Ana Zupan je zares vsestranska. Na prvem mestu je nadarjena in marljiva igralka ter komedijantka, ki je neustavljiva, poleg tega pa je tudi čudovita prijateljica, ki je vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Med drugim jo boste kmalu lahko gledali v kratki vlogi tudi v Sekirca v med in v Vse punce mojega brata. Je tudi lastnica (ampak res ful) zabavnega TikTok profila, nekatere njene videje pa lahko zasledite tudi na Instagramu, seveda smo svoje najljubše vstavile tudi v ta prispevek (beri naprej, pa boš kmalu naletela nanje 😉).
Kako bi se na kratko opisala?
Z metrom *smeh*, samo povej kako kratko hočeš *smeh*. Drugače pa sem nekdo, ki obožuje pico in Timothée Chalameta, pa nekdo, ki še išče svoj prostor v svetu.
Kako si postala fenica Timothée Chalameta?
Call Me By Your Name je prvi film, ki je dejansko pustil nek vtis na meni. Še cel teden sem razmišljala o tem filmu, pritegnil me je še posebej igralski nastop Timothéeja. Navdušil me je kot še noben igralec prej. Tako je to postal moj najljubši film.
Kaj te je popeljalo v vode komedije in igralstva?
V osnovni šoli sem bila plezalka. V tem športu sem zelo uživala, ampak sem se kasneje poškodovala in nisem vedela, kam preusmeriti svoje zanimanje. V tem času je bil popularen Disney Channel, v katerem so nastopali najstniki in sem si mislila, da bi tudi jaz lahko to počela, pa sem se vpisala v gledališko šolo v Kopru (gledališka šola Talia). Tam sem dobila svoje prve izkušnje z nastopanjem. Moj interes za komedijo pa se je rodil šele par let nazaj, ko sem videla, da imam morda žilico za to in se mi je zdelo, kot da ideje za skeče kar padajo iz neba. Sestra mi je naredila Instagram profil, da bi tam objavljala.
Kateri skeč je tebi osebno najbolj blizu?
Uh, težko se odločim le za enega. Vsi skeči so mi kar všeč, objavim pač vedno to, kar je meni všeč in kar mi je smešno. Če pa že moram izpostaviti en skeč, bi omenila tega (na voljo je na Aninem TikToku):
Pa tudi tega, ki sem ga posnela lani marca med karanteno:
Kako prideš do ideje za skeče?
Tega nikoli ne delam načrtno. Večinoma pridejo iz opazovanja okolice, ki te lahko inspirira, včasih vidim kakšno besedo in utrne se mi ideja, iz katere nastane skeč. Ko dobim idejo si jo po navadi zapišem v telefon. No, najprej dobim idejo, nato se začnem smejati sama sebi in potem napišem mini scenarij oz. replike, zatem pa posnamem zadevo. Navadno imam dva lika naenkrat in najprej posnamem en lik, potem si zamenjam majico in si nataknem kakšna fejk očala ali pa si spremenim frizuro in posnamem še drugi lik. Ko objavim, molim, da bo smešno še komu drugemu razen meni.
Večkrat sem zasledila, da si nastopala tudi v kakšnem krajšem filmu? Kateri projekt ti je bil najbolj pri srcu in kako trajajo priprave na kaj takšnega?
Ti kratki filmi so bolj študijski, študentski filmi. Všeč mi je bil film iz Muvita 2019 – 60 ur imaš, da posnameš film, pri tem pa dobiš določene usmeritve (moraš uporabiti določen predmet, poved in neko akcijo, kot npr. odhajanje, zaljubljenost ...). Mi smo posneli kratek film UNA in smo se imeli res ful fino. Bili smo na enem vikendu v vasi blizu Kobarida, bili smo obkroženi z naravo. Vsi smo bili ponosni na ta film, tako da je bila ena res lepa izkušnja in dober izdelek.
Na začetku sem v veliko slovenskih in tujih filmih najprej le statirala. Prvo profesionalno snemanje pa sem doživela, ko sem dobila vlogico v celovečernem filmu Stekle lisice, kjer sem igrala pomočnico župana, ki ga je igral Vlado Novak. Imela sem dva snemalna dneva, govoriti pa sem morala štajersko.
Pojavila sem se tudi v seriji Telenovela na Voyo. Manjša, bežna epizodna vloga. Igrala sem kandidatko, ki pride na avdicijo in govori en tekst. Liku, ki ga uprizori Bojan Emeršič, moj nastop ni všeč in me ne izbere.
Na teh snemanjih je po navadi dosti čakanja. Najprej greš k maskerki, da ti naredi makeup, frizuro in h kostumografu. Velikokrat si je potrebno na snemanje prinesti cel kovček svojih oblačil, da jih kostumografi nato skombinirajo. Posodijo pa tudi kakšna oblačila iz svoje ''zaloge'', fundusa. Na snemanju je veliko ljudi, tehničnega osebja, režiser ti pred snemanjem da napotke. Dolžina snemalnega dne pa je čisto odvisna od tega, koliko teksta imaš in kakšna je vloga.
Kako pa so izgledali tvoji začetki v igralskih vodah?
