»Jutrišnja udeležba državnega vrha na posvetu – predsednik vlade Robert Golob bo diplomate nagovoril v ponedeljek – že odslikava feministični poudarek v slovenski zunanji politiki. Zunanje ministrstvo bo diplomatom predstavilo tudi nastajajočo strategijo feministične zunanje politike Slovenije. V svetu to ni ravno prevladujoča opredelitev držav.« (Delo, 16. 12. 2023)
S tem odstavkom je slovenska časopisna hiša Delo pospremila za nekatere bolj, za druge manj okusno karikaturo treh predstavnic slovenske politike – predsednice republike Natašo Pirc Musar, predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič ter predsednice stranke SD, podpredsednice vlade in zunanje ministrice Tanje Fajon.
Kasneje so sicer na družbenem omrežju dodali, da je bila karikatura naknadno popravljena. "Po pomoti smo objavili staro karikaturo, za kar se iskreno opravičujemo. Hvala za razumevanje," so sporočili, da risbe s spleta niso umaknili.
Da ne bo pomote; karikature imajo zagotovo umetniško vrednost, prav tako pa imajo posebno mesto tudi znotraj novičarske zvrsti. Je eno najbolj znanih sredstev, s katerim umetniki karikirajo svet politike. Nekateri karikaturisti ustvarjajo realistične, portretne podobe, medtem ko drugi le nakažejo na vidne značilnosti osebe.
Karikatura namreč temelji na namernem pretiravanju značilnih lastnosti določene osebe. A karikaturist mora ob tem paziti tudi na to, da s svojim potenciranjem ne pretirava, saj obstaja nevarnost, da bralci osebe ne bi prepoznali.
Kje je meja?
Vprašanje, ki se pri tovrstnem ustvarjanju pojavi pogosto in pravzaprav doslej še ni dobilo enoznačnega odgovora. Najlažje je namreč preprosto reči le, da karikaturista ne skrbi poštena upodobitev osebe, saj da z ustvarjanjem le izraža svoje mnenje. Podaja javni komentar.
Na svetovni platformi lahko spremljamo tudi moč tovrstnega ustvarjanja. Prav karikature ameriškega politika Williama Magearja Tweeda, ki jih je ustvaril karikaturist Thomas Nast, so imele namreč prav posebno težo pri tem, da je Tweed izgubil svojo politično moč i bil naposled celo obsojen za korupcijo. Nastovo neodobravanje Tweeda je iz njegovih karikatur jasno razvidno. Podoba, ki jo je ustvaril, pa je bila tako nepozabna in splošno znana, da je celo po Tweedovem pobegu iz zapora, ko se je zatekel v Evropo, zaradi karikature prepoznal španski urednik ter poskrbel za ponovno aretacijo Tweeda.
Dejstvo je, da bo le redko kateri upodobljenec vesel ob pogledu na karikaturo sebe. Da so žaljive do osebe, ki jo predstavljajo, ni nič novega. Zagotovo niso mišljene kot »pihanje na dušo« upodobljenca. Pretiravanje je namreč pravilo te vrste kritike oz. umetnosti – kakor jo pač želite imenovati. Tako ustvarjalci pri osebi najprej določijo značilnosti, ki jo delajo unikatno, to pa nato dodatno izpostavijo … v njej pretiravajo.
Trumpova oranžna koža in rumeni lasje, Bidnovi svetleči beli zobje in lasje, velik nos in štrleči uhlji kralja Karla III. ali kar celotna kraljeva družina, pa zalita lička in ozke oči voditelja Severne Koreje Kim Džong Una. Tu pa so seveda tudi slovenski politiki: »Kenovi« lasje Boruta Pahorja, manjkajoči zob Mateja Tonina, oglata očala in špičasti nos Marjana Šarca, divji sivi lasje Roberta Goloba … no in seveda tudi morda na ta način celo najpogosteje upodobljen slovenski politik – Janez Janša.
'Delo, časnik dveh obrazov'
Vsak politik se je najbrž že srečal s karikaturno verzijo samega sebe, ki najverjetneje ni bila najbolj prijazna njihovi samopodobi. A pozornost javnosti in številne kritike je zdaj požela prav posebna karikatura – upodobljena v dveh različnih verzijah. Za tiskano izdajo časopisa Delo in spletno Delo – cenzurirana in necenzurirana verzija … saj veste … ker je na spletu (očitno) dovoljeno vse.
