Je aktivistka, borka za pravice tistih, ki so jim kršene, nekdanja članica Mladinskega posvetovalnega odbora predsednice države in novinarka, ki se ni uklonila ter potihnila. Ker je odločno zagovarjala človekove pravice, ustavno pravico žensk, je morala zapustiti predsedničin posvetovalni odbor ter postala tarča desnega političnega pola. A svojega dejanja, kot je večkrat poudarila, ne obžaluje in bi ga, če bi se danes še enkrat odločala, ponovila.
"Vem, zakaj sem tukaj in vem, za kaj se borim. Stojim za svojimi besedami. Ko sem prepričana v to, kar govorim in kar zagovarjam, pa sem se pripravljena postaviti tako pred kamere kot pred tiste, ki trdijo da se motim. Ne glede na to, kakšne posledice to nosi zame," je jasna Sara Štiglic, ki se je zoperstavila nasprotnikom ustavni pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
Zakaj je do njene akcije na Kongresnem trgu, kjer je protestno podrla zastavice organizatorjev Pohoda za življenje, sploh prišlo in zakaj je bilo jasna ter odločna podpora ženskam v tistem trenutku tako pomembna? Pa tudi zakaj po mnenju Štigličeve svoboda govora ni neomajna človekova pravica ter tudi o tem, zakaj so konservativna gibanja, ki nasprotujejo tovrstnim človekovim pravicam, v modernem svetu sploh še živa in zakaj je njihovo delovanje kljub ustavni "varnosti" žensk še vedno tako nevarno?
Skupina, ki je na Kongresnem trgu v spomin na ‘umorjene’ otroke prek izvedenih splavov postavila zastavice, se sicer neprestano sklicuje na to, da pravica do splava tehnično ni nikjer zapisana. 55. Člen Ustave Republike Slovenije namreč zagotavlja pravico do "svobodnem odločanju o rojstvu otrok". Določa torej, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno ter da mora država zagotavljati možnosti za uresničevanje te svoboščine ter ustvarjati razmere, ki staršem omogočajo, da se lahko odločajo za rojstva svojih otrok.
"V ustavi morda res ni zapisana beseda splav kot takšna, ampak svobodno odločanje o rojstvu otrok je točno to. Torej ali se odločiš, da boš otroka obdržal ali ne," je jasna. Ob tem pa jo jezi tudi narativa Pohoda za življenje, da naj bi pravica do splava ženske silila v končanje nosečnosti: "To seveda nikakor ni res."
'Ženska za svojo odločitev ni dolžna odgovarjati nikomur'
Pogosto pa se izkaže, da je edini najpomembnejši cilj oseb, ki so proti pravici žensk do splava, ta, da se otrok rodi. Rodnost. Ne pomislijo pa, kaj se bo z otrokom ali njegovo mamo zgodilo po porodu. "Pomembno jim je reproduciranje naroda, ne vidijo pa vseh posledic, ki jih to prinese s seboj. Ne pomislijo na težko odločitev nosečnice, ki ugotavlja, ali je na otroka sploh psihično pripravljena, ali je finančno varna, da ga lahko ima. Pa tudi vprašanja, ali si sploh želi biti mati," pove in doda, da je pogosto edina pomembna komponenta protestnikov splava biološki vidik, da je otroka treba spraviti na svet.
Vendar pa lahko rojstvo otroka ob tem za žensko prinese tudi številne negativne posledice: njeno degradacijo v družbi, v kateri je že sicer na nižjem nivoju zgolj zaradi svojega spola, marsikatera ženska zaradi nosečnosti in poroda izgubi tudi delovno mesto, ob tem pa so tudi vse hormonske spremembe, ki jih ženski prinaša nosečnost. "To resnično ni črno-bela situacija in komentarji, da sta za otroka soodgovorna tako moški kot ženska ter da morata tudi pri tem vprašanju njegovega rojstva soodločati. Ne, s tem se pa nikakor ne strinjam. Moški sodeluje pri spočetju in nato (morda) pri vzgoji otroka po njegovem rojstvu. Ženska pa je medtem tista, ki nosi otroka devet mesecev v sebi."
Za nekatere je bil torej splav edina možna odločitev, številne so se zanj odločile po tehtnem premisleku in, da, zagotovo obstajajo tudi ženske, ki so takšno odločitev kasneje obžalovale. "Ampak zakaj se sploh pogovarjamo, da bi morala ženska zagovarjati svojo odločitev za splav? Ženska tu ni dolžna odgovarjati nikomur," je jasna.
