Vsakoletna parada ponosa v Ljubljani. Tudi letos je nad mavrično množico, ki se je zbrala v prestolnico, sijalo sijoče sonce. Kot da bi jim želelo podporo izkazati že samo s svojo toplino. In prav podpora, se je izkazalo kasneje, je tisto, kar bi marsikateremu udeležencu prišlo še kako prav.
Dogajanje se je popoldan s Kongresnega trga preselilo na Metelkovo, pisana množica pa se je ob 18. uri začela počasi znova pomikati proti osrednjemu dogajalnemu prostoru. »Gre za praznik in protest za skupnost,« mi je že lani povedala takratna direktorica zavoda Koroška Pride Neža Oder, ki je letos prevzela vodenja zavoda TransAkcija. In da, prav to se je čutilo v toplem poletnem zraku. Protest in slavje, opozarjanje na nepravilnosti, a v dobrem duhu, v družbi toplih ljudi, v družbi sebi podobnih, v družbi podpornikov.
Med tisočerimi udeleženci je bilo čutiti toplino, tiho in manj tiho podporo, spoštovanje, ljubezen, sprejetost. Skupino, ki je z zastavami, bleščicami, transparenti in drugimi sporočili ob zvokih glasbe in bobnih korakala po ulicah Ljubljane, je obkrožal duh življenja. Da, opozarjali so nase. »Tukaj smo, z vami smo, tudi mi si zaslužimo enakopravnost.« Vendar pa ni bilo občutiti tistega grenkega priokusa, ki spremlja mnogo katero drugo zborovanje.
Med klepetom z udeleženci sem veselo pripomnila: »Lepo je živeti v Sloveniji. V državi, kjer je sicer treba popraviti še marsikatero krivico. Vendar pa je lepo, da parado ponosa ne spremlja nasilje, ki ga pogosto vidimo v katerih drugih državah.«
Morala bi se ugrizniti v jezik. Še isti dan so namreč nekateri posamezniki moje besede postavili na laž in pokazali, kako naivne so v resnici bile.
Sama nasilja sicer nisem bila deležna, prav tako ga nisem videla, a ga po poročanju udeležencev sploh ni bilo tako malo. Predvsem besednega in psihičnega, pa tudi fizično se je pojavilo. Nad udeležence skupine, ki je širila ljubezen in spoštovanje, so se znesli tisti, ki so širili sovraštvo. Že en sam primer nasilja je preveč!
Ukradene in zažgane zastave paradnikov, žaljivke, ki jih zagotovo ni vredno ponoviti, pa tudi udarci. Potem pa je bilo tu še nekaj majhnih ljudi, članov podmladka določene desne politične stranke. Oseb, ki prihajajo s pozicije moči. Tu ne mislim politične moči, temveč družbeno moč. Zanimivo bi bilo preveriti, koliko krivic je v življenju doživela ta mala skupinica, ki je širila nestrpnost in sovraštvo, in koliko preprek so morali premostiti tisti, ki so širili pozitivo, spoštovanje, ljubezen. Najbrž vsi vemo, na katero stran bi se po mojem mnenju prevesila tehtnica.
Dotaknimo se tudi obtožb, da so bili nasilja v resnici deležni člani podmladka, ki so bojda na Slovenski cesti mirno izražali svoje mnenje glede LGBTIQ+ skupnosti. Med njimi je bila tudi ena od dvojice, ki naj bi vodili »najbolj politično korekten« podcast. (Khm. Of course) Skupina, ki naj bi s transparentom »le izražala svoje mnenje«, je bila domnevno deležna nasilja, ko so ji paradniki pokazali sredinca ter črko L (loser – zgube). Dotično dekle pa tudi nekoliko hujše oblike nasilja, ko je do nje pritekla udeleženka parade ponosa in jo posula z bleščicami.
NO, strinjam se, da bi bilo morda pametneje, če do slednjega ne bi prišlo. Avtorica podcasta je imela najbrž po incidentu nekoliko težav s pranjem oblačil. Morda tudi ob svojem tuširanju. In morda se je celo resnično ustrašila za svojo vitalnost in življenje. No, recimo, da bi se to lahko zgodilo.
