Pomlad je v polnem razmahu in poletje že počasi trka na vrata. Dnevi se daljšajo, temperatura se počasi dviguje in spomladanska lenoba se je … no, vsaj pri meni … že dobro udomačila. Pomlad, ki v svet vrača življenje in barve, pa zame zaznamuje še en zelo poseben dogodek, ki je prav tako kot letni čas, tudi sam živahen, barvit in polen življenja. Glasbeni dogodek, nad katerim se mnogi zgražajo, a nekako celotna Evropa ne more mimo njega. Seveda govorim o Evroviziji.
Glasbeni dogodek je med nami že več kot 60 let in še vedno istočasno vzdržuje tako trdno bazo oboževalcev kot tudi glasnih kritikov dogodka. V svet je prinesla številne spletne šale in alkoholne igre, pred tremi leti pa je ameriški igralec o glasbenem tekmovanju posnel celo film Pesem Evrovizije: Zgodba o ognjeni sagi.
Seveda je celoten koncept Evrovizije Američanom tako rekoč "španska vas"”. Tako kot je nam marsikatera njihova tradicija. A morda prav zato toliko bolj fascinantna.
Ne le glasba, to je celoten šov
Evrovizija namreč ni le navadno glasbeno tekmovanje. To je celoten šov. Od koreografij, glasbenih nastopov, produkcije, scene, kostumov, umetne inteligence, sporočil, ki jih pevci pošiljajo v svet … Je vznemirljiva, kontroverzna in navdihujoča. Kot da bi stopili na popolnoma tuj planet, ki pa ni dostopen le tistim v dvorani, temveč je prek zahtevne in, če lahko ocenim, pravzaprav brilijantne produkcije v živo dostopen več kot 600-milijonskemu občinstvu po vsej Evropi in seveda tudi preostalih državah sveta.
Predstavljajte si, kako zahtevna mora biti organizacija tovrstnega dogodka. No, niti sama si ne morem zamisliti.
Zamisel za Evrovizijo je v zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja prvič predlagal italijanski televizijski pisec Sergio Pugliese. Sprva so v težkih povojnih časih želeli z njo povezati sosednje evropske narode. S takratno tehnologijo so prenos v živo pripeljali do samih skrajnih meja.
Vse od takrat je letno tekmovanje za pesem Evrovizije postalo dogodek, na katerem "celina za eno noč v letu pusti ob strani svoje politične razlike in uživala v spektaklu". No, takšna je ideja. Ki pa seveda v današnjem svetu ni popolnoma realna. Vse pogosteje se pojavlja vprašanje, ali gre tu le za propagando, ki je zakrinkana v glasbeni spektakel. Ali kljub temu transnacionalno tekmovanje predstavlja nekaj več.
Glasbeno tekmovanje s političnim ozadjem?
Čeprav tekmovanje v svoji osnovi ni politično, pa se ta skozenj vseeno prikazuje. Trend političnega glasovanja, ko države glasujejo za svoje sosede in se izogibajo narodom, s katerimi so imele težave, je namreč nemogoče spregledati. To je na primer velika značilnost tudi podeljevanja točk med balkanskimi državami. Med katerimi je seveda tudi Slovenija.
Samo tekmovanje se sicer proti takšnemu podeljevanju točk bori s strokovnimi žirijami, katerih strokovna presoja je dodana odločitvi gledalcev.
Še ena politična točka Evrovizije se kaže pri t. i. velikih petih. To so države, ki organizatorju prispevajo največ denarja in imajo tako zagotovljeno mesto v finalu. Vsako leto lahko tako v finalu spremljamo Francijo, Nemčijo, Španijo, Italijo in Združeno kraljestvo, prav tako pa tudi zmagovalko preteklega leta, ki ima zaradi uspeha prav tako zagotovljeno mesto v finalu tekmovanja.
Tudi to sicer sproža številne polemike. Številne države so namreč prepričane, da bi morali nastopajoči ne glede na vložene zneske vseeno nastopiti tudi v polfinalu in si tako prislužiti mesto v finalu. Leta 2013 se je Turčija v znak protesta celo umaknila iz tekmovanja.
Prav v času vojne v Ukrajini pa se je pokazalo, da Evrovizija zagotovo ni popolnoma politično neodvisna. Zaradi ruske agresije je namreč Rusiji lani preprečila nastop na Evroviziji. Zmago pa je takrat suvereno odnesla Ukrajina, ki je tako veliko točk dobila tudi na račun vojne. Gre za simboliko držav, ki so na ta način podprle napadeno državo. Se pa tudi tu pojavlja dilema, ali je to resnično bistvo glasbenega tekmovanja.
Praznik raznolikosti
Ne le ogromna baza oboževalcev, temveč tudi reprezentacija LGBTIQ+ skupnosti. Tudi to je značilno za tekmovanje Evrovizije.
