Pretresljiva zgodba borke za pravice žensk iz Irana, ki je v Sloveniji našla nov dom

Ko smo čakali v vrsti pred mariborskim laboratorijem z napotnicami za preiskave v rokah, so se na nebu začeli zgrinjati sivi oblaki. Bil je čas karantene, ko nismo smeli čakati v zgradbi, zato sem ženski, ki je stala pred menoj, ponudila zavetje svojega dežnika. Izgledala je povsem vsakdanje, zato sem jo, seveda, nagovorila v slovenščini. Odvrnila mi je, da slovenščine še ne pozna najbolje in me prosila, da komunicirava v angleščini. Tako se je začelo najino prijateljstvo. Kdo bi vedel, da bom med čakanjem na preiskave spoznala eno izmed najbolj zanimivih in pogumnih žensk, kar sem jih spoznala v življenju.


Behnaz je borka za pravice žensk iz Irana. Ko ji je s hčerko končno uspelo pobegniti od nasilja, ki mu je bila priča v rodni državi, je izkusila nasilje, ki ga je s seboj prineslo begunsko življenje. Zgodba, ki mi jo je zaupala, je dolga in pretresljiva. Ker nočem izpustiti podrobnosti, jo bom razdelila v dva prispevka. V prvem se bom osredotočila na njene spomine iz časa, ko je še vedno bila v okovih Irana.

Vir: Pexels

Prihaja iz manjšega mesteca na jugozahodu države. Je četrti otrok iz velike družine, ima dve sestri in dva brata, imela pa je še eno sestro, ki je umrla zaradi raka. Zdaj je stara 37 let in ima dva otroka – sina in hčer. Uživa v dobrih filmih in serijah, zelo rada ima otroke in obožuje dobro hrano. V Iranu imajo poseben mlečni napitek, ki ga zelo pogreša. "Vsebuje vaniljev sladoled, mleko, sezamova semena, orehe, kokosov prah in banano," je povedala in v smehu dodala, da mi ga resnično mora enkrat pripraviti. Posluša glasbo vseh vrst, na primer Deana Martina, Edith Piaf, Adele, Eda Sheerana, od iranske glasbe pa ima najraje starejšo, takšno iz 60-ih in 70-ih. Preden zaspi, rada bere. Zaupala pa mi je tudi, da ima še vedno tisto otroško veselje za zgodbe, kot je na primer Harry Potter, in da je velika oboževalka serije Prijatelji.


»Vsakič, ko sem želela nekaj spremeniti, me je ustavilo nekaj 'moškega'.«


V prvih letih skupnega življenja sta Behnaz in njen nekdanji mož planirala, da bosta nekoč skupaj zapustila Iran. Vendar včasih se stvari ne izpeljejo tako, kot bi si človek želel. "Moj bivši mož je iskal službo nekje zunaj Irana. Našel jo je, vendar je to priložnost izpustil, saj je njegovo življenje v Iranu precej lagodno. Jaz pa sem si zelo želela izkušnje življenja izven tiste kletke. Vsakič, ko sem želela nekaj spremeniti v svoji državi, me je ustavilo nekaj 'moškega'. Imeli so vso moč," je pojasnila.


Enkrat, ko je bila v bolnišnici, je spoznala zelo zanimivo žensko, ki jo je potegnila v svet zagovarjanja pravic žensk. "Delili sva si sobo in se pogovarjali o tem. Po nekaj mesecih mi je rekla, da se lahko pridružim njenemu majhnemu gibanju, s katerim se poskušajo boriti za ženske, ki so žrtve nasilja," je razložila Behnaz.


Prevzela je vlogo pomočnice, ki je po bolnišnicah iskala žrtve nasilja. "Bilo je zelo težko. Najprej sem vedno poiskala medicinsko sestro in se z njo spoprijateljila, nato sem jo prosila, da mi zaupa, če pri kakšni ženski opazi znake nasilja, da lahko priskočim na pomoč. To ni uradno delo, nikoli ne more biti, vse je bilo prostovoljno," je povedala. Nekatere medicinske sestre so ji pomagale pri tem, nekatere pa so se bale, da bodo odpuščene ali morda celo kaj hujšega. "Ženskam v Iranu je težko. Varnost njihovih služb ni zagotovljena. Samo moški so lahko zaposleni za nedoločen čas. Zato razumem, da zaposlene z mano niso vedno želele sodelovati. Bale so se, da bi ostale brez službe," je pojasnila in nekoliko zavzdihnila ob obujanju spominov.