Izpostavi pa še eno ključno točko komunikacije te skupine, in sicer izpostavljanje žensk, ki so splav obžalovale. "Zagotovo obstajajo ženske, ki obžalujejo, da so splav storile. Ampak ali bomo zaradi tega resnično vsem ženskam na sploh odvzeli pravico do splava? Močno upam, da ne," poudarja.
Ob tem pa izpostavi nekatere druge države, kjer je pravica žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v zadnjih letih močno nazadovala, med njimi seveda tudi ZDA in Poljska. "Čeprav je splav zakonsko prepovedan, potrebo po njem ostaja enaka, se ne znižuje. Zato ženske splav izvedejo ilegalno ali celo same doma, na načine, ki so zanje zelo nevarni ter lahko rezultirajo celo v smrti ženske. To je zelo nevarna praksa."
'Pravica do svobode izražanja ni neskončna'
Soočila se je tudi z vprašanji, ali je bila ta akcija sploh potrebna. Strinja se sicer, da je namreč s svojim dejanjem osebam, ki nasprotujejo pravici žensk do splava, omogočila dodatno medijsko pokritost, do katere ne bi prišli brez njene akcije. Medijska pozornost pa jim je tako dala tudi nekakšno legitimnost. Vendar pa je bilo njeno dejanje upora brez večjih premislekov, prizna. "Iz tega sem izhajala kot aktivistka, torej da je takšno propagando treba zatreti v kali. Govorimo namreč o propagandi, ki skuša posegati v pravice drugih in zato se mi je na tem mestu zdelo pomembneje, da pokažem nestrinjanje z njihovimi poskusi posegov v pravice žensk in človekove pravice na sploh," je jasna.
"Človekove pravice niso stvar debate."
Izpostavi tudi, da so številni njeni kritiki ob tem poudarjali pravico do svobode izražanja, zaradi katere da je imela tudi skupina na Kongresnem trgu pravico do svoje akcije. "Vendar se mi zdi to veliko preveč pravniški vidik, pozablja pa se na socialnega," pravi. Meni namreč, da se lahko o teh zadevah pravno odločajo določeni državni organi, kot so sodišče, tožilstvo, Policija. "Ko pa pride do političnih vprašanj, moramo v obzir vzeti predvsem moralni vidik dogajanja. In ko vključimo ta vidik, vidimo, da pravica do svobode izražanja ni neskončna," izpostavi.
Sama je namreč prepričana, da se ta pravica zaključi, ko nekdo s svojo propagando oz. komunikacijo pod pretvezo svobode izražanja poseže v pravice drugih. "Točno to so oni na Kongresnem trgu počeli, podajali so tudi lažne informacije, ženske, ki so splavile ali o tem razmišljajo, pa praktično označevali za morilke, ne da bi to besedo uporabili," je kritična.
Slednje pa, kot poudari, v resnici še toliko bolj poslabšuje situacijo žensk, ki so morale iti pri tej odločitvi skoti številne procese: "Od tega, da so sploh dojele, da so noseče, do tega, da so razmišljale o tem, kaj narediti, nato da so splav opravile, pa tudi skozi proces po prekinitvi nosečnosti, ko lahko nastopi tudi čas žalovanja. In da nato ženskam, ki so morale sprejeti tako zelo težko odločitev, dajo še dodaten občutek krivde, je resnično odvratno."
Nič kaj dosti pa ne pripomorejo niti komentarji o uporabi kontracepcije, ki seveda nikoli ni 100-odstotna, ter obtožbe, da bi morale spolno aktivne ženske, ki niso predhodno poskrbele, da do neželene nosečnosti ne bi prišlo, potemtakem prevzeti odgovornost. "Koliko neželenih nosečnosti se je zgodilo kljub uporabi vsaj ene zaščite, morda celo kombinacije? Da ne govorimo o tem, da že same kontracepcijske tabletke v telesu žensk vzpostavljajo hormonsko neravnovesje."
