Pretekli teden smo pisale o trans-osebah v športu, olimpijskih igrah in športnih tekmovanjih, ki so namenjena prav osebam LGBTIQ+. Danes Tina z veseljem pove, da je to tudi njeno uradno ime na osebnih dokumentih. Na njih pa je zapisano tudi, da je ženska. A preden je prišla do točke, je morala prehoditi dolgo in na trenutke tudi težko pot samoodkrivanja, pretrpeti je morala tudi zavrnitve in nasilje ... a kot poudarja, jo je na tej poti čakala tudi marsikatera pozitivna izkušnja. Beseda je torej tekla o njej, o tistih prvih trenutkih, ko je ugotovila, da se v svojem telesu ne počuti doma, o tem, kako je začela raziskovati, kdo v resnici sploh je, pa tudi o njeni poti k sprejemanju same sebe in medicinski tranziciji. Kako in kdaj se je razkrila staršem, kdaj okolici ter kako jo je ta sprejela?
Zaradi zaščite intervjuvanke v besedilu razkrivamo zgolj njeno ime (polno ime govornice pozna avtorica intervjuja). Prav tako opozarjamo, da bomo diskriminatorne in sovražne komentarje brisale, saj namen prispevka ni omogočiti dodatno viktimizacijo trans-oseb. Po potrebi bomo komentiranje tudi onemogočile.
Bi morda najprej povedala, kdaj si začutila, da nekaj ni prav, da se ne počutiš kot moški, temveč kot ženska? Predvidevam, da takrat termin transspolna oseba še ni bil tako znan ali pa razširjen?
Nekako se je začelo v osnovni šoli. Takrat seveda ne veš, kaj točno se dogaja. Pri spoznavanju same sebe so mi takrat pomagale tudi vsebine na spletu, s pomočjo katerega sem ugotovila, da obstajajo tudi transspolne osebe. Potem pa se je v času, ko sem bila v kakšnem petem razredu osnovne šole, v javnost vrnila tudi Salome. Med drugim je gostovala tudi v pogovorni oddaji As ti tud’ not padu, ki sem jo seveda spremljala. Leto ali dve kasneje sem ugotovila, da je morda prav to tisto, kar čutim v sebi. Nekoliko bolj pa sem se tej temi posvetila v srednji šoli, čeprav sem bila takrat še vedno zelo zaprta oseba. Strah me je bilo namreč, kako se bo name odzvala okolica.
Oče je sicer že v času osnovne šole nekako izvedel, kako se počutim. Takrat sva se pogovorila, povedal je, da me sprejema, čeprav seveda ni bil navdušen. Dogovorila sva se, da bo mami povedal on, a je mama novico o moji spolni identiteti sprejela še precej slabše. Kljub temu je tekom let ugotovila, da moja identiteta ne bo 'šla stran'. Nekje vmes me je tako začela sprejemati tudi ona, čeprav mi je takrat priznala, da bo za marsikatero stvar (kot so na primer zaimki) potrebovala dlje časa.
Kdaj si svojo identiteto razkrila javnosti? Kdaj si začela tudi vizualno spreminjati svojo podobo? Kakšen je bil odziv okolice na tvojo spremembo?
En del okolja se je odzval precej pozitivno, drugi del pa je bil katastrofalen. Že ko sem se prvič oblekla kot ženska (krilo, visoke pete ipd.), sem dobila zelo slab odziv. Skupina moških je pritekla za menoj in začela nad mano izvajati verbalno nasilje. Zmerjali so me, me obkladali z žaljivkami, snemali in mi grozili, da bodo posnetek objavili na spletu. Niso me pa sicer fizično napadli.
O tem dogodku sem kasneje najprej zaupala psihiatrinji, ki je vodila moj postopek tranzicije. Čeprav si takrat o dogodku nisem želela govoriti z mamo, pa je psihiatrinja pogovor napeljala tako, da sem naposled morala povedati, kaj se je zgodilo. Ocenila je namreč, da bi bilo bolje, če mama za incident izve.
Ta dogodek je uničil mojo samozavest in samopodobo. To ni nekaj, po čemer bi se lahko tako zlahka pobrala. Takrat nisem imela niti toliko energije, da bi se ponovno vrnila v javnost. Ampak sčasoma sem s pomočjo ene od prijateljic pridobila dovolj samozavesti, da sem poskusila ponovno.
Najbolj se mi je uspelo 'outirati' dvema osebama v srednji šoli, večinoma pa šele po končani srednji šoli. Zaradi strahu pred odzivom okolice pa sem ljudem največkrat najprej povedala prek družbenih omrežij. Ta so namreč zagotavljala določeno distanco in s tem tudi neko varnost. Doživela sem tudi nekaj zavrnitev, ampak po večini so me ljudje, ko sem jim povedala, kdo sem, (sčasoma) sprejeli.
Si pa ime spremenila tudi na družbenih omrežjih, kajne?
