Na čudovito praznično jutro sem se zbudila z glavobolom. Nisem prepričana ali zato, ker znova nisem niti približno dovolj spala, ali zato, ker imam neprestano nekje globoko v mislih, skorajda že v podzavesti, koliko dela je še pred mano, ali pa preprosto zato, ker še vedno nisem dobila koščka časa čisto zase.
Komaj sem čakala na praznike. Pa ne zato, ker bom pod smrekico našla božične pesmi in darila, ali pa zato, ker bo na mizi obilo opojnih pijač, ampak zato, ker se moram malo ustaviti. Sem oseba, ki se vedno poskuša rešiti čim več obveznosti čim prej. Rada imam občutek popolne sproščenosti, da sem opravila vse in sem prosta. Ampak zadnje mesece delam vsaki dan kolikor le zmorem, pa mi nekako vedno še nekaj ostane.
Ti prazniki zame zato ne bodo čas, ko se nameravam obremenjevati s čudovito praznično dekoracijo, s tem, da je zdaj treba posvojiti "prazničen duh", skrbno zaviti darila, vsem poslati lične voščilnice, spečt pečivo, se ves ljubi čas družiti ... Ne, letos ne. Letos bo vse skupaj zame sproščeno. Morda je za koga ta pritisk sladek, zame pač ni. Zame je dodatna obremenitev. Počitnice pa so zame čas, da se ustavim. Sicer ne vem, če sem visoko senzibilna oseba (več o tem lahko preberete v tem prispevku), sem pa zagotovo introvertirana oseba in pogosto preprosto potrebujem čas zase. Kak prazničen dan bom izkoristila ravno za to.
Lani me je hud atopijski dermatitis - tisti grozen občutek, ko telo niti normalne temperature ni več uspelo držati, zaradi hudo poškodovane kože po celem telesu - opomnil, da je čas, da se nekoliko ustavim. Pa da si odpustim za vse napake, ki sem jih postorila v minulih letih. Zato si z novim letom ne bom zadajala novih zaobljub - s prvim januarjem moje življenje ne bo bistveno drugačno, kot dan prej. Nisem čisto prepričana kaj me čaka v naslednjih letih, imam želje, smernice, cilje, ampak nikoli ne veš, kam te zanese. Jadra lahko nadziraš, ne moreš pa nadzirati vetrov.
Še kakšni dve leti nazaj zaradi takšnih negotovosti, ki so se kdaj pa kdaj prikradle v moje misli, več dni nisem mogla spati. Potem pa enkrat preprosto nehaš, izpustiš. Življenje postane nekaj tvojega, ni več nekaj, kar bi "moralo biti tako in tako", živiš kot ti paše in, med drugim, praznike preživiš tako kot tebi pač najbolj ustreza, tudi če to ne paše v okvire družbenih pričakovanj. Zato bo edina zaobljuba, ki si jo bom zadala za naslednje leto, da si odpustim, ker nisem popolna. Da priznam, da sem le človek, s prtljago, z napakami. Na nekaterih področjih sem dobra, na večini področjih pa enostavno nisem. Bistveno je, da niti ne rabim biti. In to je ok.
Ne vemo vedno kaj nas čaka naslednji dan, teden, mesec, leto. Pa nič za to. Upam, da bo to leto srečno - karkoli to pomeni za vsakega posameznika. Čim več zdravja, čim manj lažnih novic in čim več uživanja na plaži, ali pa kar na kavču, z družino in/ali prijatelji, ali pa v prelepi samoti. Čim več razumevanja, sočutja, še posebej do sebe. Pa bo svet takoj za odtenek lepši.
M. L.