Povsod okoli nas so praznične lučke, naša ušesa so že polna božične glasbe, televizijski (ali računalniški) ekrani ponujajo stare in nove božične filme, izložbe so okrašene po dolgem in počez. To je božič, ki ga poznamo danes. Vendar ni bilo vedno tako. Božič so nekoč praznovali na zelo različne načine, kot na primer s pogostitvami, streljanjem ali s tihim bogoslužjem - pravzaprav čisto odvisno o katerem kraju govorimo.
Božič nekoč
Večina hrane na prazničnih pogostitvah v Ameriki je bila nekoč pridelana v bližini - z izjemo posebnih sestavin za pripravo peciva in pite (sladkor, ingver, piment in rum). Za tradicijo skandinavskih priseljencev iz devetnajstega stoletja, imenovano "julebukking", je bilo na primer značilno sprehajanje od vrat do vrat bogatih gospodinjstev, kjer so jih prosili za brezplačno hrano in pijačo. Vključevalo je potujoče skupine v kostume oblečenih veseljakov, z vodjo, ki je bil oblečen v božično kozo. Ta tradicija (podobno pa tudi številne druge) ni slonela na maloprodajnih nakupih, temveč je vključevala improvizirane igre in pesmi, preoblačenje v oblačila, ki so bila značilna za nasprotni spol, ter inverzijo družbenega reda.
Seveda vsi Američani nekje med 17. in 19. stoletjem niso praznovali božičnega časa s takšnim užitkom. V puritanski Novi Angliji je bilo na primer božično veseljačenje za kratek čas prepovedano, čeprav nikoli popolnoma odpravljeno. Med letoma 1659 in 1681 so lahko prebivalce Commonwealtha kaznovali s petimi šilingi, ker so praznovali praznik s pogostitvijo ali zavrnitvijo dela.
Od 1600 do zgodnjih 1900 so ljudje iz podeželja od pomorskih provinc Kanade do srednjega zahoda dojemali ta čas kot čaroben. Poročali so, da živali klečijo in tulijo točno ob polnoči v čast Jezusovega rojstva ob starem božiču.
Takšna prepričanja, ki so izhajala iz ljudskih običajev, so se ohranila tudi v zgodnjem dvajsetem stoletju, o njih so med drugim pisali v zgodnjih izvodih kataloga Sears.
Veleblagovnice so sčasoma prevladovale v prazničnem uličnem življenju, prevzele so delavska praznovanja s svojimi lastnimi spektakli, ki so bili sčasoma uprizorjeni bolj za televizijsko občinstvo, kot pa za ljudi na ulicah.
Božič = blišč, trgovina, nakupovanje
Razlike med ljudskimi in komercialnimi praznovanji niso bile ostre, praznik se je postopoma spreminjal. V devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju so industrializacija, urbanizacija in sodobna prometna omrežja pomagali ustvariti razširjeno različico božiča. Sčasoma je božič postal čisto drugačen. Pri tej preobrazbi je imela pomembno vlogo popularna kultura, ki je ljudske kulture izpodrinila s širitvijo množične kulture (seveda ljudskih tradicij ni povsem odpravila). Charles Dickens sicer ni izumil božiča, vendar je prek svojih knjig milijonom bralcev predstavil novo različico praznika. Na podoben način je bil vzpon veleblagovnice in nacionalnih trgovskih verig ključen pri rojstvu sodobnega komercialnega božiča, ki je vplival na okrasitev doma, običaje obdarovanja in na praznično glasbo.
Doma narejenim darilom so postopoma sledile v trgovini kupljene božične voščilnice in darila. Zaradi udomačevanja praznika so ženske igrale vedno večjo vlogo v obredih obdarovanja, kar je mogoče opaziti tudi v (nekaterih precej seksističnih) oglasih. Božič je postal osredotočen okoli ognjišča in doma, ne več burnega uličnega dogajanja. V kontekstu ZDA je prišlo do uporabe božičnega drevesca v 1820 in 1830, tiskanih božičnih voščilnic v 1840, kupljenih okraskov v 1850, božičnega nakupovanja v 1830, do krašenja s steklenimi okraski ter električnimi lučkami pa v 1880.
Ameriški Božiček in nakupovalni centri
Današnja popularizirana ideja Božička se je razvijala v precej daljšem časovnem obdobju. Knickerbockerjeva Zgodovina New Yorka, ki je bila prvotno objavljena leta 1809, je svoje občinstvo izpostavila izmišljeni tradiciji nizozemskega svetega Nikolaja, vključno z idejo, da prinaša darila in v hišo smukne po dimniku.
Clement Clarke Moore je naredil še več za popularizacijo te legende. Njegova knjiga Obisk svetega Nikolaja, ki je bila prvotno napisana za otroke, je dosegla milijone bralcev. Risbe Thomasa Nasta iz obdobja državljanske vojne v Harper's Weekly so še dodatno razvile sodobno podobo Božička. Zaradi velike naklade revije (Harper's Weekly je v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja dosegel več kot 200.000 bralcev) je Nastova podoba Božička postala izjemno znana.
