Čeprav Evropa v svetovnem merilu velja za območje, kjer so ženske najbolj varne in najbolj enakopravne moškim, pa je dejstvo, da neenakopravnost med spoloma kljub temu še vedno ostaja. Glede na indeks 2020, ki ga je objavil evropski institut za enakost spolov (EIGE), bi popolno enakost spola v Evropski uniji ob trenutnem tempu lahko dosegli šele čez 60 let. Neenakost med spoloma pa je medtem še toliko bolj razgalila pandemija koronavirusa, ki že več kot eno leto pustoši po svetu.
Smo pripravljeni čakati še 60 let?
Najnovejši indeks enakosti spolov kaže, da Evropska unija pri ocenjevanju neenakosti med spoloma, ki je zajemalo področja dela, denarja, znanja, zdravja, moči in časa, ne pa tudi nasilja, dosega oceno 67,9, Slovenija pa 0,2 točke manj. Države člance z najvišjim indeksom enakosti ostajajo Švedska (83,8), Danska (77,4) in Francija (75,1), razmere pa so se najbolj izboljšale v Italiji, Luksemburgu in Malti, ki so od leta 2010 na indeksu dobile po 10 točk več. Najslabše razmere pa so na Madžarskem, v Romuniji in v Grčiji, slednja dosega le 52,2.
Čeprav so pri EIGE iz leta v leto beležili majhno, a konstantno rast enakosti, pa bi lahko svetovna pandemija ves ta napredek ogrozila. Tega pa si ne moremo privoščiti. Zato direktorica EIGE Carlien Scheele poudarja, da bodo morali oblikovalci politik bolj kot kdaj koli prej uporabiti rezultate indeksa za oblikovanje vključujočih rešitev, ki spodbujajo enakost spolov v družbi. “Enakost spolov je treba iskati na vseh področjih življenja, da bi vsi Evropejci, ne glede na spol, dosegli svoj polni potencial,” pravi in dodaja, da je indeks enakosti spolov pri tem prizadevanju ključno orodje, saj sledi napredku.
“Čestitam državam, ki so v zadnjem letu izboljšale svoje rezultate. Kljub temu je v mnogih pogledih še dolga pot, zlasti v digitalnem svetu. Ker sta naša sedanjost in prihodnost vedno bolj digitalni, moramo zagotoviti, da bodo ženske in dekleta zavzele pravičen delež v tem sektorju in jih spodbujati, naj prispevajo k njegovi rasti,” pa poudarja evropska komisarka za enakost Helena Dalli. Unija je sicer že sprejela strategijo za enakost spolov, ki določa ključne ukrepe za naslednjih pet let za pospešitev dela v smeri enakosti, ki bo pripomogla k temu, da bodo ženske in moški lahko svobodni, da bodo uspevali in da bodo lahko vodili.
V času pandemije na udaru predvsem ‘ženske’ službe
Vplivi kriz nikoli niso spolno nevtralni in covid-19 ni nobena izjema. Medtem ko imajo moški višjo stopnjo smrtnosti zaradi okužbe z virusom pa ženske čutijo predvsem gospodarske in družbene posledice covida-19. Ženske na primer veliko hitreje izgubljajo sredstva za preživetje, saj so bolj izpostavljene gospodarskim sektorjem, ki jih je pandemija še posebej prizadela. Kar 85 odstotkov zaposlenih žensk v starosti med 15 in 64 let namreč dela v storitvenih dejavnostih, omejitve gibanja pa so prizadele tudi “ženske” sektorje gospodarstva, kot so varstvo otrok, tajniška in gospodinjska dela. Več kot 30 odstotkov žensk v Evropski uniji dela s skrajšanim delovnim časom.
Ženske predstavljajo tudi velik delež zaposlenih na področju zdravstva, nege in oskrbe. Med 49 milijoni delavcev na teh področjih, ki so najbolj izpostavljeni nevarnosti okužbe, je okoli 76 odstotkov prav žensk.
Ženske ob tem predstavljajo tudi velik delež sivega gospodarstva, kjer je delavskih pravic manj, slabše je zaščiteno zdravje delavcev, manj pa je tudi drugih temeljnih pravic. Prav tako je veliko večja verjetnost, da bo ženska prekinila delo, da bo lahko skrbela za otroke in sorodnike, med omejitvami gibanja pa so ženske morale pogosto kombinirati delo na daljavo in skrb za otroke.
Ženske v EU povprečno plačane 15 odstotkov manj kot moški
Določene analike ugotavljajo, da naj bi do letošnjega leta približno 435 milijonov žensk živelo z le nekaj več kot evrom in pol na dan, znotraj tega pa naj bi jih bilo zaradi novega koronavirusa v revščino potisnjenih kar 47 milijonov. Revščina žensk je sicer posledica diskriminacije, ki traja celo življenje.
Stopnja revščine se je že povečala z gospodarsko krizo, ko so bile najbolj na udaru ženske. “Vzroki za večjo revščino med ženskami so različni. Ženske po ločitvi velikokrat same skrbijo za otroke. Nato je tukaj tudi diskriminacija na trgu dela, ženske bolj koristijo javne storitve, večji delež jih je tudi zaposlen v javnem sektorju,” je že pred petimi leti izpostavila belgijska poslanka Maria Arena. Poudarila je tudi, da so ženske veliko bolj na udaru, ko se krčijo sredstva.
