top of page

KOMENTAR: Če ne pomagaš, ko lahko, so krvave tudi tvoje roke

Z mednarodnim dnevom človekovih pravic se v nedeljo zaključujejo dnevi ozaveščanja o nasilju nad ženskami. In zdi se mi, ali pa sem bila ob vsem dogajanju tokrat na to nekoliko bolj pozorna, da je letos družba postala še skoraj bolj nestrpna do žrtev – ne glede na to, ali gre za ženske, otroke, migrante, brezdomce.


Zdi se, da dejstva, statistika, grozljiva pričevanja žrtev in vse besede strokovnjakov na družbeno klimo in izredno neprimerne komentarje nikakor nimajo vpliva. Bolj kot se trudiš človeštvo izobraziti, jim ponuditi relevantne vire informacij, jim prikazati številke – bolj si pred tem zatiskajo oči. Nočejo spregledati, realnosti se otepajo, kot da bodo, če spregledajo, za vse zločine sveta naenkrat odgovornost prevzeli sami.



No, ali pa se je zgodilo le to, da je ob vseh informacijah o nasilju plevel družbe še toliko bolj izstopil in se začel šopiriti, kot da je najlepša cvetica na vrtu. Četudi ga morda v resnici ni tako veliko, pa je tisto prvo, kar opazimo med živobarvnimi rožami prav srhljivo trnje in zlovešče vitice, ki svoje lovke stegujejo po dobrem. Srhljivka.


O čem natančno govorim? "Nasilje se pogosto ne konča z razpadom zveze", "Za nasilje je dovolj le eden", "Nobena ženska ali deklica se zaradi svojega spola ne sme bati za življenje", "Femicid: vsako drugo umorjeno žensko ubije partner", "Ženske so v partnerskem odnosu trikrat pogosteje žrtve nasilja kot moški", "Ženske ubijajo nasilni moški, ne ljubosumje", "V Sloveniji je vsaka peta ženska žrtev nasilja".


To je le nekaj zloveščih naslovov, ki orišejo vse prepogosto travmo žensk, ki jo doživljajo v partnerskem razmerju. Tu je tudi grozljiva statistika: lani je bilo po svetu umorjenih kar 89.000 žensk in deklet, kar je največ v zadnjih 20 letih. Več kot polovico teh umorov pa so storili družinski člani ali intimni partnerji žrtev. To pomeni, da je bilo lani vsak dan na svojem domu ubitih več kot 133 žensk ali deklet.



Statistika ne laže – dom je še vedno najnevarnejši kraj za žensko. Kar seveda ne pomeni, da niso tudi ženske lahko nasilne ter da moški ne morejo biti žrtve nasilja. A dejstvo ostaja, medtem ko je najnevarnejša oseba za žensko njen intimni partner, so statistično najnevarnejše osebe za moškega običajno druge znane osebe (prijatelj ali sosed). Ob tem pa še eno dejstvo – ženske so mnogo, mnogo, mnogo pogosteje žrtve nasilja kot moški. Interpretacija je torej jasna kot beli dan … a sposobnost nekaterih, da takšno realnost relativizirajo, je žal izven moje sposobnosti dojemanja.


Vir: Unsplash

Za vse je kriv feminizem! No, vsaj tako trdijo tisti, ki bi očitno tudi v primeru, da bi bili nasilju nad žensko priča, naposled krivili žrtev. To, da nekateri krivca še vedno iščejo v žrtvi, da upravičujejo ravnanje storilca, je nepojmljivo. Ker da je ženska jezikala, da ji je moški zagotovo že pred tem rekel, da naj utihne ali preneha, karkoli je pač takrat že počela. Pa tudi popolnoma bolestni komentarji – ko nekdo žensko na primer zažge in se pod novico nekdo "pošali": "Morda ji je bilo pa mrzlo."


Če vas bo nekdo ubil, bo to verjetno moški. In žensko bo najverjetneje ubil moški, ki spi poleg nje.