Leta 1998 je s popevko Diva slavila transspolna izraelska pevka Dana International. In ni bila edina, leta 2014 je s pesmijo "Rise like a Phoenix" slavil Neuwirth, ki se je na tekmovanju predstavil pod imenom Conchita Wurst. Kot je kasneje pojasnil, se ne identificira kot transspolna ženska. Neuwirth je gej, ki se pogosto oblači v ženska oblačila oz. "kraljica preobleke".
Svoje predstavnike LGBTIQ+ skupine pa je imela na tekmovanju tudi Slovenija. Leta 2002 so namreč s pesmijo Samo ljubezen na evrovizijskem odru nastopile Sestre, prva slovenska "drag queen" transvestitska skupina, ki so se v naši državi udejstvovale v klubu K4 in baru Tiffany na Metelkovi. Skupino sestavljajo Marlenna, Daphne in Emperatrizz.
Seveda pa niso edini in mavrična družina je odprto reprezentacijo nagradila s trdno podporo tekmovanja. Čeprav nekatere tekmovalne države morda niso posebej prijazne do skupine LGBTIQ+, tekmovanje samo po sebi ponuja prostor ne le za sprejemanje, temveč tudi za praznovanje. Meje pa premika tudi takrat, ko to povzroči polemike.
Leta 2013 je na primer kitajska televizija cenzurirala poljub v nastopu Finske, ki se je odvil med pevko Kriste Siegfried in še eno nastopajočo. Leta 2018 pa je kar v celoti izključila nastop Irca Ryana O'Shaugnessyja, ker sta v njegovem nastopu nastopila istospolna plesalca. Evropska radiodifuzna zveza, ki organizira tekmovanje, jim je zato v celoti prepovedala prenašanje tekmovanja. "V sloganu tekmovanja 2017 je zapisano, da je bistvo Evrovizije slaviti raznolikost, in če izdajatelji televizijskih programov tega ne bodo spoštovali, potem na zabavo niso povabljeni," so dejali.
Tekmovanje Evrovizija 2023 bo 9. maja 2023 potekalo v Liverpoolu. Čeprav je Združeno kraljestvo doseglo le drugo mesto, je zaradi nenehnega konflikta V Ukrajini letos prevzelo odgovornost gostovanja.
Nekaj zanimivih dejstev
1. Najdaljša evrovizijska pesem je trajala pet minut in devet sekund
Italijanska pesem "Corde Della Mia Chitarra" iz leta 1957 velja za najdaljšo pesem Evrovizije doslej. Danes sicer veljajo posebne omejitve o dolžini pesmi, ki nastopajo na evrovizijskem odru. Tri minute tako predstavljajo absolutni maksimum.
2. Petkrat zmagali bosi nastopajoči
Kar pet zmagovalcev pesmi Evrovizije je na odru nastopilo bret obuval. Leta 1967 je zmagala Britanka Sandie Shaw, leta 2003 turška pevka Sertab Erener, 2008 so se do naslova zmagovalcev z bosonogim pevcem Dimo Bilanom povzpeli Rusi, 2012 je zmagala Švedinja Loreen, 2013 pa Danka Emmelie De Forest.
3. Največja zmagovalka - Irska
Rekord po številu zmag na tekmovanju še vedno drži Irska, ki je slavila kar sedemkrat. Zmago so dosegli v letih 1970, 1980, 1987, 1992, 1993, 1994 in 1996. Dosegli pa so še redkejši uspeh - zmagali so tri leta zapored.
4. 44 let do zmage za Finsko
Finska je na svojo prvo zmago čakala 44 let, nato pa je leta 2006 le uspela. Zahvali se lahko skupini Lordi, ki jim je zmago prinesla s pesmijo "Hard Rock Hallelujah". Prva zmaga nordijske države je končno prišla leta 2006, zahvaljujoč skupini Lordi. Gre sicer za nekoliko drugačen žanr, kot ga običajno slišimo na evrovizijskem odru.
5. Pridružila se je tudi Avstralija
Ne le Azerbaijan, Izrael, Gruzija … tekmovanju se je leta 2015 ob 60. obletnici pridružila tudi Avstralija. Sprva le kot gostujoča država, ki pa so jo leto kasneje popolnoma sprejeli v svoj krog tekmovalk. Avstralija je sicer že dolgo nosila naslov velike oboževalke tega evropskega tekmovanja.
6. Kaj pa najboljša uvrstitev za Slovenijo?
Slovenija je na Pesmi Evrovizije kot samostojna država prvič nastopila leta 1993 in od takrat se je tekmovanja udeležila vsako leto, z izjemo let 1994 in 2000. Takrat je morala namreč zaradi slabih rezultatov v predhodnih letih sodelovanje izpustiti. Najvišjo uvrstitev pa je dosegla v letih 1995 in 2001. Takrat sta ji namreč pesmi "Prisluhni mi" Darje Švajger in "Energy" Nuše Derenda priborili zavidljivo sedmo mesto.
M. P.