Ne vem, koliko časa je minilo od moje zadnje "izpovedi". Vem samo to, da je moje počutje, duševno in fizično zdravje po prebolelem covidu decembra 2022, spet zašlo na bolj slabe strani. Zato bom danes razčlenila, kaj so pri meni tiste šibke točke, zaradi katerih se spet bolj težko postavljam nazaj na noge oz. opažam, da še zdaleč nisem in najbrž nikoli ne bom čisto zares izven primežev tesnobe.
Novo leto se je začelo umirjeno, januar je bil dokaj počasen in daleč od januarjev prejšnja leta, ko se je vse začenjalo na novo in je bila prava norišnica. Po norem novembru in decembru sem bila tega izredno vesela. December sem namreč zaključila s covidom, ki me je povsem zbil. Ležala sem pet ali šest dni, nisem gledala niti televizije, samo spala sem. Zato mi je bila počasna vrnitev ob vstopu v novo leto več kot všeč. Po nekaj tednih od covida sem začela opažati, da sem še vedno utrujena. Pred novembrom sem si namreč naredila svojo rutino, hodila bolj zgodaj spat in vstajala bolj zgodaj. To je tisto, kar me je držalo v moji rutini in mi omogočilo, da sem napredovala in se počutila bolje.
Januarja sem to še malenkost poskušala, čeprav sem zjutraj spet dlje spala. Hitreje sem bila tudi popoldan utrujena. Februarja sem se nekako potegnila ven iz tega, začela spet redno hodit v coworking prostor, hodila prej spat, vstajala ob normalni uri, nisem brala zvečer. Počutila sem se produktivno in dobro.
Potem pa je prišel konec marca in sem prvič zbolela. Pač neka bedna viroza, ki pa se kar ni in ni končala. Ponavadi sem to predelala po dveh, treh dneh, zdaj pa je trajalo cel teden. Ugotovila sem, da je to najbrž posledica izgorelosti - od zdaj naprej, bodo tiste še najmanjše bolezni vztrajala dlje. Seveda sem vmes še malo delala in itak se je vse zavleklo. Deset dni kasneje sem dobila menstruacijo, pri kateri sem imela tri dni zapored res hude krče. Spet me je zbilo in me vrglo iz moje rutine. Nato sem se počasi začela postavljati nazaj, ampak sem se prejšnji torek spet zbudila z vnetim grlom. Ampak sem se še počutila toliko dobro, da sem šla v torek na jogo, v sredo na antistresno vadbo in v četrtek na eno delavnico. Zraven pa še vedno redno delala in tudi ostale dni telovadila. Potem pa sem se v soboto zjutraj zbudila z bolečim grlom, kašljala sem in bolela me je glava, počutje pa je bilo na dnu. Ugotovila sem, da je adrenalin od tedna popustil in sem res zbolela. Tako sem nato naslednje tri dni bolj kot ne ležala in premlevala, kako je možno, da sem spet bolna.
Dokler nisem en dan zvečer ležala v postelji in ko spet nisem mogla zaspati (normalnost v mojem trenutnem življenju), je prišla misel: spet pregorevaš. Sama si kriva, da si spet bolna. In začela sem malo razmišljati o svojem življenju: prepozno hodim spat, prepozno vstajam, spet delam izven svojega ustaljenega urnika, tudi če se ne počutim dobro, opravim vse svoje obveznosti, premalo sem na svežem zraku (ali sem bolna, ali je slabo vreme), spet berem knjige, v katere pobegnem pred svojimi težavami in jih berem do nemogočih jutranjih ur. Dodajmo temu še nespečnost in strogo dieto, na kateri sem zaradi težav s kandido. In imam odličen recept ala Klavdija. In zakaj ne naredim spremembe? Lansko leto sem bila zelo zelo slaba in nisem imela druge možnosti, kot da naredim drastično spremembo. Letos še vedno nisem tako daleč. Ampak kaj čakam? To da bom na istem, kot sem bila lani? Da bom zjutraj vstala tako tesnobna, da ne bom vedela, kako bom preživela dan? Da ne bom zmogla biti sama? Očitno sem res potlačila te občutke, ker samo če pomislim nanje, zelo dobro vem, da si nikoli več ne želim biti tam.
Na srečo je moje telo bolj pametno od mojih možganov in me je tokrat opozorilo na svoje slabe navade tako, da me položi v posteljo za nekaj dni. In ko že mislim, da sem super in da sem spet lahko nazaj tista super duper produktivna in vsestranska Klavdija, mi da vedeti, da to ne bo tako enostavno.
Ja, naslednji tedni bodo posvečeni dopustu, ki me čaka naslednji teden, postavljanju rutine spanja, kar pomeni, da si bom izbrala eno uro, ko bom vstajala in hodila spat, redni vadbi, ki bo obvezno vključevala tudi sprehode na svežem zraku ali hojo v hrib, branje še vedno bo, ker je to moj glavni stress relief, ampak ne ob poznih večernih urah, obenem pa sem začela ta teden tudi s pisanjem dnevnika, kamor zapišem vse misli, ki me obremenjujejo, včeraj pa sem prvič poskusila tudi z večerno meditacijo. Očitno le nisem takšna super woman, kot si želim da bi bila, ampak bom morala tako kot vsi ostali slediti neki rutini in se je držati. Čeprav je to izredno težko, ko si sam svoj šef in nihče od tebe ne zahteva, da vstajaš ob sedmih zjutraj. Ampak očitno je to tisto, kar me na dolgi rok rešuje.
Predvsem pa moram spet bolje začeti iskati ravnotežje in se manj obsojati, če kdaj ne gre vse tako, kot si zamislim. Očitno na vsake toliko vsi rabimo eno opozorilo ali brco v rit, ki nam da vedeti, da tako ne gre več naprej in je čas, da naredimo spremembo. Te pa so, čeprav težke, edina stalnica v življenju.
Želim vam lepe prvomajske praznike in upam, da vam bolje uspeva držati ravnotežje kot meni.
K. R.
Comments