Ko preberem takšne komentarje, se zavem, kako brezupna prihodnost nas čaka. Kako nehumana je človeška vrsta, kako grozljivo, nepojmljivo bolestna. Kdo pri zdravi pameti bi lahko pod novico o zažgani ženski prilepil takšen komentar? In kdo pri zdravi pameti bi rekel, da si je ženska za "batine" kriva sama? Nič, ampak čisto nič ne upravičuje nasilja. Seveda, nalijmo si čistega vina, tudi nasilja žensk nad moškimi ne. Pa vendar – koliko škode lahko povzroči udarec ženske na moškega in kakšne so posledice v obratni smeri?


Tudi moški so lahko žrtve, a prosim, nehajte jo igrati zgolj in le takrat, ko vam to ugaja. Ob tem pa še sprejmite odločitev. Ste lahko žrtve nasilja ali ne? Ko se izjasnite glede odgovara, pa prosim, ostanite konsistentni. Ne spreminjajte mnenja, ko na pragu naše države zagledate 30-letnega begunca, ki beži pred vojno v svoji državi. Tudi moški so lahko žrtve, ne le ženske in otroci – zagotovo si zaslužijo tudi oni našo mednarodno zaščito. Zakaj torej pravice moških vzniknejo zgolj kot odovor na poročanje o zatiranju, trpinčenju, zlorabljanju in nasilju nad ženskami?


Posebej fascinanten … pa tudi resnično utrujajoč … je seveda tudi odgovor, da so za vse krive feministke. Kot bi se pregovarjal s triletnikom in bi ti kot argument za svoj "prav" dejal, da je nebo modro. Ženska se očitno ne sme postaviti zase, saj je potem jezikava. No, razen ko se mora, saj si je sicer kriva sama, da mu je takšno vedenje dovolila, kajne? Prav tako pa mora očitno po tej logiki feminizem narekovati tudi statistiko nasilja nad ženskami. Saj veste – ti nasilni moški oziroma t. i. feministična propaganda. Seveda. Zakaj namreč feministke ne izpostavijo tudi neprimernega nasilja žensk nad moškimi?

Vir: Unsplash

Dragi moji tepčki. Naj vam razodenem ta tako zelo težko razumljiv razlog. Ker je nasilja nad ženskami tako neprimerno, neopravičljivo in nepojmljivo več. Ne, ne negiramo, da nasilja nad moškimi ni in da nasilje nad moškimi ni problematično. Zagotovo je. A prosim, ob dejstvu, da so partnerji najnevarnejše osebe za ženske in da je najnevarnejši kraj zanje prav dom … preprosto ne morete igrati vloge žrtve.


Koliko je takšnih žensk, ki so upale, da jim bo nekdo priskočil na pomoč, pa jim nikoli ni? Takšnih, ki so do zadnjega diha vsem na očeh trpele in si želele, da bi jih spregledali? Da bi jim verjeli? Koliko je takšnih, ki je spregovorilo o nasilju, pa so bile zatrte? Mogoče zaradi tega še dodatno kaznovane? Koliko je takšnih, ki bi jim lahko pomagali, pa jim nismo?

Za vsemi temi "hladnimi" številkami namreč stojijo zgodbe iz prave nočne more. Takšne, ki si jih naši predragi moški ne morete niti zamisliti. Ženske, ki so psihično ali fizično ujete v nasilno razmerje. V odnos, ki ga vodi odličen manipulator. Ki natančno ve, kako žrtev prikleniti nase. Ne glede na to, ali gre za odvisen odnos (kot v primeru drog ali alkohola ali pa v primeru ekonomske odvisnosti) ali gre za psihično nasilje, grožnje z odvzemom otrok, z nasiljem nad otroki, ujetos, ko se nasilje dogaja za zaprtimi vrati in nihče od bližnjih ne bi niti verjel, da je tvoj partner sposoben česa takšnega. Pred njimi je namreč vedno popolnoma šarmanten.