Protest Irank; vir: Wikimedia Commons

V tem gibanju so ženskam, ki so jim lahko pomagale, zagotovile varne hiše, ki so bile brez telefona, naslova, povsem anonimne, da jih nasilna družina ni mogla izslediti. Našle so jim tudi službo, ki bi jo lahko opravljale od tam – na primer kot šivilje. Naučile so jih, kako uporabljati nekatere računalniške programe, na primer Photoshop ali kaj podobnega. "V nekatere izmed teh hiš pa je prišla verska policija, ki je ocenila, da tam živijo prostitutke. Ta policija je povezana z 'navadno' policijo, zato jih nihče ne more zares tožiti – ker sodelujejo. Tako je vlada varne hiše na podlagi teh obtožb zaprla. Paradoks pa je bil v tem, da nam je ravno vlada na prvem mestu priskrbela te hiše. Vedeli so, čemu so namenjene. Noben moški ni smel niti hoditi vanje. Če je kdo kaj prinesel, je lahko stvari postavil samo pred ulico, niti pred dom ni smel. Potem je ženska iz omenjenega gibanja pobrala te stvari in jih prinesla do tiste ženske, ki so ji bile namenjene," je povedala Behnaz.


Zaupala mi je tudi grozljivo zgodbo, ki ji je bila priča. "V eni bolnišnici smo našle žensko, ki je imela z vročim voskom opečeno nožnico. Poskušale smo ji pomagati, bila je tako šibka ... Zbežala je iz varne hiše in se vrnila domov k možu. Rekla je, da je njen mož bil samo jezen, da ta incident ni pomenil nič in da jo ima rad," je z nekoliko tresočim glasom pojasnila Behnaz in dodala, da je mož te ženske delal za obveščevalno službo v Iranu.


Članice gibanja so vedno imele sestanke na različnih lokacijah (kavarne, restavracije, kino ...). "Naši domovi preprosto niso bili varni za to – zaradi naših družin. Ampak mislim, da so nas iskali. Enkrat so nas zasačili v eni restavraciji," je povedala Behnaz. Članice gibanja so zatem v nekaj dneh s policije dobile pismo, da morajo priti na postajo in odgovoriti na vprašanja.


Začetek konca


"Možu nisem nikoli povedala za te svoje dejavnosti, ker se nikoli ne bi strinjal z njimi. Vse te stvari sem počela za njegovim hrbtom. Želel je, da zapustim službo ali pa da ne počnem nobenih drugih stvari, zato, da bi bila boljša gospodinja. Pravzaprav mislim, da sem vseeno veliko časa preživela z družino, v bistvu sploh nisem imela prostega časa. Toda v službi, s svojimi otroci in v svojih dejavnostih sem uživala, ni mi bilo težko," je povedala Behnaz.


Ko je njen mož videl to pismo, jo je vprašal, kaj je storila. "Pošalila sem se, da sem nekoga ubila. Moj bivši mož dobro pozna iransko pravo. Rekel je, da mi ne more obljubiti, da me bo podpiral, ker sem po njegovem mnenju začenjala nekaj nevarnega. Odvrnila sem mu, da gre samo za pomoč ženskam, kot sem jaz, kot je moja mama, kot je njegova mama ... Nočem, da ženske ostajajo v nasilnih zakonih," je pojasnila.

Vir: Pexels

Zatem, ko jih je policija prvič prosila, da pridejo na postajo, se je to zgodilo še večkrat. Nekatere ženske, ki so bile del teh aktivnosti, so imele tudi težave doma. Na začetku je bilo v tem gibanju 20 ljudi, na koncu pa samo še pet. "Mož tiste ženske, ki je delal za obveščevalno službo, ni nikoli obupal. Imela sem enoletnega sina in bila noseča s hčerko, ko smo odšli na poroko prijatelja mojega moža v drugo mesto. Okoli štirih ali petih zjutraj so prišli pome vse do tja. Tamkajšnji ljudje so me branili, a policija je rekla, da imajo še en kombi, poln oboroženih vojakov, in da se bodo morali, če me bodo branili, soočiti z vsemi temi vojaki. Preprosto sem obupala in pustila, da so me vklenili in mi pokrili glavo z vrečo ter me spravili v avto. Za štiri noči sem šla neznano kam," je pojasnila Behnaz in si prižgala še eno cigareto.


Odpeljali so jo člani Vojske stražarjev islamske revolucije (Sepah). Gre za četrto vejo Oboroženih sil Islamske republike Iran. "Ta združba je izjemno močna, zelo bogati so. Zatem ko so me prijeli, so me vodili v neko klet. Agenti v obveščevalni službi vlade morajo odgovarjati sodišču, policiji ... Toda agenti v Sepah ne odgovarjajo nikomur drugemu kot Sepah. Ni nikakršnega potrdila, ki bi dokazovalo, da so koga pridržali v tistem centru – v tisti kleti," je povedala.


"Izpraševalec je vedel, da sem noseča. Vseeno me je posilil."


