top of page

Je biti priden res pohvala?

"Bodi priden" oz. "nisi bil priden". To sta besedni zvezi, ki smo ju predvsem ko smo bili otroci slišali zelo pogosto. Če nisi pospravil za sabo, nisi bil priden. Če nisi šel do časa v posteljo, nisi bil priden. Če si domov namesto petice prinesel trojko, nisi bil priden.

Foto: Pexels
Samo najboljši in najbolj pridni

Pred kratkim sem na Facebooku prebrala zapis mame, v katerem je opisovala svojo izkušnjo z informativnih dnevov, ki jih je obiskala s svojim sinom. Na vseh "elitnih" srednjih šolah so ponavljali eno in isto – "če boste pridni, boste uspešni". Hvalili so se z najboljšimi dijaki, ki nimajo le najbolj bleščečih ocen v redovalnici, ampak tudi z njihovimi dosežki in dodatnimi dejavnostmi. Ni dovolj, da imaš samo dobre ocene v šoli, zraven moraš imeti vsaj dve do tri dejavnosti, se redno udeleževati še tekmovanj iz naravoslovnih področij in se na koncu vpisati na najbolj elitno fakulteto.


Če danes nimaš vsaj naziva magister (ki je v resnici zares le stara diploma), si vreden manj. Učenci, ki so bili skozi srednješolska leta le dobri ali prav dobri, niso bili zares pridni. Pogosto so imeli nekaj učnih težav, so kakšno uro neopravičeno manjkali in se niso pretirano sekirali, ali so pridni. Medtem ko so drugi pridno garali, se prilizovali profesorjem, imeli najboljše ocene in zraven še pet različnih dejavnosti.

Bila sem pridna

Sama se prepoznam v zadnjem opisu. Odličnjakinja v osnovni šoli, sicer prav dobra v srednji šoli, pa še vedno med najboljšimi v razredu. Poleg rednega učenja, vsakodnevnega opravljanja domačih nalog za matematiko (bila sem ena redkih v razredu, ki je to počela), sem sošolce zalagala z zapiski, jih učila snov, hodila spat ob dveh zjutraj in vstajala ob šestih. Ko so sošolci razlagali, da gredo popoldne spat, sem bila jaz na športni aktivnosti ali pa sem počela eno izmed svojih petih dodatnih obšolskih dejavnosti.


Ne, ne hvalim se. Zgražam se. Takrat se mi je to zdelo normalno. Bila sem pridna.


Prvič sem pila pri osemnajstih letih, nisem imela fantov, nisem žurala, nisem jemala drog. Eno samo neopravičeno uro sem si pridobila konec četrtega letnika tik pred maturo, ko večina sploh ni več hodila v šolo, temveč so se doma učili za popravne teste. Zdelo se mi je namreč preveč pridno, da bi končala izobraževanje in ne bi imela niti ene neopravičene ure. Že naslednjo uro sem jih slišala od profesorice slovenščine, če bom sedaj tudi jaz začela manjkati. Bila sem pridna. In kadar nisem bila ali se nisem trudila biti, sem jih slišala od okolice.

V resnici mi v tistem obdobju ni manjkalo prav nič. Imela sem svojo, bolj umirjeno družbo, s katero smo doma gledali filme, šli na večerjo v lokalno restavracijo in skupaj na morje. Seveda brez popivanja. Najverjetneje sem bila sanje marsikaterega zaskrbljenega starša. Čeprav, če bi vprašali moje starše, to ni bilo čisto res. Upirala sem se zgolj tako, da sem želela odstopati od tradicionalnih vzorcev družine, govorila sem, da se ne bom poročila in imela otrok. Nekaj časa sem bila v to res prepričana. Pa še kakšen tatu in dodaten piercing v ušesu se je našel.


Foto: Pexels
Ko te pridnost pahne v prepad

Bila sem pridna. Danes, deset let kasneje, besede pridnost ne prenesem. Niti slišati je več ne morem. Zakaj le? Če pa sem bila celo življenje pridna? Ker sem lani izgorela. In izgorela sem zaradi svoje pridnosti.


Otroci, ki so pridni, imajo v odraslem življenju lahko ogromno težav. Naučili so se, da ugajajo drugim, ne znajo reči ne, se dokazujejo vsem ostalim in sebe nikoli ne postavijo na prvo mesto. S pridnostjo si želijo biti vidni in slišani. Pridni so, ker jim je to všeč. Ker s tem sami sebi in drugim dokazujejo, da so dovolj vredni, čeprav so večino časa prepričani, da niso dovolj dobri. Ta pridnost se nadaljuje pri izbiri fakultete, izbiri službe, uspešnosti v službi in v partnerskem odnosu. Na vseh področjih morajo biti pridni.


A v resnici se veliko pridnim otrokom v odrasli dobi vse podre. Svoje meje podirajo toliko časa, da telo ali možgani rečejo: "Dovolj je." In pride do zloma - izgorelosti, depresije, paničnih napadov ali fizičnih bolezni. In takrat dojamejo, da biti priden, ni prava pohvala.


Zanimivo pa je, da so tudi tisti, ki v srednji šoli niso bili odličnjaki, so kakšno uro manjkali, so se zabavali, lahko prav tako uspešni. S tem da se znajo postaviti zase, določiti prioritete, znajo reči "ne" in se znajo postaviti na prvo mesto. Ker biti priden, ni enako biti ambiciozen, delaven in vztrajen.


Kaj uporabiti namesto besedne zveze priden?

Seveda to ne pomeni, da otroka ne pohvalimo. Treba je le izbrati drugo besedo. Lahko ga pohvalimo z besedami, da je vztrajen, da ima delovne navade, lahko ima želje in cilje – a pridnost nima nič s tem. Nekateri najbolj težavni otroci v razredu imajo na koncu izredno uspešna, lepa življenja. Niso se pustili dati v okvir pridnosti, ampak so živeli svoje življenje.

Preden otroka ponovno pohvalite z besedo priden, pomislite, ali mu boste s tem res predali pohvalo ali ga boste le zapakirali v okvir pridnosti, ugajanja in vodljivosti, iz katerega v odraslosti ne bo našel poti ven?

K. R.

Comments


bottom of page