In če ti ne verjamejo niti tvoji najbližji, če menijo, da pretiravaš ... ali nimajo morda celo prav? Dal ti je klofuto … a zdaj se zdi, da mu je za to resnično žal. Si vso grozo morda le domišljaš? Ali res le pretiravaš? Si si za udarce, zmerlivke, zaničevanje, poniževanje resnično kriva sama? Pa četudi bi odšla in verjela, da to, kar počne tvoj partner, ni prav … vse finance so vezane nanj. Hiša je na njegovo ime, skupaj imata bančni račun. Ne moreš preprosto le oditi. Kam pa naj bi šla?




Iz spirale nasilja, v kateri se vrtijo ženske, se je zelo težko izviti. Tisti, ki niso bili nikoli deležni nasilja, tega niti ne vedo in si ne morejo predstavljati nemoči, ki jo žrtev v tistem trenutku čuti. Ujeta, morda celo z zavedanjem, da mora oditi, a popolnoma nezmožna narediti ta korak.


In komentarji družbe, češ da si je za nasilje kriva sama, da ima vedno možnost oditi, da si je partnerja izbrala sama, da je to le in zgolj njen problem … žrtvam resnično ne pomgajo. Edino, kar delajo, je to, da hranijo storilca. To je še dodatna motivacija in potrditev, da lahko počne vse, kar se mu zahoče. Komentarji in mnenja, ki mi gredo osebno zelo preprosto NA BRUHANJE.



Saj poznate Cankarjevo knjigo Kralj na Betajnovi? Vsi so vedeli (župnik, sodnik, celotna vas), da je umoril Maksa. Pa so Franca Kantorja zaradi tega prijeli? Je nosil kakšne posledice? Seveda ne. Še v tistem kratkem trenutku šibkosti, ko je želel svoje dejanje priznati, družba njegovih besed ni slišala, ni sprejela. Pred zločinom si je preprosto zatisnila oči. Iskali so opravičila zanj, ga trepljali po ramenih, iskali izgovore. In naposled je tudi kralj na Betajnovi prosto odkorakal, medtem ko je ubogi Maks na koruznem polju obležal v mlaki krvi. Čeprav to niti ni bil prvi Francev umor. Kaj znano?


Vir: Pexels

Koliko žensk je tako obležalo v mlaki krvi, ker si nihče ni upal, predvsem pa želel pokazati na nasilneža in reči: "To, kar počneš, ni prav. Za svoja dejanja moraš nositi posledice."


Koliko je takšnih žensk, ki so upale, da jim bo nekdo priskočil na pomoč, pa jim nikoli ni? Takšnih, ki so do zadnjega diha vsem na očeh trpele in si želele, da bi jih spregledali? Da bi jim verjeli? Koliko je takšnih, ki je spregovorilo o nasilju, pa so bile zatrte? Mogoče zaradi tega še dodatno kaznovane? Ki so krivdo za dejanja njihovega nasilneža nosile same? Ki so nosile srž družbe, ko so si drznile spregovoriti o nasilju? Koliko je takšnih, ki bi jim lahko pomagali, pa jim nismo?


Odgovor je preprost. Takšnih žensk je veliko, veliko, veliko preveč!


In če bo treba, bom ostala edina, ki bo vpila v nepregledno in neposlušno množico s praznim pogledom. Vpila bom o nasilju in z besedami udrihala po ljudeh. Naj bodo besede brutalne, kot so brutalne zgodbe žrtev. Ostale bodo brez cenzure, obtožujoče. Imaš moč, da nekaj ukreneš! Zakaj tega ne storiš?! Si resnično pripravljen nositi krivdo, če gredo stvari grozljivo, grozljivo, grozljivo narobe? Ker verjemi, krvave roke boš imel tudi ti.


M. P.

bottom of page