Postal je le številka. Številka 63839. A kljub temu danes, desetletja po grozotah, ki se ne bi smele nikoli niti zgoditi, kaj šele ponoviti, izreče te tri besede: »Sreča v nesreči.« Morda prav slednje najbolje opiše, kdo je v resnici Dušan Stefančič.
Danes 96-letni moški, ki je v času druge svetovne vojne preživel šest koncentracijskih taborišč. Je oseba, ki je znala tudi iz tistega najtemnejšega obdobja svojega življenja potegniti čim več dobrega. Oseba, ki je znala v tudi v najtemnejši noči najti žarek upanja. Pa čeprav o upanju pove slednje: »Zgolj upanje ti ne bo nič kaj dosti pomagalo, pomagati si moraš sam.« In še: »Ne le, da sem upal, prepričan sem bil, da bom preživel.«
Koliko Slovencev je bilo v času druge svetovne vojne zaprtih v koncentracijskih taboriščih, je sicer težko natančno določiti. A številka naj bi se gibala med 65.000 in 80.000. Največ Slovencev je bilo zaprtih v taboriščih na ozemlju Tretjega rajha: v Nemčiji, Avstriji in na Poljskem. V teh taboriščih je bilo po nekaterih podatkih zaprtih med 20.000 in 30.000 Slovencev, med njimi pa je bil tudi takrat komaj 16-letni Dušan.
Slovenec je v času druge svetovne vojne preživel kar šest koncentracijskih taborišč: Dachau, Sainte-Marie-aux-Mines, Natzweiler, Mauthausen, Gusen I in Gusen II. Zaporniki so bili v taboriščih podvrženi lakoti, mučenju, boleznim in prisilnemu težkemu delu.
Po nekaterih ocenah je v koncentracijskih taboriščih umrlo okoli 25.000 Slovencev, kar predstavlja približno tretjino vseh zaprtih. A tudi tisti, ki so preživeli, se ne bi mogli oklicati za »srečneže«. Marsikoga so grozote, ki so jim bili priča, zlomile ter jih pestile še vrsto let na prostosti. A ne Dušana.
Kot pripoveduje v knjigi Nepojmljivo, je iz izkušnje črpal moč. Čeprav ga je prva podoba zasnežene mrzle pokrajine in težkih železnih vrat pretresla, se je vanj kmalu vrnila njegova značilna trma in žar. »To bo pa hudič,« si je takrat rekel ... no, in res je bil, je njegove misli v knjigi povzela novinarka Natalija Švab.
Pravi pa tudi, da je imel srečo, saj je takrat že kar dobro govoril nemško. »V prvih intervjujih po zajetju sem Nemcem govoril, da sem študent. A kmalu sem ugotovil, da biti intelektualec ni najboljša izbira, zato sem se kasneje predstavljal kot mehanični vajenec. Obrtniki so bili namreč bolj zaželjeni,« je povedal pričevalec.
'Vedel sem, da v Auschwitzu kosi smrt. Nisem pa vedel, da je tako tudi v Dachau'
Vedel je, kaj se dogaja v koncentracijskih taboriščih, v Auschwitzu sta bili na primer zaprti tudi njegovi teti, eno od njiju so še začas vojne izpustili, ko je bil mladi Dušan še na prostosti. »Tako sem vedel, da v Auschwitzu kosi smrt. Nisem pa vedel, da je tako tudi v Dachau,« se spominja skozi pripoved.
Prizadelo ga je, ko so iz taborišč izginjali tudi njegovi takrat najboljši prijatelji, večkrat so ga pestile mračne misli. Med težkim delom v rudniku se je tako spraševal tudi o pomenu življenja in smrti. »Vsekakor me ni nihče vprašal, če želim priti na svet. Odločili so se in to je bilo to. Zdaj pa ždim tukaj, v tej luknji, in sploh ne vem, zakaj. Zakaj za vraga moram biti zdaj tukaj, izčrpan in sestradan ter graditi nekaj, kar bo pripomoglo k temu, da bo vojna še naprej trajala oz. da bo uspešna.«
A misli, ki so se pojavile tistega dne, se niso vrnile nikoli več. V taboriščih je moral sicer korenito spremeniti svoj način življenja: »Sistem tam notri je bil strog, uničevalen.« A Dušan je bil odločen, da v taborišču ne bo pustil svojih kosti. In jih tudi ni.
'Maščevanje je bilo strahotno'
»Da se nekaj pripravlja, smo čutili že dlje časa.« Nekega dne se je nočna izmena nenadoma vrnila predčasno, naslednji dan se je zamenjala straža. »SS-ovcev ni bilo več, namesto njih so bili na stolpih neki starčki z zastarelim orožjem,« se spominja. Le nekaj dni kasneje pa se je razleglo vpitje: »Američani so tu!«
Da so zavezniki popolnoma prevzeli nadzor nad zadnjim taborišče, v katerega so premestili Dušana, je trajalo dva ali tri dni, vmes pa je izbruhnil kaos. Taboriščniki so skušali pobegniti, obračunavali so z vodji in starešinami taborišč, začelo se je ropanje taboriščnih skladišč in farm. Velik del taborišča Gusen II. je zgorel. »Maščevanje je bilo strahotno.«
A naposled so Američani prevzeli nadzor in vzpostavili red. Začela se je 11-dnevna pot domov, pot je vodila skozi Dunaj, Gradec, Šentilj, Maribor in naposled v Ljubljano. Nato pa rehabiltacija, vrnitev v normalno življenje in tudi šolo. »Pred enim mesecem si še trepetal za svoje življenje, zdaj pa si že sedel v šolski klopi in poslušal profesorje,« opisuje bizarnost vsega.
Čeprav si je sprva želel postati strojni inženir pa je naposled doštudiral pravo, poklic, za akterega tudi sam pravi, da ga še danes ne veseli. Obdobje, ki ga je preživel v taborišču, pa mu je kasneje pomagalo tudi pri poslu. »Na srečo sam zaradi časa v taborišču nissem imel večjih psihičnih težav. Mnogi te sreče niso imeli,« prizna. Iz tistega grozljivega obdobja je skušal potegniti čim več in naposled spisal zgodbo o uspehu.
'Imel sem upanje, a ta 'nikoli več' ni obstal. Zgodovina se ponavlja'
Več desetletij sicer o svoji izkušnji ni govoril, a svoje kasnejše obdobje je namenil prav širjenju zgodb, ozaveščanju ljudi, pripovedovanju o preteklosti. Pričevalci se namreč počasi poslavljajo, a pomembno je, da nas ne zapusti tudi njihova zapuščina. Ozračje, kjer je bilo dovoljeno izkoriščati, ubijati, sežigati ljudi, se namreč ni zgodilo čez noč.
Mantra »nikoli več«, ki se je pojavila po holokavstu in poudarja prav to, da se podobni dogodki ne smejo zgoditi nikoli več, ne sme utoniti v pozabo. Pa čeprav se zdi, da je ciklično ponavljanje zgodovine in napak človeštva neizogibno. Da smo na žalost zelo slabi učenci, meni Dušan, ki z grozo opazuje dogajanje v Ukrajini, strahote v Palestini, dogajanje med Srbijo in Kosovom.
»Imel sem upanje. Po vojni so se vrstili pozivi: Nikoli več. In nato bum. Zgodil se je Krim, zdaj še celotna Ukrajina. Ta 'nikoli več' ni obstal. Zgodovina se ponavlja,« nočne more preteklosti slika na sedanji čas.
M. P.