Tri ženske, tri aktivistke, tri borke za pravice žensk, za mir in prihodnost otrok, generacij. Na mednarodni dan žena smo jih gostili v Sloveniji: članici izraelske organizacije Women Wage Peace Manuela Rothstein in Enam Odoh ter ustanoviteljica palestinske organizacije Women of the Sun Reem Hajajreh.
Vsaka s svojo zgodbo, ki pa so uspele premostiti razlike in v boju za mir in varnost na Bližnjem vzhodu stopile skupaj. Slovenijo so obiskale že ob mednarodnem dnevu žensk, a govorile so tudi o vlogi in moči mater v času vojne. Kako so kljub vojni našle skupno stališče, kako so druga v drugi morda našle celo uteho. Okoli sebe so gledale smrt, zaton demokracije in vzpon nasilja. Njihovi otroci so želeli v vojno. Vendar niso obupale. Kaj so svetovale sinovom in kaj si želijo za svoje otroke?
'Postala sem aktivistka. Druge možnosti kot mati nisem imela'
Kako so se sploh znašle v aktivističnih vodah, kaj jim daje moč in česa si želijo? »Aktivistka sem postala, ker druge možnosti preprosto nimam,« je ob mednarodnem dnevu žena odkrito povedala Manuela Rothstein, ki se je gibanju Women Wage Peace pridružila leta 2017. »Videla sem pot, na katero se podaja moja država (Izrael), videla sem, v katero smer gredo naši voditelji.«
Spominja se, kako je opazovala družbo, ki je postajala vse manj tolerantna, vse manj demokratična. »Ni mi bilo všeč, v katero smer plujemo. To ni bila več družba, v kateri bi želela vzgajati svoje hčere. In zato sem se pridružila gibanju. Kot mati nisem imela druge možnosti,« je jasna.
Reem Hajajreh, ki jo je Times Magazine nedavno okronal za žensko leta, prizna, da ni bilo lahko stopiti na pot, ki jo hodi zdaj. Je namreč Palestinka iz begunskega taborišča, ki je živela na zelo majhnem območju z okoli 16.000 ljudmi. »Bilo je nevarno. Pobijali so nas. Ob takšnih pogojih se je zelo težko odločiti in postati aktiven, narediti nekaj, skušati preusmeriti tok,« je povedala.
Vendar pa je tudi sama čutila, da to mora narediti. »Moramo stopiti na pot miru. Moramo najti pot iz te vojne,« je jasna. Tako kot Rothsteinova je tudi sama mama. »Nisem želela, da se moj sin pridruži vojski in umre. Zato sem morala spregovoriti o nas,« je dejala.
Enam Odoh je medtem Palestinka, ki živi v Izraelu. Tako vidi obe strani vojne. »Trpim dvakratno. Trpim, ko vidim ljudi, ki umirajo v Gazi in na Zahodnem Bregu, in trpim, ko vidim trpljenje svojih prijateljev v Izraelu. To je razlog, da sem se pridružila organizaciji Women Wage Peace,« je povedala. Tudi zanjo je bila to edina možnost. »Druga je bila namreč to, da se pobijanje nadaljuje.«
'Opozarjale smo na izbruh vulkana. Niso nas slišali, vulkan pa je izbruhnil'
Čeprav vsaka prihaja z različnih območij, pa so zavezane isti poti, istim ciljem. Ob tem pa se zavedajo, da ta pot ni enostavna. Tudi zato, ker bi številni pričakovali, da si bodo ženske zaradi zgodovine, politike in vojne, ki vihra na Bližnjem Vzhodu, nasprotnice, ne pa zaveznice. »Vendar pa smo želele razmišljati pozitivno. Nismo želele deliti krivde,« je jasna Manuela Rothstein.
In tako je nastala iniciativa Poziv mater k miru, ki so se mu pridružile tako palestinske kot izraelske ženske. Skupen cilj pa: želja po miru, svobodi, enakosti, pravicah in varnosti za njihove otroke in prihodnje generacije. »Ugotovile smo, da je treba sesti za pogajalsko mizo in začeti z dialogom. Ugotoviti, kako bi se lahko skupaj odmaknile od nasilnih besed in nasilja na sploh,« pravi Hajajrehova.
In vprašale so se pomembno vprašanje: »Zakaj ne bi stopile do nasprotne strani, do drugih mater in jim povedale, da razumemo njihovo trpljenje? Zakaj jim ne bi povedale tega, namesto da se zgolj obtožujemo. Naših sinov in hčera namreč ne smemo izrabljati za napade, za bombardiranje.«
A ta poziv je prišel še veliko pred 7. oktobrom 2023, po katerem je bil svet šokiran. Umrli so otroci, ženske, civilisti ... na obeh straneh. »Zakaj niste slišali naših opozoril pred vulkanom, ki grozi z izbruhom? In izbruhnil je,« je dejala Palestinka.
'Sprevidel je, da ima mama smisel'
Prišel je torej 7. oktober in celoten boj je postal še veliko bolj zahteven. »Tudi sama sem takrat izgubila nekaj upanja. Nisem želela nadaljevati. A naposled smo se izvili iz primeža tiste začetne groze in spomnili smo se, da druge možnosti, kot da nadaljujemo, ni,« je priznala Enam Odoh.
Rothstein pa je dodala, da je tisti oktobrski dan povzročil veliko travmo. »Rane se še niso zacelile, ljudje še niso uspeli žalovati. In zato moramo zdaj, če želimo priti do njih, še toliko bolj pokazati veliko mero sočutja. Ne moremo jih zgolj obtožiti, da je njihovo razmišljanje napačno,« je poudarila. Slednje namreč ne bo prineslo ničesar dobrega, nobenega napredka.
Čustva na obeh straneh so se takrat močno razburkala. Seveda tudi pred tem niso bila mirna, a po tem mejniku se je mir še toliko bol oddaljil. V boj se je želel takrat podati tudi sin Palestinke. »Ne hodi v prve bojne vrste, pojdi v zadnje. To so bile prve besede, ki sem mu jih rekla,« je povedala. Le če stopi korak nazaj, bo namreč lahko videl širšo sliko. Nato pa mu je dejala še: »Če boš umrl, boš naredil več škode, kot koristi. Če pa preživiš, lahko kasneje tudi kaj zgradiš.«
Priznala je, da ji sin sprva ni verjel, saj ni razumel njenih besed. Bil je pod vplivom afekta, vplivom napadov, ki so se vrstili okoli njega, pod vplivom smrti, ki ji je bil priča. »A naposled je sprevidel, da ima mama smisel. Vprašala sem ga namreč, ali želi biti statistika med mrtvimi ali med živimi,« je dodala.
Kljub vsemu so bojevnice prepričane, da je edina možna pot diplomacija. Ta lahko nastopi, ko se bodo ljudje soočili s svojimi čustvi in jih predelali. Hajajrehova se medtem zelo dobro zaveda, da se čez noč ne more doseči ničesar, tudi miru ne. »Mir je treba graditi. Kamen na kamen, korak za korakom. To je prvi korak.«
M. P.