Kaj prinaša podnebna konferenca v Glasgowu

Cilj podnebne konference COP26 je zmanjšati najhujše posledice podnebnih sprememb. Vendar nekateri voditelji in aktivisti pravijo, da ne gre dovolj daleč. Sporazum – čeprav ni pravno zavezujoč – je določil globalno agendo o podnebnih spremembah v naslednjem desetletju. COP26 se je zaključil z dogovorom približno 200 držav. Vendar pa obljube ne segajo tako daleč, da bi omejile dvig temperature na 1,5 stopinje Celzija.

Vir: Pexels

Pred leti so vse vlade, ki so sodelovale v pogovorih v Parizu obljubile, da bodo prišle na COP26, z ambicioznejšimi zavezami za leto 2030. Zapolnile naj bi ogromno vrzel v emisijah za leto 2030, ki je bila očitna že leta 2015. Nedavno so izsledki poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah IPCC pokazali, da so človeške dejavnosti, kot so kurjenje premoga, plina in nafte, sečnja gozdov in kmetijstvo, povzročile izpuste toplogrednih plinov, ki so od začetka 20. stoletja segreli planet za okoli 1,1 stopinje Celzija in da je ukrepanje nujno, sicer obstaja velika verjetnost, da nas čakajo katastrofalne posledice. Nekatere spremembe čutimo že danes, nekatere pa so neizogibno pred nami.


Še posebej problematično je kurjenje premoga - omenjeni podnebni dogovor pa je prvi podnebni dogovor, ki izrecno načrtuje zmanjšanje uporabe premoga (čeprav je na tej točki potrebno izpostaviti, da so najprej nameravali postopno eliminiranje uporabe premoga, nato pa so zaradi nasprotovanj Kitajske in Indije ta cilj zamenjali s postopnim zmanjševanjem uporabe premoga). Povprečna globalna temperatura ozračja bo že okoli leta 2030, glede na predindustrijsko dobo, višja za 1,5 stopinje Celzija, so aprila opozorili znanstveniki. Po ugotovitvah poročila se Slovenija segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja.


Poznavalci opozarjajo, da je ob koncu podnebne konference COP26 v Glasgowu jasno, da obstaja velika vrzel v verodostojnosti, ukrepanju in zavezanosti, ki meče dolgo in temno senco dvoma na cilje ki so si jih zastavile države, prisotne na konferenci.

Ideje in želje držav oz. njihovih predstavnikov so že velikokrat bile ambicioznejše od dejanske prakse. Kot so pojasnili v *Climate Action Tracker (CAT), dejansko izvajanje politik napreduje prepočasi. Cilji za leto 2030 ostajajo popolnoma neustrezni. Kot so raziskovalci pojasnili v poročilu v sklopu CAT, so svetovni voditelji in vlade v zadnjem letu pri kratkoročnih ciljih razkorak izpustov zmanjšali za le od 15 do 17 odstotkov. Največji absolutni prispevek k temu prihaja iz Kitajske, EU in ZDA, čeprav so tudi druge države z nižjimi ravnmi emisij izboljšale svoje nacionalno določene prispevke (NDC). Trenutni cilji za leto 2030 (brez dolgoročnih obljub) nas postavljajo na pot, ki vodi do 2,4 stopinje Celzija zvišanja temperature do konca stoletja (na grafu "2030 targets only"). Če upoštevamo to, kar države trenutno dejansko že izvajajo, pa bo povprečna globalna temperatura višja za 2,7 stopinje Celzija (na grafu "Policies & action").


Cilju ohranjanja meje pri 1,5 stopinje Celzija bi se bolj približali v primeru celovite implementacije vseh brezpogojnih zavez za neto ničelne izpuste. Ti ob zmanjšanju emisij vključujejo tudi ukrepe za odvzemanje ogljikovega dioksida iz zraka, na primer s pogozdovanjem. V tem primeru bi ohranili nivo globalnega segrevanja nekje okoli 2,1 stopinje Celzija (na grafu "Pledges and targets").


Neto ničelni cilji pokrivajo približno 90 odstotkov globalnih izpustov toplogrednih plinov. Čeprav so ti cilji pomemben signal, je njihova kakovost še vedno vprašljiva. Če se uresničijo vsi napovedani neto ničelni cilji, o katerih se razpravlja, bi to do leta 2100 pomenilo znižanje temperature na 1,8 stopinje Celzija. A je ta "optimističen scenarij" (na grafu "Optimistic scenario") malo verjeten glede na kakovost neto ničelnih ciljev in ogromnega pomanjkanja ambicije ter ukrepov do leta 2030. Pa tudi ta optimistična ocena pravzaprav ni v skladu s cilji, ki so si jih voditelji zadali v Parizu. Ne izključuje možnosti, da se temperatura ne bo dvignila za vse do 2,4 stopinje Celzija.


