številni niso želeli sprejeti.
Škoda je na žalost že narejena, kajne?
Ja in to zelo velika. Ko je škoda enkrat narejena, je ni lahko popraviti. Škodo pa ne trpi vedno zgolj posameznik oz. posameznica, kot je bila v tem primeru Iman Helif, škoda je veliko širša. Občuti jo tudi celotna skupnost. Marsikdo se sploh ne zaveda, da vsi ti negativni in diskriminatorni komentarji, negativizem, da vse to vpliva na celotno skupnost, na trans-osebe, na osebe, ki to berejo in mislijo, da je tovrsten odnos sedaj sprejemljiv. S tem se nato poistovetijo in se začnejo tudi sami diskriminatorno obnašati do drugih oseb, čeprav se morda pred tem, preden so prebrali nekorekten članek, ne bi obnašali diskriminatorno. Morda bi se vedli popolnoma drugače.
Praviš torej, da so tovrstni članki, ki so delili lažne informacije, širili tudi nestrpnost?
Tako je. In težava je, da se lahko ta nestrpnost s spleta zelo hitro razširi tudi na resnično življenje. Da se razširi v družbi. Da trans-osebe zaradi dotičnega članka težje živijo v skupnosti, ker se v družbi sproži dodatna diskriminacija nad njimi, pa čeprav dotične trans-osebe niso nič povezane s tisto osebo, ki so jo članki, komentarji, izjave obravnavale.
Velikokrat se zgodi tudi, da osebe, ki širijo negativizem, sploh ne poznajo nobene trans-osebe, nimajo niti stika z nami. Ustvarijo si neko namišljeno sliko, ki jo nato prodajajo naprej. Ne pozanimajo pa se, kakšne sploh so trans-osebe, kakšne so njihove želje, kako razmišljajo, kakšno je njihovo življenje ... Ne pričakujemo veliko, želimo si zgolj nekih osnov. Želimo si živeti dostojno življenje brez diskriminacije.
Kar se je zgodilo torej nikakor ni bilo fer do Iman, prav tako pa ni bilo fer tudi do naše skupnosti.
M. P.
Comments