Listi v moji levi roki so nežno šelesteli, ko sem se živčno tresla med zadnjim ponavljanjem snovi, tik pred izpitom. Gor in dol sem se sprehajala po nekoliko zatohli sobici, kar v kopalnem plašču in s kavo v desni roki. Ob že stotem pogledu na barvno označene besede, povedi na zapiskih, me je prijela dodatna nervoza, utrujenost od učenja pa mi je preprečila, da bi si zapomnila ravnokar prebrane informacije, enostavno jih nisem zmogla ponoviti. Ustavila sem se in ozrla skozi okno. Oh, sonček. Zaželela sem si sprehoda - četudi je pri meni želja po premikanju bolj redkost kot pravilo. Namesto sprehoda po sončku, sem se odpravila do prenosnika. Odstranila sem polnilec, preverila baterijo in prenosnik prestavila na majhno mizico v sobi. Čez slabe pol ure me je čakal izpit na daljavo.
Pet minut pred začetkom me je prijatelj klical v klepet na spletnem orodju MS Teams. Ko smo bili na faksu, smo se ob takšnem času pogovarjali, nekako smo sproščali venomer rastočo napetost. Tokrat je to seveda bilo težje in znova me je zvijalo v želodcu, vendar mucka, ki je umirjeno predla v kotu mize, me je nekoliko pomirjala. Vseeno sem seveda štiri minute pred izpitom morala še enkrat na stranišče. Ko sem se vrnila, je profesorica začela razlagati, kako bo zadeva potekala. Vmes sem še vsaj petkrat preverila, ali imam dovolj dobro internetno povezavo. Elektronsko sporočilo, ki je kasneje vsebovalo tudi moj izpit, sem pripravila vnaprej - na koncu je bilo potrebno dodati samo še dejanski izpit, datoteko. Med razlaganjem poteka in tik preden smo prejeli vprašanja, sem naredila še tri požirke vode. Pijača, po kateri lahko posežem med izpitom, me sprošča. Prisili me v pavzo, v nek možganski "reset".
Vendar tokrat je moj zadnji požirek v času priprav in pisanja izpita bil ravno ta, tik pred izpitom. Ko smo prejeli vprašanja, sem si nekoliko oddahnila in si dala miselni "high-five". Vedela sem, da bom znala odgovoriti nanje in takoj sem se lotila dela. S še vedno tresočo roko sem se lotila pisanja, ki je končalo v dobrih treh popisanih straneh. Vmes nisem pogledovala nikamor drugam, kot v list papirja pred sabo. Strah me je bilo, da bi izgledalo, kot da česa ne vem, kot da gledam v računalnik, kaj prepisujem ... Ta strah je zame takrat bil dejansko večji, kot strah, da bi na katero vprašanje odgovorila nepopolno. Med pisanjem izpita v živo nikoli nisem čutila tovrstnega pritiska, pri izvedbi po spletu pa me je bilo strah pogledati naravnost pred sabo, samo dvigniti pogled, ker je tik pred mano seveda bila kamera. Hkrati pa je v meni tlelo nekakšno neumno, ampak neumorno, zanimanje, kako izgledam na kameri, ko pišem. Se slika dobro vidi? Izgledam nervozno? Ali me ravno zdaj kdo opazuje? Čutila sem nekakšno grozljivo ranljivost, hkrati pa sem se trudila, da z izpitom čim prej zaključim, da bi ta občutek čim prej minil.
Z zadnjim zaključenim odgovorom sem se nekoliko pritajeno nasmehnila sama pri sebi in v klepet napisala, da sem zaključila. Globoko sem zajela sapo, vesela, da je končno konec. V lahkotni sproščenosti, diametralno nasprotni občutku, ki sem ga čutila še pred desetimi minutami, sem segla po mobilnem telefonu in fotografirala popisane liste papirja, ki sem si jih nato poslala na računalnik, od tam pa naložila na v naprej pripravljen mail, namenjen profesorici. Ko sem dobila odziv, da je profesorica prejela datoteke, je bilo zame uradno konec. Opazovala sem, kako so počasi še ostali sošolci pisali, da so zaključili (no, nisem bila prva).
Izpit mi je šel bolje, kot sem pričakovala, četudi me med pisanjem ni nehalo črvičiti v želodcu. Vendar mislim, da je uspelo. Bomo videli. Ampak v vsakem primeru, ko izpit odpišeš, je konec. Ne moreš več vplivati na izid. Čas je, da si vzameš nekaj časa zase, kolikor si ga pač lahko. Kako bi pa svojo izkušnjo pisanja izpita na daljavo opisala ti? Kateri način ti je bolj všeč - izpit v živo ali na daljavo?
M. L.
Comments