Vir: CAT

V nasprotju z zahtevo Pariškega sporazuma, da je vsaka posodobitev NDC napredek od prejšnje, je več vlad ponovno predložilo isti cilj kot leta 2015 (Avstralija, Indonezija, Rusija, Singapur, Švica, Tajska, Vietnam) ali pa celo manj ambiciozen cilj (Brazilija, Mehika). Nekatere države sploh niso predložile novih ciljev in stališč (Turčija in Kazahstan), Iran pa še ni ratificiral Pariškega sporazuma. Tudi z vsemi novimi obljubami Glasgowa za leto 2030 bomo do takrat v ozračje izpustili približno dvakrat več toplogrednih plinov, kot je zahtevano za ohranjanje meje pri 1,5 stopinje Celzija. Postavljeni cilji so tako morda nekakšen korak naprej, vendar preprosto niso dovolj.


Da bi globalno segrevanje dejansko obdržali pod mejo segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, je treba premog postopno opustiti iz energetskega sektorja v državah OECD do leta 2030 in po vsem svetu do leta 2040. Toda kljub političnemu zagonu in jasnim koristim opuščanja premoga ter vpeljevanja zelenih virov energije, veliko držav še vedno spodbuja uporabo premoga (na primer Kitajska, Indija, Indonezija in Vietnam). Preveč držav, vključno z Japonsko, Južno Korejo, Avstralijo, pa ima še vedno načrte, ki se osredotočajo na premog kot glavni prispevek k proizvodnji električne energije leta 2030.


Vse večja uporaba zemeljskega plina ni združljiva s Pariškim sporazumom, vendar vidimo, da je podpora za uporabo tega vira energije prisotna po vsem svetu. V šestih letih po Pariškem sporazumu so se emisije ogljikovega dioksida iz plina povečale za 9 odstotkov, medtem ko so se izpusti iz premoga in nafte zmanjšali. Osredotočiti se moramo tudi na opuščanje uporabe zemeljskega plina za pridobivanje energije.

Vir: Pexels

Na vrhu v Glasgowu so podprli tudi pobudo ZDA in EU za zmanjšanje izpustov metana za 30 odstotkov izpustov v tem desetletju. Gre za izredno močan toplogredni plin. Več kot 100 držav pa se je zavezalo h koncu krčenja gozdov do leta 2030. Vendar morajo ti pomembni ukrepi presegati obstoječe nacionalne cilje, da bi bili učinkoviti. Velik del omenjene globalne zaveze o metanu je pravzaprasv pokrit z že obstoječimi podnebnimi obljubami. Na primer, cilj zmanjšanja metana je že delno vključen v dolgoročno strategijo ZDA (učinek te strategije je že vključen v oceno "Obljube in cilji" (na grafu "Pledges and targets"). Podobno lahko zaveza glede krčenja gozdov povzroči dodatno blažitev podnebnih sprememb le, če gre za dodatek k že obljubljenemu financiranju in ne zmanjša sredstev za druge ukrepe za ublažitev. Ker cilj 100 milijard dolarjev na leto, ki bi jih države namenile spopadanju s podnebnimi spremembami (gre za cilj, ki so si ga zadale že v Parizu) še ni dosežen, je torej nek "dodaten" vpliv omenjenih novih pobud v najboljšem primeru vprašljiv.


Podnebni dogovor je torej vse prej kot popoln. Okoljske organizacije EU očitajo dvoličnost - v Glasgowu naj bi pozivala k podnebnim ukrepom, v Bruslju pa snovala ukrepe za podporo plinu in industrijskemu kmetijstvu. Med drugimi akterji so bile razočarane tudi otoške države, ki so zaradi dviga morske gladine že žrtve podnebnih sprememb, a so ostale brez odškodnin. Kljub temu pa COP26 predstavlja majhen korak naprej. Zdaj bo ključno njegovo udejanjenje.


*Climate Action Tracker neodvisno spremlja podnebne ukrepe vlade in jih meri glede na globalno dogovorjen cilj Pariškega sporazuma, da "zadrži segrevanje pod 2 stopinji Celzija in si prizadeva za omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija”. V projektu od leta 2009 dve organizaciji Climate Analytics in NewClimate Institute zagotavljata to neodvisno analizo.


M. L.