"Izmed štirih zavetij za begunce je stanje v slovenskem bilo najslabše"

Borka za pravice žensk Behnaz se je v Iranu potegovala za ženske in otroke, številnim je pomagala iz grozljivih situacij, v zameno pa je izkusila režimsko nasilje, zapor, represijo. Njeno zgodbo, ki se odvija v času, preden je zapustila kletko Irana, lahko prebereš v prvem prispevku. Tokrat pa nadaljujemo z življenjem, ki sta ga s hčerko Jasmin izkusili, ko sta zapustili Iran in postali begunki.

Vir: Pexels

Behnaz več let ni smela zapustiti Irana, pa tudi zatem, ko se je to obdobje končalo, je za potovanje najprej potrebovala dovoljenje svojega moža, ki ji dolgo ni pokazal kaj dosti razumevanja. Vendar ko so vdrli v njun dom, ko je bila Behnaz sama doma, jo zvezali in ji grozili, je njen mož vendarle spoznal, da nekaj mora storiti. Ko je Behnaz končno dobila dovoljenje moža, da lahko zapusti državo, sta skupaj z Jasmin odšli v Turčijo, kjer sta kupili karte za Gradec, zatem pa sta prišli v Maribor.


Njuna ciljna destinacija je bil sprva London. Tihotapec, ki naj bi jima pomagal doseči otok, ju je odložil na Nizozemskem in jima razložil, da bo nekdo prišel ponju in ju odpeljal v Anglijo. Vendar pa se to nikoli ni zgodilo. "Tisti tihotapec je vzel 7000 evrov, midve pa sva obtičali v Amsterdamu," je obrazložila Behnaz.


Če bi takrat vedela to, kar vem zdaj, bi sebi in hčerki prihranila dve leti trpljenja


Želela je nazaj v Slovenijo, zato je za nasvet prosila odvetnico, ki je prav tako prišla iz Irana. Ta je Behnaz povedala, da jo bodo, če se vrne v Slovenijo, takoj deportirali v Iran, kamor se seveda ni želela vrniti. "Komaj čez dve leti sem ugotovila, da je bila to čista laž. Če bi takrat vedela vse, kar vem zdaj, bi sebi in Jasmin prihranila približno dve leti trpljenja in nesigurnosti," je dodala Behnaz. Tako pa je na Nizozemskem ostala približno pol leta, kjer je prvič izkusila življenje v zavetišču za begunce.


Vendar tam ni mogla ostati. Po sedmih mesecih so jo s hčerko deportirali in pristala je v Nemčiji. "Bivalni pogoji na Nizozemskem so bili vredu, kot nekakšna majhna vas s hiškami. V Nemčiji pa je bilo zelo umazano in držati smo se orali cele vrste neumnih pravil. Nismo smeli zaklepati vrat, zjutraj so vdirali v naše sobe in preverjali vse naše stvari, tudi kuhati nismo smeli. Jesti smo morali v obupnih restavracijah za begunce in bili smo zelo revni. Tam sem delala, na primer pobirala sem smeti in prala oblačila, da bi zaslužila nekaj denarja za golo preživetje. Na mesec sem prejela približno 120 evrov, moja urna postavka pa je znašala 80 centov," je povedala Behnaz.

Vir: Pexels

Sčasoma je morala zapustiti tudi Nemčijo in vedno bolj strah jo je bilo, da jo bodo od tam napotili v Slovenijo. Mislila je namreč, da jo bodo od tam poslali nazaj v Iran, kamor pa seveda ni želela. "Mislila sem, da je to moja zadnja priložnost in odločila sem se, da bom tam ostala, če me bodo le sprejeli. Sicer bi pač sprejela karkoli bi se zgodilo. Ne verjamem v usodo, toda takrat sem bila zelo razočarana in osamljena ... Družina ni vedela za mojo situacijo, še zdaj ne vedo vsega. Po šestih mesecih v Nemčiji sem pristala v Avstriji, kjer sem v azilnem centru preživela pet mesecev. Moja služba tam je bila bolje plačana - za eno uro dela sem prejela 2,50 eur," je povedala in dodala, da so bili bivalni pogoji zanjo in za njeno hčerko v Avstriji na splošno boljši kot v Nemčiji.