A dejstvo je, da se je skupina na paradi pojavila predvsem z namenom provokacije. Parada ponosa, ki je bila prijavljena, se tudi sicer odvija vsako leto, na njej pa udeleženci opozarjajo na pravice, ki so jim sistematično še vedno kršene. Nestrpna skupinica oseb pa je z izbiro sporočila, ki ga je delila na transparentu, provocirala .. ter, špekuliram, na žalost naposled dobila tudi vsaj delno želen odziv. Nekoga so se besede dotaknile, nanje je reagiral, oni pa so dobili priložnost, da sebe prikažejo kot žrtve.
Provokacija je tudi sicer, če potegnemo črto, glavna rdeča nit dotičnega podcasta in Instagram profila dveh deklet, ki si v tem komentarju ne zasluži biti omenjen z imenom. Namenjen je širjenju laži, dezinformacij in sovraštva do določenih manjšin, ki avtoricama in pa določeni politični opciji v Sloveniji niso po godu. Starejše sestre smo profil že večkrat prijavile prav zaradi lažnih, sovražnih in diskriminatornih vsebin. Slednje lahko naredite tudi vi ;)
Dan kasneje sem se vrnila na Kongresni trg, v parku Zvezda sem sedela v senci dreves in z očmi prečesavala prizorišče, kjer se je še dan prej družila vesela večtisočglava množica. V glavi so mi odzvanjali tudi odmevi nasilja, ki so jih bile deležne nekatere LGBTIQ+ osebe, ko je v cerkvi na Slovenski cesti zazvonilo in na trgu se je zbrala nova zanimiva in veliko veliko manjša skupinica ljudi. Kakšnih ducat odraslih in nekaj otrok se je strumno postavilo v četico, roke sklenili v molitvi in začeli krožiti po Kongresnem trgu.
Kot sem izvedela z družbenih omrežij, se je skupinica v centru Ljubljane zbrala, da »v zadoščenje za kvarjenje slovenske družbe zaradi nemoralnega dogodka, ki se je dan prej odvil na prizorišču, javno molijo rožni venec«.
Otroci na paradi? Marsikdo se zgraža, vendar pa imam sama pri tem kontra vprašanje: Ali se zgražate tudi, ko vidite otroke v cerkvi? Ne bi po tej logiki tudi slednje šlo za vsiljevanje prepričanjastaršev? Navsezadnje bi lahko vsakršno vzgojo označili za vsiljivo - starši delijo svoja prepričanja na otroke, mar ne? Osebno me nič od tega ne moti. Gre točno za to - način vzgoje. Mogoče pa ponudim samo še en razmislek: Kateri starš otroka uči prijaznosti in strpnosti in kateri diskriminacije?
Nasilju reči ne – to ni le mantra, ki jo moramo po strelskih napadih Srbiji privzgojiti slovenskim šolarjem. To ni nekaj, česar se lahko družba nauči le z opominjanjem ob nasilnih dogodkih. Ne, to je nekaj, kar bi moral živeti vsak slehernik na tej Zemlji. Nenasilja se uči z dejanji. S spoštovanjem, sprejemanjem, strpnostjo, prijazno besedo, z ljubeznijo.
V mesecu ponosa smo lahko videli dve različni vrsti oseb. Tisočerico, ki je širila ljubezen, in deseterico, ki je širila sovraštvo. Dobro vem, v kateri skupini si želim biti sama in za katero si želim, da bi v svetu povedla. Pa ne zaradi tega, kdo so, temveč zaradi nauka, ki ga učijo. Prijaznost, ki je v današnjem svetu egocentrizma postala precej nepriljubljena lastnost, je tisto, kar povezuje bistvo vsega, kar si želim, da bi svet postal.
To niso nauki, ki bi jih izumili na novo, med nami ostajajo že od pamtiveka.
Že Sofoklesova Antigona je dejala: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu.«
In Biblija: »Vse, kar hočete, da bi drugi storili vam, storite tudi vi njim.« (Mt 7, 12; Lk 6, 31)
Ter seveda Lenon: »Predstavljajte si ljudi, ki živijo svoja življenja v miru.«
Lahko mi rečete, da zgolj sanjarim. Ampak pri tem nisem sama ;)
M. P.