Komentar Opozorilo - ta prispevek vsebuje spoilerje.
Danes je Barbie lahko karkoli (no, skoraj), npr. opravlja cel spekter poklicev. Vendar še vedno velja, da njeno identiteto kupiš. Ona je to, kar si ona lasti. Vsako dodatno oblačilo, vsaki kos, ki definira njeno (novo) identiteto, je potrebno kupiti. Bistvo Barbie, ni nikoli bil feminizem. Bilo je vedno bilo potrošništvo. Nova Barbie je sprememba, ki odraža načine, kako se feminizem v letu 2016 prepakira in prodaja nazaj potrošnikom - s pozitivnimi rezultati, ki pa kljub temu ostajajo na površni, plastični površini družbe.
Teh pomislekov je še mnogo več - eden izmed osrednjih je povezan s problematiko samopodobe. Dolgo časa je veljalo, da Barbie slabo vpliva na samopodobo. Konec koncev predstavlja obliko telesa, ki je utelešenje nerealnosti. Raziskave so pokazale, da bi proporcije, ki jih uteleša Barbie, pojavile pri manj kot 1 od 100 000 odraslih žensk in da bi bil njen pas, če bi bila v velikosti odrasle ženske, za 20 cm manjši kot pri referenčni skupini žensk, ki se zdravijo zaradi anoreksije.
Seveda pa Barbie ni sama - tudi njen "prijatelj" Ken in njegov plastičen trebušček lahko spodbujata težave fantov s samopodobo (čeprav je Ken proporcionalno veliko bolj realističen - raziskovalci ocenjujejo, da se proporcije, ki jih uteleša Ken, kažejo pri 1 od 50 moških). Veliko ljudi še vedno meni, da je telesna podoba "problem deklet", vendar raziskave zdaj na splošno kažejo, da so fantje prav tako nezadovoljni s svojim videzom, le da o tem ne govorijo toliko in počnejo drugačne stvari, da bi spremenili svoje telo.
Če imajo otroci toge predstave o tem, katera telesa so "dobra" in katera "slaba", in so izpostavljeni sporočilom, ki poudarjajo pomen vitkosti pri ženskah, lahko to privede do nezadovoljstva s telesom in motenj hranjenja, saj začnejo poskušati spremeniti svoje telo, da bi bilo podobno tistemu, ki ga družba postavlja za "lepo" in "dragoceno". Torej, pomembno je, kako se mi obnašamo in kakšna sporočila predajamo otrokom - njihovo obnašanje, počutje in samopodoba bodo odsevali naš pogled na to, kaj je "dobro" in kaj je "slabo". Raziskave (kot je na primer ta) kažejo, da je otrokovo socialno okolje pomembno za razvoj negativnega in pozitivnega odnosa do telesne teže.
Kakorkoli, film Barbie, čeprav v njem še vedno vizualno prevladuje telesna oblika Margot Robbie, ki je prepoznavna kot nedosegljiv lepotni standard naše mladosti, kot "stereotipna Barbie", postavlja pod vprašaj prav ta standard. Druge Barbie lutke s svojimi edinstvenimi talenti in raznolikim videzom, so v filmu prikazane kot veliko bolj posebne, kot "stereotipična Barbie". Lepo je bilo videti široko paleto Barbie lutk, ki so vse enako lepe in bleščeče kot ostale. Ob poslušanju sporočil družbe, ki v vseh in vsem išče napake, ter sarkastičnemu pristopu do teh sporočil, ki jih je ta film zaobjel, sem se iz srca nasmejala, pa tudi komaj zadržala kakšno solzico.
Teh pomislekov je še mnogo več. Ampak ... Tako bom rekla.
Film Barbie je pravzaprav Mattelov poskus, da bi lutka postala bolj podobna deklicam, ki se z njo igrajo: gre za boj za pristnost v svetu nasprotujočih si in pogosto zelo spolno pogojenih pričakovanj.
Meni se je v spomin najbolj vtisnil ta monolog (vem, dolg je, ampak, obljubim, vreden je branja):
"It is literally impossible to be a woman. You are so beautiful, and so smart, and it kills me that you don't think you're good enough. Like we have to always be extraordinary. But somehow we're always doing it wrong.
You have to be thin, but not too thin. And you can never say you want to be thin. You have to say you want to be healthy, but also you have to be thin. You have to have money, but you can't ask for money, because that's crass. You have to be a boss, but you can't be mean. You have to lead, but you can't squash other people's ideas.