Ko sem se vpisala v gledališko šolo smo v kulturnem domu imeli dve projekciji na leto. Potem sem svojo pot nadaljevala v amaterskih društvih in na samostojnih predstavah. Na primer, gledališče Glej v Ljubljani je izvajalo Študent teater. Prijavili smo se mladi, oblikovali skupine in vsaka skupina je izvedla svojo predstavo..
Koliko časa traja, da se pripraviš na vlogo?
V profesionalnih gledališčih potekajo vaje dva do tri mesece, v amaterskih društvih to lahko traja malo dlje. To je v bistvu nek čas študija vloge. Najprej imaš bralne vaje – bereš tekst, lahko debatiraš o likih. Potem se premakneš na oder in postaviš vlogo na papirju v fizično obliko. Ves čas oblikuješ lik, preizkušaš različne načine uprizoritve in iščeš lik v sebi. Obstajajo različne igralske metode, s katerimi si lahko pomagaš.
Omenim lahko na primer eno metodo, Leeja Strasberga, ki temelji na čutnem spominu. Prek senzoričnih vaj se spraviš v določeno razpoloženje, ki ga nato izkoristiš v sceni. Cilj te metode je, da si pristen na odru, naraven, da ti gledalci verjamejo. Sicer pa bi rekla, da vse igralske metode stremijo k temu, saj je pri igralcu pomembno, da se mu na odru ali na ekranu verjame, to pa doseže s tem, da je pristen, avtentičen, naraven.
Kakšna je razlika pri pripravi za gledališko predstavo in za film?
V bistvu je priprava kar podobna. Razlika je bolj v tem, da pri zvedbi na odru igraš recimo uro in pol neprestano, pred kamero pa imaš lahko več ponovitev in so krajši prizori, tudi časovno pomešani. Razlika je torej v tempu, priprava pa je v bistvu enaka. Lik je treba vedno zgraditi, ga oblikovati, potem pa ga odigraš ali v gledališču ali pred kamero.
Katero bi rekla, da je manj stresno?
Oba načina uprizoritve imata svoje zanke, s katerimi se spopadamo igralci. V gledališču se moraš hitro znajti, če zafrkneš. Moraš improvizirati, da se to ne opazi na odru pred živo publiko. Pred kamero pa imaš možnost ponavljanja, ampak moraš držati neko zbranost. No, sicer jo moraš tudi na odru, ampak v gledališču jo držiš uro in pol neprestano. Pred kamero pa imaš več ponovitev, ves čas lahko padaš ven iz lika, zato moraš biti ves čas zbran, da te stvari ne vržejo preveč iz tira. Po navadi je tako, da se mudi in je treba iti snemat naslednjo sceno, tako da je vse skupaj precej natempirano.
Se ti je katera izkušnja iz gledališča posebej vtisnila v spomin?
Spomnim se predstave, v kateri sem igrala januarja 2020. Gostovali smo v Škofji Loki. Pred nastopom je šlo vse narobe, slabo sem se počutila, kostum sem pozabila, potem sem se za nameček še močno butnila v glavo in se začela jokati, bila sem v razsulu. Ampak ravno zaradi tega sem si rekla, da se moram še posebej zbrati in da bom to predstavo odigrala najboljše doslej. Mislim, da mi je to nato tudi uspelo.
Še en poseben trenutek s tem kostumom, ki sem si ga potem izposodila iz fundusa gledališča, pa se je zgodil letos poleti. Igrala sem v reklami za povšter, imela sem več vlog in za eno vlogo sem se morala preobleči v obleko princese. Ko sem videla obleko, sem jo takoj prepoznala – to je bila ista obleka iz predstave v Škofji Loki. Majhen svet!
Kako se spopadaš s tremo?
V bistvu nimam dosti težav s tem, ker se vedno dobro pripravim na nastop. Znam se umiriti, metoda od Strasberga zahteva, da popolnoma sprostiš telo in greš ven iz glave, s tem si lahko pomagam. Ampak ja, načeloma nimam problemov s tremo. No, zagotovo so prisotni »zdravi živčki«, ki te samo prisilijo, da se skoncentriraš, ampak so pod nadzorom, ne gredo v nobeno skrajnost, da bi me ohromili ali kaj takega.
Kako pa je s poklicem igralca? Kakšne so zahteve in omejitve, s katerimi se bo srečal nekdo, ki ga zanima takšna kariera?
Pri igralcih je tako, da če se hočeš zaposliti v gledališču moraš končati akademijo (AGRFT). Sicer pa lahko sodeluješ v kakšnih amaterskih društvih ali v svojih projektih, hodiš na avdicije. Vloge, ki jih dobiš, so po navadi manjše stranske vloge. Moraš imeti res nekaj posebnega v sebi ali na sebi, da te vzamejo za kaj večjega. Drugače pa sta za večje vloge pomembna tudi mreženje in sreča.
Kaj pa bi svetovala nekomu, ki ga veselita igralstvo in komika?
Izobražuj se o tem, vztrajaj, uči se iz svojih napak, vadi in ne čakaj, da ponudbe kar padejo z neba, ker verjetno ne bodo. Bistveno je tudi, da delaš to, kar je tebi všeč.
Bi še karkoli dodala?
Ananas na pico sigurno ne *smeh*.
M. L.