Nekega dne okoli četrte ure zjutraj je v njeno bivališče vstopila socialna delavka, za njo pa policija. Prosili so jo, naj se pripravi za vrnitev v Slovenijo. "Bila sem šokirana, pravkar sem se zbudila in nisem vedela, kaj se dogaja, samo jokala sem ... Pogledala sem hčerko, ki je spala kot majhna mucka ... Časa za beg takrat nisem imela. Pripeljali so naju do meje in gospo, ki je bila tam, sem rotila, naj naju ne deportirajo nazaj v Iran. Ko je odgovorila, da me nihče ne more prisiliti, da se vrnem, če se ne želim, se mi je zaustavilo srce. Bila sem čisto šokirana, popolnoma iz sebe. Izgubila sem več kot leto in pol – sedem mesecev na Nizozemskem, šest mesecev v Nemčiji, pet mesecev v Avstriji." Ko mi je Behnaz ob skodelici kave pojasnjevala ta občutek, so se ji solzile oči. Po petih dodatnih mesecih v azilnem domu v Sloveniji je dobila dovoljenje za življenje zunaj azilnega doma zaradi Jasmin, ki ima avtizem. "Nikoli si nisem mislila, da bi moje življenje lahko bilo tako enostavno. Ves ta čas sem mislila, da bom deportirana nazaj v Iran. Ampak uspelo mi je ustvariti novo življenje v čudovitem Mariboru," je dodala, se naslonila nazaj v stolu, zaprla oči in zadihala.


Tudi sobe v Nemčiji so bile umazane, vendar ne tako zelo kot v Sloveniji


Vendar je situacija v slovenskem azilnem domu na Viču bila vse prej kot rožnata. "Bilo je huje kot v Nemčiji. No, tudi tam so sobe bile umazane, vendar ne tako zelo kot v Sloveniji. Neprestano je smrdelo," je povedala in dodala, da je osebje načeloma bilo prijazno, z izjemo vodje socialnih delavcev. "To je bila najbolj zlobna ženska, kar sem jih kadarkoli spoznala. Enkrat so v dom prišli novinarji. Zaposleni so takrat počistili in uredili del doma in novinarje so peljali samo tja. Drugi deli doma, ki jih novinarji sploh niso videli, so pa bili katastrofalni," je orisala Behnaz.


Po besedah pristojnih iz Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov, "sprejem novinarjev poteka na način, da se jim razloži celoten postopek nastanitve, ob tem pa si lahko pogledajo prostore azilnega doma". Pojasnili so tudi, da večina zaposlenih v sektorju za sprejem in oskrbo zaseda delovno mesto socialnega delavca z družboslovno izobrazbo. "Nekateri med njimi so pridobili posebna znanja s področja dela z ranljivimi skupinami ter trgovino z ljudmi in tako postali nacionalni trenerji. Ob zaposlitvi poteka uvajanje za delo s specifično populacijo, prav tako pa na letni ravni pa potekajo različne oblike izobraževanja," so zagotovili.

Vir: Pexels

Glede čistoče v azilnem domu pa so pristojni odgovorili, da morajo nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito sami poskrbeti za higieno sob, za čistočo skupnih prostorov pa skrbi čistilni servis. "Nivo higiene in čistoče je odvisen tudi od higienskih navad nastanjenih, ki pa so zelo različne. Obstaja tudi možnost čiščenja preko sistema vzdrževalnih del, kjer nastanjeni prosilci za mednarodno zaščito čistijo določene skupne prostore (hodnike, stopnišča, okolico) in za to prejmejo tudi plačilo," so pojasnili in dodali, da čistilni servis počisti tudi za prosilci, ki zapustijo azilni dom.


Kljub slabim izkušnjam, s katerimi se je Behnaz soočila v slovenskem azilnem domu, pa je tam spoznala svojega trenutnega partnerja. "Mislim, da sem končno našla sorodno dušo. Tudi z mojo hčerko se zelo dobro razume. Bil je učitelj v osnovni šoli na gimnaziji in na univerzi ter ve, kako se povezati z otroki. Po njegovem mnenju so otroci najbolj pošteni ljudje na svetu. Nima veliko prijateljev, običajno je v svojem svetu filozofije in politike. Je feminist, ki je bil aktiven tudi v Iranu," je povzela Behnaz.