Najprej sem si ime spremenila na Instagramu, na Facebooku pa sem si naredila popolnoma nov profil. Na njem sem začela graditi LGBTIQ+ skupnost ter ohranjala stike, s katerimi se še vedno družim. Bivšega profila trenutno ne uporabljam več.
Kdaj pa si začela z medicinsko tranzicijo?
S tem postopkom sem začela že v srednji šoli. Najprej sem morala večkrat obiskati psihiatra (vse trans-osebe moramo namreč v sklopu medicinske tranzicije opraviti tudi psihiatrično obravnavo), preden sem lahko nadaljevala s 'psiho testi', po kateri ti prižgejo zeleno ali pa rdečo luč za nadaljevanje z endokrinologijo. Ta del je nastopil po srednji šoli, ampak me je bilo takrat tako strah injekcij, da si nisem upala iti so endokrinologinje. Tam bi morala namreč periodično preverjati hormonski status v telesu, da vidijo, kaj se dogaja z mojimi hormoni.
Strah do injekcije je bil takrat zelo velik, zato sem rabila nekaj časa, da sem zbrala pogum. Ko sem naposled le obiskala endokrinologinjo, pa so testi pokazali, da nekaj ni v redu, zato obiska nisem ponovila vse do leta 2021.
Težko je opisati. Resnično nor občutek. Ko dobiš v roke tisto malo zadevo, ki pa je v resnici zelo velika.
Kaj te je spodbudilo k temu, da si se naposled le podala v to?
Vmes sem odpotovala na Škotsko, kjer sem delala z LGBTIQ+ sceno v športu. V sklopu tega sem spoznala številne ljudi iz te skupnosti. To je bilo ravno v času koronavirusa in distanca je bila takrat večja, ampak na srečo so bile različne skupine, ki so se srečevale tudi prek Zooma. Tudi na teh druženjih sem spoznala nekaj oseb in z nekaterimi sem se tudi precej povezala. Prav one so me spodbudile, da sem se naposled pognala v to.
Ko sem se torej ponovno odločila za endokrinologijo, sem morala skoraj ves postopek opraviti znova. Si me je pa moja psihiatrinja zapomnila in je, ko sem ji ponovila in povedala svojo zgodbo, nemudoma vedela, da je to to. Na tej poti sem bila namreč že toliko časa, da je vedela, da se stvar ne bo spremenila.
Takrat sem opravila hormonske teste, nato pa je sledila še hormonska terapija. Od leta 2022 sem torej na hormonski terapiji, a še preden sem se odločila za ta korak, sem se v različnih društvih pozanimala in izvedela, kako to poteka.
Med temi društvi je tudi Out in Slovenia?
Da, tako je. Temu društvu, ki povezuje LGBTIQ+ osebe in šport, sem se pridružila že leta 2013 oz. 2014. Tam sem začela igrati tudi badminton. Kolega me je nato prepričal, da se spoznam tudi z društvom DIH, tudi tam sem ostala. Potem sem šla še na Škotsko, tako da sem dobila res veliko različnih izkušenj.
Si pa nedavno tudi uradno spremenila ime in spolni marker na dokumentih ... Kakšen je bil postopek in zakaj si se za to spremembo odločila zdaj?
Pred pravno spremembo moraš pridobiti več dokumentov, med drugim tudi potrdilo psihiatrinje, ki mora potrditi, da si v tranziciji. Ob tem pa moraš s strani sodišča pridobiti še dva dokumenta, ki dokazujeta, da v času spremembe nisi v kazenskem postopku. V času poteka kazenskega postopka namreč ne smeš pravno spreminjati imena in spola.
Na srečo sem dokumente dobila takoj, junija pa sem nato na upravni enoti začela postopek pravne spremembe imena in spolnega markerja. Tam sem morala nato izpolniti dva obrazca, enega za ime, drugega za spol. Za obe spremembi skupaj plačaš nekoliko več kot 70 evrov. Postopek je nato stekel zelo hitro, ker sem nove dokumente potrebovala zaradi službe, pa tudi za odhod v tujino, kar sem na upravni enoti tudi povedala. Papirje so mi zato izdali zelo hitro, z njimi pa sem si nato ustvarila tudi novo osebno izkaznico in nov potni list, za kar sem prav tako plačala okoli 70 evrov.
Sledilo je čakanje, ki pa prav tako ni bilo dolgo. V roku nekaj dni sem že dobila potni list, nato pa še osebno izkaznico.
In kakšen je bil občutek, ko si v roke prijela svoje nove dokumente?
Težko je opisati. Resnično nor občutek. Ko dobiš v roke tisto malo zadevo, ki pa je v resnici zelo velika. Čeprav to navdušenje sčasoma pojenja, se vrne vsakič, ko moram na kakšen obrazec zapisati svoje ime in se spomnim, da sem zdaj tudi uradno Tina. Zapišeš ime in znova te zadene.
M. P.
Comments