'Odgovornost vseh nas je, da takšna nepravična dejanja v družbi obsodimo'
Zakaj je torej treba tovrstna gibanja zatreti že v kali? Ne le v ZDA, na Poljskem ali pri naših južnih sosedih, tudi pri nas smo lahko skozi leta opazili, da se prevpraševanje ustavne pravice žensk do splava ciklično pojavlja skozi obdobja. Od nedavnega dogodka na Kongresnem trgu, do dogajanja pred leti, ko so na steni cerkve v središču Ljubljane javno predvajali videoposnetek proti prekinitvi nosečnosti. In v slednjega se je naposled vpela tudi naša nacionalna televizija, ki je v oddaji Tarča takrat razglabljala prav o tem vprašanju - zakaj je pravica do splava dobra ali slaba. Tema, zaradi katere so postali RTV, takratna voditeljica Tarče in odgovorna urednica Informativnega programa televizije ostrih kritik, celo znotraj lastne medijske hiše.
"Iz tvojega odziva na kritike stroke se je dalo razbrati, da ocenjuješ, da ti s kritiko oporekajo izbor aktualne teme ter s tem skušajo posegati v svobodo govora in zlasti uredniško avtonomijo. V DNS smo vedno med prvimi zagovorniki uredniške avtonomije, a tudi odgovorno zastavljenih in izpeljanih debat s kompetentnimi sogovorniki, katerih cilj ni razdvajati in podpihovati ideoloških razprav v javnem prostoru ter spodkopavati temeljev ne samoumevno pridobljenim pravicam, ki pa bi danes vendarle morale biti samoumevne," je takrat odgovorni urednici Jadranki Rebernik dejala takratna predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek.
"Propagando, ki skuša posegati v pravice drugih, je treba zatreti že v kali."
V današnji družbi imamo zelo močna konservativna gibanja, politične stranke, nevladne organizacije. "V življenjih Slovencev je še vedno močno prisotna tudi Cerkev, ki tudi sama propagira določen politični spekter ter zelo desno-konservativne ideje. Vsakič, ko se nam zdi, da se prebujajo neka feministična gibanja, se istočasno prebujajo tudi ta konservativna gibanja," današnje dogajanje komentira Štigličeva, ki izpostavi, da smo lahko na primer v času pretekle vlade videli ponoven pojav nekaterih neonacističnih skupin, pod to vlado pa se na primer krepijo določena pro-life gibanja.
Meni, da je javna razprava o splavu v javnem prostoru že sama po sebi močno sporna. "Preizpraševanje o tej pravici se mi zdi popolnoma nesmiselno. Kot da bi se danes pogovarjali o tem, ali lahko pobijamo določeno skupino ljudi. Seveda tega ne smemo in prav zato je treba to zatreti že v kali," pove, a ob tem prizna, da je boj proti tovrstnim gibanjem zelo težak. To so namreč močna gibanja, ki se celo še krepijo. Kot je namreč razkril portal Necenzurirano, so slovenski nasprotniki pravice do splava, ki organizirajo Pohod za življenje, zelo dobro povezani tudi z nekaterimi konservativnimi in krščanskimi organizacijami iz Združenih državah, od koder dobivajo tudi finančna sredstva.
In kaj se bo zgodilo z njimi zdaj, ko so dobila ta medijski prostor? Štigličeva ocenjuje, da se bodo sredstva najbrž še povečala, njihova propaganda pa se bo tako še krepila. "Zato je odgovornost na vseh nas, da takšna dejanja obsodimo. Prav tako pa je pomembno tudi, da se jim sploh v medijih ne daje prostora za razglabljanje o njihovih pogledih. Še enkrat – svoboda do izražanja ni neomajna, ni neskončna. Ko začneš s svojo propagando posegat v pravice drugih, se zgodba zaključi."
In tudi zato je aktivistka in se iz aktivističnih voda ne bo umaknila. Meni namreč, da bi se morali vsi, ki imajo to možnost, zoperstaviti nepravičnim dejanjem v družbi. "Sama s sabo ne bi mogla živeti, če se ne bi postavila za tiste, ki nimajo toliko moči, da spregovorijo. Če bi gledala le nase, bi bilo moje življenje res malo bolj udobno, če se ne bi ukvarjala s tem, če se ne bi izpostavljala, če bi živela neko svoje lagodno življenje. Ampak ključno se mi zdi, da dam svoj glas tistim, ki ga ne morejo dati sami." In s tem bo nadaljevala, pa čeprav je beseda aktivizem v zadnjem času dobila precej negativno konotacijo.
M. P.