Pet lekcij izgorelosti in dela na sebi

Saj vem, saj vem. Vsem gre že precej na živce, ker bom ponovno pisala o svoji izgorelosti in spopadanju z njo. Na žalost je to letos zajemalo večino mojega življenja in poskrbelo, da sem naredila ogromne premike v svojem zasebnem in delovnem življenju. A vseeno se bom danes lotila petih stvari, ki sem jih spoznala in se jih v tem letu tudi poskusila naučiti.


Foto: Pexels

Kot sem pisala že v prejšnjih prispevkih, mi je najbolj pomagala individualna terapija. Trenutno sem tudi v procesu skupinske, ki mi je osebno bolj naporna, a ker sem šele na začetku, o tem danes še ne bom pisala. Prejšnji ponedeljek sem si tako pri terapiji, na katero hodim že devet mesecev, vzela pavzo, da se bom naslednje štiri tedne posvetila skupinski terapiji. Na terapiji sem terapevtko prosila, če lahko z njo delim, kaj vse sem spoznala v teh mesecih, kaj vse sem si najbolj zapomnila, prosila pa sem jo tudi za njen feedback.


Kaj vse sem torej spoznala v zadnjih devetih mesecih?

  1. Moja izgorelost se ni začela čez noč. Ko se zazrem v lansko leto, se zelo dobro zavedam, da marsikaj ni bilo v redu še preden sem letos postala tesnobna in imela panične napade. Ves čas sem želela ugajati, nisem znala reči ne, predvsem pa se celo lansko leto niti malo nisem več počutila kot jaz. Nisem imela veselja za delo, ki ga drugače res rada počnem, nisem imela hobijev, nisem se družila s prijatelji ali družino. Povsem sem se zaprla sama vase. Leta prevzemanja odgovornosti, nepostavljanja mej in premalo skrbi zase, so terjala svoj davek. Tesnobna in na visokih obratih sem že celo življenje, a včasih se s tem nisem ukvarjala oz. sem to videla kot del sebe. Ves čas sem bila v pogonu. Ni čudno, da sem bila potem tako uničena, da nisem bila več zmožna delati prav nič.

  2. V okrevanje sem se zagnala hitro in (ne)učinkovito. Kot pri vseh stvareh, ki jih počnem, sem tudi tukaj iskala rešitev takoj, ko sem videla, da nad situacijo nimam več nadzora. Šla sem k zdravniku, začela sem hoditi na terapijo, začela sem hoditi v hribe, začela sem se družiti s prijatelji. Si že takoj postavila rutino: spati do 23h, vstajanje ob 8h, dosegljiva sem maksimalno do 17h, potem ne več. To sem naredila v manj kot mesecu dni. Itak, na začetku je bilo super. Zamotila sem se z vsemi spremembami. In to so spremembe, ki jih lahko delaš realno vsak dan, ker gre za nek normalen ritem življenja in vsakodnevno rutino. A vseeno je težko življenje spremeniti čez noč. Ko sem prišla na terapijo sem pričakovala, da bom v treh mesecih nehala hodit enkrat na teden, da bom jaz zdaj na polno delala na sebi in bom v redu. Od terapevtke sem pričakovala, da bo do mene stroga in mi dajala naloge. Kakšen šok je bil, ko sem se vsak teden vračala k prijazni in razumevajoči osebi, ki ni bila zahtevna ali stroga do mene. Ker, kaj sem ugotovila? Do sebe sem izredno stroga, imam noro visoka pričakovanja, ki jih le redko kdaj izpolnim. Enako so bili vedno tudi vsi okoli mene - čeprav nisem nikoli povzročala težav, nisem imela težav ne v šoli, ne pri delu, ne v najstniških letih, so bili do mene vsi strogi. In takšno strogost sem pričakovala tudi tukaj. Seveda sem danes vesela, da je ni bilo, ker vidim kako bolj mi je to koristilo na dolgi rok. Okrevanje pa se je začelo šele, ko sem se počasi začela spopadati s tem, da to ne bo šlo hitro. Da bo to trajalo - lahko eno leto, dve leti ali še več. Da bodo spremembe celo življenje. Ne moreš spremeniti svojega življenja z danes na jutri, če enake stvari delaš že celo življenje. Pravijo, naj hitimo počasi, zato se trudim, da se večino stvari lotim bolj počasi.