"You're supposed to love being a mother, but don't talk about your kids all the damn time. You have to be a career woman, but also always be looking out for other people. You have to answer for men's bad behavior, which is insane. But if you point that out, you're accused of complaining.
You're supposed to stay pretty for men, but not so pretty that you tempt them too much, or that you threaten other women, because you're supposed to be a part of the sisterhood. But always stand out, and always be grateful. But never forget that the system is rigged. So find a way to acknowledge that, but also always be grateful!
You have to never get old, never be rude, never show off, never be selfish, never fall down, never fail, never show fear, never get out of line. It's too hard! It's too contradictory, and nobody gives you a medal, or says thank you! And it turns out, in fact, that not only are you doing everything wrong, but also everything is your fault."
- Gloria
Film ni popoln, ne vem, če je sploh mogoče pričakovati, da bi lahko en film zajel prav vse nianse feminizma, prav vso intersekcionalnost. Vendar ta monolog … Je zarezal. Upam, da bo zaradi teh besed kdo dvakrat premislil, preden gre pod nož in pomaga sooblikovati absolutno nerealne standarde (seveda je obsojanje tega prav tako škodljivo - ne poznamo osebnih razlogov in okoliščin, ki posameznika oz. posameznico privedejo do takšne odločitve). Preden “igrivo” zagrabi dekle za zadnjico, ker je “luštna”. Preden brez sekunde premisleka izusti: “Kdaj pa bo naraščaj?” Preden namigne, da “bo treba shujšati za poletje”. Preden moškemu reče, naj ne bo "takšna p***a" in naj ne joče "za malenkosti". In upam, da bomo nehali soditi sami sebi, ker smo kdaj bili ali smo še del tega ... Tega sistema, ki spodbuja takšne odločitve, takšno obnašanje in takšno obsojanje - v največkrat samih sebe. Všeč mi je, da se ne počutim več tako sama v tem. S temi premisleki. Z vsem, kar bi “morala biti”, kot “popolna ženska”, “popolni človek” ... Pa nisem.
Všeč mi je tudi vsa kritika, ki jo je zaznati v na platnu orisanem patriarhatu (“resnični svet”) in matriarhatu (“Barbie svet”) - oboje je satirično prikazano v filmu. Film tako (vsaj, kot ga razumem jaz), "sporoča", da ni ok, če katerikoli spol damo na “drugi tir”. Vendar, to so le besede. Ni dovolj, da jih povemo - pa še to pač zato, ker se bodo prodajale (fun fact, tudi ta ironija je nakazana ob koncu filma). Ni ok, če nakažemo, da za nečim stojimo, potem se pa teh načel ne držimo. Kot ljudje. Kot družba. To je odgovornost, ki leži na vseh nas - najbolj pa na tistih, ki imajo največ moči, največ vpliva. In, vsaj zame, je to odgovornost, ki jo prevzemam z veseljem. Seveda pa je vprašanje, do kolikšne mere so tisti, ki jim status quo ustreza, pripravljeni spremeniti to družbo spremeniti. Bomo videli.
Postavljanje ljudi v “škatle”, kogarkoli, je slabo za vse. Ločuje družbo na "nas" in "one". Tako da, namesto, da tečeš v trgovino po novo Barbie lutko, ker je to zdaj kul in ker ona je ti in ker jo boš imela ful rada, pomisli na ljudi v tvojem življenju. Pomisli, za kaj in zakaj jih obsojaš. Pomisli, za kaj in zakaj obsojaš samo ali samega sebe. Izvira to iz ekrana in popolne podobe na njem, ki doživi svoj srečen konec? Izvira iz ust nekoga, ki predstavlja (ali je predstavljal) pomemben del tvojega življenja? Morda iz ust “prijateljev in prijateljic”, ki svojo samopodobo gradijo na degradiranju tvoje? Morda tudi oni in one niso zadovoljne zaradi istih standardov, ki dajejo gorivo degradiranju tebe? Morda sploh ne vedo, kaj počnejo? Morda sploh ne vemo, kaj počnemo?
Kaj sploh počnemo? Kdo smo?
Ne vem. Ampak to, da ta premislek počasi prodira v mainstream … To morda ni tako slabo. Zdaj je pomembno, kaj mi iz tega naredimo.
M. L.