Behnaz je z Jasmin preživela pet mesecev v azilnem domu v Sloveniji. "Spomnim se, ko smo bili tam, Jasmin ni hotela zapustiti sobe. V stanovanju, kjer sem podnajemnica, se počutim bolje. Dokler nisem dobila statusa, sem imela veliko finančnih težav. Od vlade sem prejemala 680 evrov na mesec in morala sem plačati najemnino ter vse račune in spomnim se, da mi je enkrat ostalo samo 100 evrov za hrano in ostale potrebščine. Težko mi je bilo prositi za pomoč, vendar sem morala, zaradi svoje hčerke. Ko sem na Rdečem križu iskala rabljena oblačila za svojo hčerko, sem opazila, da sem tam edina begunka. Vsi ljudje, večinoma starejše gospe, so bili Slovenci. Razumem, da sem tukaj tujka, vendar na nek način vidim, da gre komu še slabše kot meni," je povedala in dodala, da ji je bilo hudo, ko je to videla, razjezilo jo je. Tam se je pogovarjala z eno gospo. "Stara je bila 82 let in zelo dobro je govorila angleško. Rekla je, da se želi vrniti v čas Jugoslavije. Takrat sicer ni bilo veliko raznolikosti, vendar so ljudje po njenem mnenju imeli boljše življenje. Rekla mi je, da takrat ljudje niso bili tako revni, kot so danes."


Navdušena nad slovenskimi jezeri


Behnaz je, odkar je začela novo življenje v Sloveniji s svojo hčerko in z ljubečim partnerjem, obiskala že kar veliko krajev. Vtis nanjo so naredila predvsem naša jezera. "Zelo mi je bilo všeč na primer Velenjsko jezero. Tudi Blejsko jezero je zelo lepo, vendar je preveč turistična lokacija zame. Tudi Izola je čudovita, tja nas je peljala ena organizacija, ko sem bila v azilnem domu. Spominja na Kaspijsko jezero na severu Irana. Plaža je kamnita, ne peščena, in ko hodiš v vodo nenadoma izgubiš tla pod nogami. Zelo je mirno, ni tako velika gneča, nihče ne kriči, vsi samo uživajo na soncu," je povedala in dodala, da sama sicer ne zna plavati, njena hčerka pa zelo rada uživa v globji vodi. "V Iranu ženske tako ali tako ne smejo plavati. V vodo lahko gredo samo zakrite," je dodala in skomignila z rameni.

Vir: Pixabay

Maribor je po njenem mnenju bolj mirno, srečno in prijazno mesto kot Ljubjana. Tu se počuti kot doma, saj so po njenem mnenju "Mariborčani večinoma zelo prijazni in topli. Maribor je zame pravzaprav kot skupnost, kot vas, ne toliko kot mesto. Ima nekakšno vaško domačnost. Tudi tu seveda srečam kdaj ljudi, ki so nesramni. Vendar sem v Mariboru naletela tudi na veliko zelo prijaznih in dobrosrčnih ljudi."


Enkrat, ko je šla na pošto, da bi plačala račune, je naletela na gospo, ki ni znala govoriti angleško, vendar ji je rade volje pomagala, kar ji je pomenilo ogromno. "Res se je trudila komunicirati z mano, bila je zelo potrpežljiva in prijazna, polepšala mi je dan, tega ne bom nikoli pozabila ... Ljudje, ki živijo v različnih delih Irana, so lahko kulturno zelo različni. V kraju, iz katerega prihajam jaz, so ljudje zelo prijazni in gostoljubni, še posebej do tujcev. V nekaterih središčih v Iranu pa tega ni, velikokrat ti dajo celo napačne napotke za smer, ko si izgubljen in prosiš koga za pomoč. V mojem kraju pa te ljudje, tudi če so revni, rade volje povabijo na kosilo ali večerjo, vedno so pripravljeni pomagati ... Mogoče se zato tukaj počutim tako domače. V večini prestolnic po mojih izkušnjah takšno gostoljubje ni pogosto," je pojasnila.



M. L.