Sodobno različico Božička so dodatno navdahnile risbe umetnika Coca Cole Haddona Sundbloma iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je ustvaril tudi Quaker Oats Quaker. Nast in Sundblom sta oblikovala ljudsko domišljijo in ponazorila tesen odnos med komercialnimi mediji in najpomembnejšim simbolom ameriškega božiča.
Macy's, ustanovljen leta 1858, že od samega začetka predstavlja okrašene božične izložbe. Tudi veleblagovnica Dayton's je pritegnila velike množice. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so v Dayton's zgradili dovršene tematske razstave, ki so obiskovalce vodile naravnost v oddelek z igračami. Izogibali so se svetopisemskim temam, so pa vključili veliko čarovnije, vključno s prikazi Dickensovega Londona, Petra Pana in Hrestača. V tem obdobju je božična prodaja predstavljala 40 odstotkov letnega dobička podjetja.
Božič, pop glasba in TV
Popularna glasba je imela ključno vlogo pri oblikovanju načina praznovanja božiča, ki ga danes gledamo na ekranih ameriških filmov. Številni komercialni tekstopisci so pomagali oblikovati zvoke božične sezone. Mnogi so bili Judje, vključno s skladatelji pesmi Let It Snow, Rudolph the Red Nose Reindeer, The Christmas Song, Silver Bells in Rockin' Around the Christmas Tree. Zelo znana pesem je tudi White Christmas. Napisal jo je ruski judovski priseljenec Irving Berlin, posnel irski katoliški pevec Bing Crosby, kupilo pa ga je na milijone protestantov. Predvajali so ga v filmih Holiday Inn (1942) in White Christmas (1954). Postal je najbolje prodajan singel vseh časov.
Podobno kot komercializacija božiča je tudi odpor do praznika vključeval popularno kulturo. Kot primer tega fenomena omenimo situacijsko komedijo Seinfeldovega alternativnega praznika Festivus ("Festivus for the rest of us"), ki se je kasneje pojavil tudi v obliki okusa sladoleda Ben in Jerry's.
Božični čas je oblikoval tudi ameriški film in televizijo. Na primer It's a Wonderful Life (1946) preizprašuje trdi kapitalizem filmskega zlobnega poslovneža (ki ga igra Lionel Barrymore). V režiji italijansko-ameriškega režiserja Franka Capre gleda na življenje svojega protagonista (George Bailey Jimmyja Stewarta) skozi objektiv komunitaristične katoliške perspektive. It's a Wonderful Life je postal eden najbolj gledanih božičnih filmov vseh časov. Gre za film, ki vključuje verske elemente - začne se z molitvijo Jožefu, Jezusu in Mariji in zaključi s Hark the Herald Angels Sing Charlesa Wesleyja. Podoben primer je tudi film Miracle on 34th Street (1947), ki hkrati posvečuje in relativizira odnos med kapitalizmom in božičem.
Wesleyjevo pesem pa lahko slišimo tudi ob zaključku praznične epizode A Charlie Brown Christmas iz leta 1965, ki doseže vrhunec z branjem božične pripovedi sv. Luke Linusa Van Pelta. Scenarij vključuje močno kritiko komercializacije (v nekem trenutku Charlie Brown vzklikne: "O ne, moj lastni pes je postal komercialen!"). To je sicer precej ironično za program, ki ga sponzorira velika korporacija Coca Cola - isto podjetje, ki je naročilo risbe Božička Haddona Sundbloma.
Tudi knjiga How the Grinch Stole Christmas Theodora Geisela je imela lik, ki je bil proti komercializaciji božiča - medtem pa je bila zelo dobičkonosna. Ponovno je bilo delo popularne kulture tako komercialno kot protikomercialno. Ta vzorec se ponavlja v mnogih božičnih produktih in storitvah.
Skratka. Dojemanje tega zimskega prazničnega obdobja se je odelo že v številne preobleke, mnogo zanimivih še sploh nismo omenili. Bistvo pa je, da božič ni ena stvar, ki ima samo eno "edino pravo" obliko. Zate so ti dnevi lahko čisto nekaj tvojega. Ne potrebuješ nujno božičnih okraskov, dragega blišča, megalomanskih daril, gore božičnih puloverjev in kičastega drevesca ... Ni ti treba kupovati izdelkov samo zato, ker je na njih podoba Božička (denarnica, pa tudi planet, ti bosta hvaležna). Najlepše božično darilo, vsaj zame, je čas, preživet z ljudmi, ki jih imam rada. Ti pa lahko ta praznik preživiš, čisto kakor paše tebi.
Pa veliko božičnega veselja ti želim!
M. L.