Zatem, ko so člani Sepah odpeljali Behnaz, so jo izpraševali in mučili. "Poznala sem tistega izpraševalca. Bil je iz mojega domačega mesta. Temu pri nas pravimo izdaja ljudi. Če kdo reče kaj proti iranskemu vrhu, je to zločin. Če te sliši kdo, ki pripada tej organizaciji in te izda, na tak način napreduje. Ta izpraševalec je vedel, da sem noseča. Vseeno me je posilil. Pretepal me je s polno vrečo pomaranč. Imam bratranca iz mamine družine in tudi on je sodeloval s to službo. Nekako je ugotovil, da sem tam, in mi pomagal zbežati iz tistega centra ter me pripeljal v zapor. Nato mi je takratni tast pomagal, da sem bila po enem mesecu izpuščena iz tistega pekla. Bila sem že v petem mesecu nosečnosti in malo sem krvavela. Skrbelo me je za otroka. Reakcija mojega moža je bila zelo hladna. Ni mu bilo mar. Na začetku sploh nisva govorila, po nekaj mesecih pa mi je rekel, da sem zanj kot rabljen robec. Umazana," je povedala in si vzela kratko pavzo. Z nekoliko tresočo roko si je prižgala še eno cigareto. Mimo je prišla natakarica, Behnaz jo je z neverjetno zbranostjo in mirnostjo prijazno pogledala in naročila črni čaj. V slovenščini.

Vir: Pexels

V tistem centru, pravzaprav v kleti, je bila zaprta štiri mesece, en mesec pa je preživela v zaporu, o katerem ni želela govoriti. Njen tast je kot garancijo na sodišču zastavil svojo hišo, da so jo na koncu vendarle izpustili. Vendar samo pogojno – pet let ni smela zapustiti Irana, sicer bi njen tast lahko izgubil svoj dom.


Ko je minilo teh mučnih pet let, je Behnaz "sicer lahko zapustila državo, vendar samo z dovoljenjem moža. Po veliko prosjačenja je vendarle rekel, da bo poskusil srečo v Italiji. Žal je Italija zahtevo zavrnila in on več ni želel pomagati. Samo svoje delo je imel rad, mene ne. Moji otroci so imeli razmeroma normalno življenje in on je imel dobro službo, vendar jaz sem se počutila, kot da bi bila v moževem zaporu."


Tudi to, da je skušala pomagati otrokom, je drago plačala


Kljub temu se je še vedno tudila, da bi bila družbeno aktivna. "Šest mesecev sem delala v organizaciji, kjer sem pomagala otrokom. Našli smo šest deklic, mlajših od sedem let, ki so jih poskušali obrezati. Ena od njih je bila zelo blizu smrti, ker je veliko krvavela in zbolela za okužbo. Nikoli ne bom pozabila pomoči ene ginekologinje. Res jo zelo cenim, ker je bila znana in bi lahko izgubila službo, saj jo je operirala in jo zadržala v bolnišnici na svoje stroške. Kakorkoli, kmalu so nas znova tožili in tudi ta program je bil ukinjen. Ko so zdravniki ugotovili, da imata oba moja otroka avtizem, sem skušala pomagati še otrokom s to boleznijo. Revni starši nimajo znanja o tem, kaj se dogaja z njihovimi otroki, ki imajo avtizem in večina jih ima za nore. Preprosto ne vedo, da gre za bolezensko stanje. Nekaj ​​časa sem pomagala tam in ... Ne vem ... Ti moški iz Sepaha so se spet jezili name ..." Behnaz je nemočno stresla z glavo in skomignila z rameni. "Res ne vem, kaj jih je motilo pri tem," je dodala.

Vir: Pexels

Nekega dne, ko je bila sama doma, je na njena vrata potrkala beračica in jo prosila za nekaj denarja. "Rekla sem ji, naj za trenutek počaka, da se vrnem z denarjem, toda ko sem poskušala zapreti vrata, so neki moški vstopili v moj dom, in me z vrati udarili v čelo. Ugotovila sem, da so to žensko plačali, da so lahko z njeno pomočjo vdrli v moj dom. Strgali so mi oblačila in mi privezali roke in noge na hrbet," se je spominjala Behnaz. Opozorili so jo na dejstvo, da ji lahko škodujejo tudi v njenem lastnem domu.


Tako zvezana je ostala, dokler se ni vrnil njen mož. Tisti trenutek je spoznal, da vendarle mora nekaj storiti. "Najprej sem želela Iran zapustiti sama, nato pa sem se odločila, da mora moja hčerka Jasmine z mano. Fantje in moški so v Iranu varni, deklice in ženske pa ne," je povedala Behnaz. Postopek za pridobitev turističnega vizuma je trajal en mesec. Najprej sta s hčerko odšli v Turčijo, kjer sta kupili karte za Gradec, zatem pa sta prišli v Maribor.


Upam, da bo izkušnja, ki mi jo je Behnaz zaupala, omehčala srca ljudi, omilila nestrpnost, ki je prisotna tudi v Sloveniji, in opozorila na hude težave, s katerimi se morajo še v današnjem svetu soočati številne ženske. Zgodbe Behnaz na tem mestu ni niti približno konec. S hčerko sta namreč padli v ponovno nesigurnost – tokrat v roke azilov v štirih državah, tudi v Sloveniji. Slika stanja v azilih, ki jo je orisala, in življenje, ki ga je izkusila z Jasmine, ko sta zbežali iz Irana, pa zaslužita svoj prispevek.



M. L.