Bolj ranljive so tudi ženske s prekarno zaposlitvijo, ki je pogostejša prav pri nežnejšem spolu. “Nekateri pravijo, da ženske želijo delo z omejenim delovnim časom, vendar temu ne verjamem. Prekarna služba namreč ni stvar izbire,” je dejala.
“Ženske se z diskriminacijo soočajo vse življenje in na vseh področjih: pri izobraževanju, na trgu dela, pri skrbi za otroke in starejše. Vse to je vzrok revščine.” Tudi razlike v pokojninah med moškimi in ženskami so vzrok revščine. Ženske so namreč predvsem v preteklosti, a tudi v današnjem času se to vse prepogosto dogaja, za enako delo kot moški prejele nižje plačilo. Razlika med plačama žensk in moških v Sloveniji je sicer precej nizka (8,7 odstotka), kot v drugih članicah Unije, vendar pa še vedno obstaja. V Uniji so ženske še vedno povprečno plačane kar 15 odstotkov manj na uro kot moški.
Ponovni vzpon revščine zaradi pandemije grozi, da se bodo razlikev revščini med spoloma še povečale. To velja predvsem za osebe stare med 25 in 34 let, starost, ko so ljudje najbolj produktivni in ko navadno začnejo ustvarjati družino. Pričakuje se, da bo v letošnjem letu v revščino pahnjenih 118 žensk na 100 moških, do leta 2030 pa bi se lahko to razmerje povečalo na 121 žensk na 100 moških. Ob tem je potrebno seveda poudariti, da bodo različna področja sveta tudi različno prizadeta. Vendar pa bi se to lahko izboljšalo, če se vlade zavzamejo za izvajanje celovite politične strategije, ki bi za ženske izboljšala dostop do izobraževanja, načrtovanja družine ter zagotovila enake plače in socialne transferje.
Ženska: gospodinja, mama, žena, zaposlena ...
Poleg izgubljenih služb in zmanjšanih dohodkov pa je pandemija pri ženskah poglobila tudi t. i. časovno revščino. Ženske so namreč že pred prihodom covida-19 opravljale skoraj trikrat več neplačane oskrbe in gospodinjskega dela kot moški po vsem svetu. Zdaj pa so kot ukrep za zamejitev širjenja virusa zaprti tudi vrtci in šole, kar pomeni, da se družina večino časa zadržuje v domu, kar posledično vpliva tudi na več gospodinskega dela.
Številne ženske so tako primorane žonglirati med povečanim številom neplačanih gospodinskih opravil in se hkrati spopadati z zmanjšanim dohodkom. V nekaterih primerih pa morajo istočasno opravljati tudi plačano delo s polnim delo časom v prenatrpanem gospodinjstvu. Ob vsem tem se matere samohranilke soočajo s še večjim stresom, saj nimajo nikogar, ki bi jih lahko vsaj delno razbremenil. Vse to pa vpliva tudi na poslabšanje psihičnega zdravja žensk v času pandemije.
Raziskava ministrstva za delo, družino in socialne zadeve iz leta 2016 je pokazala da se predvsem od žensk bolj pričakuje, da bodo, ko je otrok majhen, delale manjše število ur ali pa s krajšim delovnim časom. Se je pa večina sodelujočih v raziskavi strinjala, da bi morali tudi očetje delati manj, dokler so njihovi otroci majhni.
Da je usklajevanje poklicnega in družinskega življenja za ženske sicer danes težje kot je bilo nekoč, je menilo kar 83 odstotkov žensk in 77 odstotkov moških, prav tako pa se je večina sodelujočih strinjala, da je to težje tudi za moške. To naj bi bila med drugim tudi posledica pritiskov delovnega okolja. “Če bi se prebudile kot moški, bi zagotovo občutile precej manjši pritisk,” pa je vseeno priznala ena od žensk, ki so bile udeležene v fokusno skupino. Druga je dodala, da se v njeni družini življenje vrti okoli urnika moža, zaradi česar mora za vse ostalo poskrbeti sama.
Skrb za družino in gospodinjstvo je tako še vedno predvsem domena žensk, zato matere svoj prosti čas pogosto omejujejo veliko bolj kot moški. Še vedno namreč obstajajo določene družbene in psihološke ovire, ki moškim preprečujejo, da bi razbremenili svoje zaposlene partnerice. Veliko večja verjetnost je tudi, da bo zaradi gospodinjskih opravil in oskrbe družine delovno razmerje prej prekinila ženska, kot moški.
Vsi ti dejavniki pa vplivajo na to, da je revščina med ženskami veliko pogostejša kot med moškimi. “Službe so gospodarstvo, sociala pa je družina. Za moške in ženske zahtevamo enake pravice, tako za preživljanje časa z otroci kot na trgu dela,” je dejala belgijska evropska poslanka ter izpostavila, da so Skandinavske države že pokazale, da je to mogoče. “Brez enakosti spolov se ni mogoče boriti proti revščini,” pa je še poudarila.
M. P.