  3. Postala sem bolj prijazna in prizanesljiva do sebe. Začela sem si postavljati meje, začela sem dojemati, da je življenje moje in od nikogar drugega in da sem sama odgovorna zanj. Da se mi ni potrebno zagovarjati za stvari, ki nimajo veze z nikomer drugim kot z mano. Da sem lahko uspešna po svojih merilih, da življenje lahko živim po svojih merilih in željah. Da ni nič narobe, če koga ne razumem, ali on ne razume mene. Pri delu sem si postavila tudi meje, da vem, koliko sem vredna, da mogoče nekaj, kar je plačano premalo, zavrnem, da se vedno bolj pojavlja zavedanje, da sem dobra pri nekaterih stvareh, ki jih delam in da se večkrat znam pohvaliti. Velika sprememba se je videla v letošnjem največjem projektu. Čeprav sem letos imela največjo vlogo v zadnjih petih letih, sem bila najbolj mirna. Spustila sem nadzor (ali se vsaj trudila) in si dokazala, da zmorem. Da tudi ne morem nadzorovati vsake zadeve, ker gre vedno lahko kaj narobe. Lahko pa nadzorujem svoj odziv na situacijo. Naučila sem se pomiriti in si zaupati.

  4. Ugotovila sem, kako pomemben je KAKOVOSTEN počitek. Četudi sem dopoldan brala knjigo in delala popoldan, v resnici nisem nikoli zares počivala. Cel dan sem bila na preži za maili, telefonskimi klici ali določenimi nalogami, nikoli se nisem zares odklopila. Postala sem slabe volje, zagrenjena in vse mi je šlo na živce. Zdaj delo naredim z večjim veseljem, me manj skrbi, sem precej bolj produktivna in glede na odzive naročnikov predvidevam, da je tudi bolje narejeno. Tudi v krajšem času naredim več dela. Postala sem malenkost bolj samozavestna in bolj zaupam vase. Ugotovila sem, da rada delam. Da mi je tudi delo vrednota in da si še vedno želim kariere, a pod svojimi pogoji. Da moram delati sebi v prid in ne za golo delo. In da svoboda ni, da delaš ob 23h, ampak da si lahko vzameš dan, ko stvari niso okej in potrebuješ počitek. In to je vse posledica počitka. Ker si popoldan vzamem čas zase, za bližnje, za svoje hobije, ali za prav nič. Čeprav se še oglaša slaba vest, čeprav sem še vedno kdaj živčna. Ampak spet normalno, ker si težko povsem drug človek kot si bil prej celo življenje.

  5. Naučila sem se spuščati nadzor. Oz. se vsaj trudim. Enkrat uspeva bolje, drugič slabše. Vse je odvisno od dneva, počutja in situacije. Ugotovila sem namreč, da življenja ne moremo načrtovati. Stvari se zgodijo, tako slabe kot dobre. Ne glede na vse, lahko načrtujemo prav vsak delček, pa nam to nič ne pomaga, ker se nam bo vse podrlo, ko bo šla narobe ena malenkost. Lažje, kot da vse nadzorujemo, je, da lahko izberemo, kako bomo odreagirali, kadar pride do težave. Bomo znoreli, zagnali paniko? Ali bomo umirjeno razmislili, kako se lahko reši situacijo? Se jo sploh lahko reši? Smo sploh mi krivi? Smo naredili vse, kar je možno? Potem je čas, da nadzor spustimo. Noro težko, ampak to je edini način, da se naučimo, da enostavno ne moremo vsega imeti pod nadzorom. Jaz sem to res letos vadila na tem svojem projektu in na koncu priznam sem bila res res ponosna nase. Seveda so dnevi, ko se razburim nad precej manjšimi stvarmi. A vseeno opažam, da precej bolj redko.

Terapevtka mi je rekla, da sem se na svojo pot zagnala zagnano, skoraj preveč. A ko sva ujeli tempo, so se stvari začele počasi, a vztrajno spreminjati. Da sem pogumna, ker znam izraziti, kaj čutim in kaj želim spremeniti in sem na tem pripravljena delati. Da sem postala precej bolj prizanesljiva do sebe in da sem si vsaj na delovnem področju začela postavljati že dobre meje. Da pa me čaka delo v zvezi z odnosi na drugih področjih in to je zagotovo nekaj, na čemer si želim delati v prihodnosti.


Predvsem pa želim vsem dati vedeti, da so tudi pri meni vzponi in padci. Čeprav sem bolje, spet pridejo dnevi, ko gre vse narobe. A zanimivo je, če si v dobrem stanju, tudi tiste dneve lahko najdeš malenkosti, ki so vseeno naredile dan lep. Prejšnji teden se mi je zgodilo, da sem v enem dnevu skoraj imela prometno nesrečo in padla po stopnicah. Pa se mi je v istem dnevu naredilo toliko lepih stvari, čeprav sploh ne velikih, ampak več malenkosti, zaradi katerih se mi je dan zdel eden najboljših v zadnjem času. Na koncu je vse odvisno od naše perspektive in tega, kako bomo gledali na življenje. In to je ena glavnih lekcij, ki sem se jih letos naučila.


K. R.