"Zjutraj ob petih, ko sem na pol v spanju dojila, me je zbudil, pretresel, zvok eksplozije," je svojo zgodbo začela Valery Shyrokova. Preden je zbežala v Lviv, je živela v Kijevu, blizu letališča, ki so ga 24. februarja zavzele ruske zračne enote. Pogovarjali sva se kar preko telefona, po obrokih, saj neprestano skrbi za svojega novorojenčka, hkrati pa se sooča z vojnimi grozotami, ki so zajele Ukrajino.
"Danes sem bila v bolnišnici, ker sem imela operacijo, povezano z mastitisom. Težavo bi se dalo odpraviti z masažo, a žal se je zjutraj, ko bi me moral obiskati moj zdravnik, začela vojna, tako da zaradi eksplozij in streljanja ni mogel priti nihče," je povedala Valery v svojem sporočilu. Ko se je začela vojna, je doma, v Kijevu, pet dni prestala v svoji kopalnici - ker nima oken in vrat ter je tako vsaj nekoliko zavarovana pred strelivom in eksplozijami. Takrat ji nihče ni mogel pravilno masirati prsi, da bi s tem preprečil zaplete in težava se je poslabšala. V Lvivu je spoznala prostovoljko, ki ji pomaga pri dojenju. Ponudila ji je zavetje, dokler se njeno zdravstveno stanje ne izboljša.
Valery je bila pred vojno radijska voditeljica v Kijevu. Živela je v svojem "stanovanju s popolnim razgledom, s čudovitimi sobami". Jedla je, kar je želela, počela je vse, kar je želela. Svojo nosečnost je želela dokumentirati, da bi se tudi druga dekleta lažje soočala s tem napornim, ranljivim in hkrati čudovitim obdobjem. Uživala je v svojem delu in v sladkostih življenja. Živela je svoje sanje. Zdaj je hvaležna, da ima streho nad glavo, okoli sebe pa dobre ljudi. Vojna ji je vse ostalo vzela. "Vse, kar imam iz prejšnjega življenja so trije nahrbtniki. Večinoma so polni potrebščin za malčka. Jaz imam eno obleko, ene hlače, eno majico in en par čevljev. Moj mož ima štiri majice, ene hlače in en par čevljev," je povedala Valery. "Zdi se mi, kot da sem zdaj brezdomka, prej pa sem imela popolno življenje. Rusija mi ga je ukradla," je dodala.
Njena mama je prišla k njej iz Melitopola, da bi ji pomagala pri skrbi za otroka. Njen oče je ostal doma - v mestu, ki je zdaj okupirano. "Včasih se z očetom lahko slišiva, vendar ne za dolgo in ne vsak dan. Danes sem ga slišala za približno pet minut. Vem, da je živ, ima hrano in vodo, ampak to je to. Ni interneta, ni povezave," je obrazložila Valery. Z njo so torej njena mati, njen mož in njen sin. "Želim si, da bi se lahko preselili v tujino, a moj mož nima te možnosti, ker je moški, star med 18 in 60 let. Vsi moški te starosti morajo ostati v državi in verjetno bodo morali iti v vojno, če bi potrebovali njihovo pomoč," je dodala.
Ravno ko se je začela vojna, je Valery zmanjkalo vložkov. Ni jih mogla kupiti. "Predstavljaj si ... Smo v 21. stoletju in ko imaš menstruacijo, ne moreš kupiti vložkov. Pomagati si moraš nekako drugače, ker Rusija bombardira Ukrajino," je orisala Valery. Nekatere lekarne so bile zaprte, ker so ljudje odhajali iz mesta, nekatere so bile odprte, ampak čakalne vrste so bile dolge, na ulicah pa je besnela vojna. "Moja mama je šla kupit cigarete, hrano in druge stvari. Ko sem jo čakala doma, sem bila zelo živčna, bilo me je strah zanjo. V Kijevu smo neprestano poslušali, naj ostanemo doma, naj ne hodimo ven, ker je zunaj nevarno. Moja mama pa je bila tam zunaj," je povedala Valery.
Zanjo je bilo najtežje, ko so s s posebnim evakuacijskim vlakom zapustili Kijev. "V bistvu prideš na železniško postajo in ne potrebuješ vozovnice. Greš na katerikoli vlak, ki ga vidiš - skupaj z vsemi ostalimi, z ogromno ljudmi. Ni prostih sedišč, ljudje sedijo na tleh, na enem mestu lahko sedi štiri ali pet ljudi. Ljudje so s seboj prinesli otroke, pse, mačke, podgane, ptice, karkoli, nobenega reda ni, nobenega nadzora, vsi bežijo. Zame je bilo to grozljivo, strah me je bilo, toliko ljudi je bilo na kupu. Tudi koronavirus ni kar poniknil in skrbelo me je še posebej za sina," je orisala. Njen sin niti ni bil najmlajši otrok tam. Z njimi se je peljal tudi dojenček, star komaj štiri dni. "Prvi dan vojne je dekle rodilo v podzemni železnici. Kaj je narobe z Rusi? Kako si drznejo? Ženske med bombardiranjem mest rojevajo pod zemljo," je dodala.
Valery meni, da se je treba boriti za Ukrajino. "Če se ustavimo, Ukrajine ne bo več. Ljudje, ki bi ostali na okupiranem ozemlju, bi plačali ceno" je povedala. Vdaji bi, po njenem mnenju, sledilo samo trpljenje. "Ne spomnim se nobenega primera, ko je prišla Rusija, posledično pa je nekdo začel bolje živeti. Moramo se boriti, za nas ni druge možnosti. Vsako mesto, vsak kos zemlje, kamor so prišli Rusi, je uničen. Nam Rusija ni prinesla nič drugega kot morijo in trpljenje. Ne poznajo kompromisov. Vidim, kaj počnejo v mestu, kjer je zdaj moj oče," je pojasnila.
V luči katastrofe pa so Ukrajinci stopili skupaj. "Živim v stanovanju ženske, ki sem jo prvič videla 1. marca letos. Zdravniki so mi brezplačno operirali dojke, samo zato, ker sem Ukrajinka, oni pa so Ukrajinci in si moramo pomagati. Včeraj sva blizu dvigala s sinom srečala domačine, ki živijo v isti hiši. Prvič sem jih videla, pa so mi ponudili pomoč, ko so videli, da imam otroka. Trenutno smo zelo enotni, zelo smo si pripravljeni pomagati," je zaključila Valery.
Na tej povezavi lahko najdeš informacije o vojni in povezave, preko katerih lahko pomagaš Ukrajincem. Dodatne informacije in povezave pa so na voljo tudi na spletni strani Urada vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov.
M. L.
Comments