»Delo, časnik dveh obrazov: na spletu populističen, vulgaren in seksističen, v tisku zadržan, konservativen in približno dostojen,« je neokusno karikaturo treh dam slovenske politike komentirala pravnica Barbara Rajgelj. Zapis pa pospremila še s ključnikom #vonjinbarvadenarja; torej z denar odpira vrata vsemu.
Kočevarjeve 'feministke'
Karikatura je namreč predstavljala Fajonovo, Pirc Musarjevo in Klakočar Zupančičevo, kako nad glavami s trudom držijo globus, na katerem je s slovensko zastavo označena naša država. Slovenijo torej mukoma postavljajo na svetovni zemljevid. Delno spominjajo na Atlasa iz grške mitologije, ki utrujen na ramenih drži celoten nebeški svod.
Pa to seveda ni tisto, kar je zmotilo pravnico. Morda je karikaturist Marko Kočevar tudi pri oblačenju slovenskih političark navdih vlekel iz starodavne Grčije. Obute sicer v rdeče petke, ki so z Urško Klakočar Zupančič pridobile simbol močnih žensk v politiki ter feministk, pa so v spletni verziji oblečene v obleke, ki ne le komaj pokrivajo spolovila žensk, temveč celo razgaljajo njihove dojke.
Naslov političnega komentarja pa … Feministke. Kako torej avtor karikature in časopis vidita feministke? Kaj jih reprezentira? Rdeče petke in razgaljenost. No, sama v upodobitvi vidim tudi njihovo složnost, skupen boj za svet in Slovenijo. A navsezadnje v oči udarijo prav … no … joške.
O šovinizmu, ki je 'nedopusten'
Rajgljeva seveda ni bila edina, ki se je zgrozila nad Delovo karikaturo, ki je sicer v tiskani verziji poskrbela za cenzuro in dojke dam pokrilo.
Na spletu se je odzvala tudi Tanja Fajon, ki je izrazila razočaranje nad časopisom, ki ga smatra za resen medij, ter poudarila, da so tovrstne šovinistične objave nesprejemljive in nedopustne. »Za kogarkoli. Kjerkoli. Zasenčijo delo in rezultate, usmeritve, ki smo jih z dvema predsednicama Nataša Pirc Musar in Državni zbor podale včeraj ob posvetu slovenske diplomacije na Brdu pri Kranju,« je poudarila.
Oglasili so se tudi z njenega ministrstva ter delili besede izkušene članice slovenskega diplomatskega zbora na 27. posvetu diplomacije in veleposlanice Darje Bavdež Kuret. Naslov članka, ki ga je izpostavila tudi Fajonova, je označila za »primer omalovaževanja vseh žensk v javnem življenju«.
»To se je zgodilo na 75. obletnico Splošne deklaracije človekovih pravic. To je tudi primer nasilja nad ženskami v javnem življenju, v državi, kjer ustava zagotavlja enakost in kjer je sovražni govor preganjano dejanje,« je opozorila veleposlanica, na ministrstvu pa so dodali, da je odziv prejel odobravanje in podporo udeležencev posveta.
Pirc Musarjeva pa je na Twitterju opozorila na škodljivost "šovinističnega diskurza, ki ob medijski izpostavljenosti prispeva k temu, da smo ženske na vodilnih položajih in tudi sicer žal še vedno 'drugi' spol". Dodala je, da leta 2023 diskreditacija na podlagi spola pomeni znamenje šibkosti. "Tudi to je znak, da boj za pravice žensk še zdavnaj ni končan in da jih ne gre jemati kot samoumevnih."
Delila pa je tudi več objav drugih uporabnikov, med njimi tudi besede Marka Štucina, državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu. »Šovinizem Dela v člankih o posvetu slovenske diplomacije je nesprejemljiv in nedopusten. Odlične nastope predsednice Nataše Pirc Musar, predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič in zunanje ministrice Tanje Fajon prvi dan posveta je zasenčilo to, da so na teh funkcijah ženske. Žalostno.«
'Hej, Delo. Z vami z veseljem delimo lekcijo o feminizmu'
Oglasil pa se je tudi Inštitut 8. marec, ki je časopisu ponudil lekcijo o feminizmu: »Feminizem je bitka proti vsem oblikam družbene podrejenosti. Feministi smo lahko vsi, ki se borimo za enakopravnost, strpnost, mir in dostojno življenje vseh. Feminizem ni samo za ženske. Marsikatera feministična zmaga je bila izbojevana v sodelovanju najrazličnejših akterjev.«
Nekaj besed pa so namenili tudi sami objavljeni karikaturi, ki, kot so poudarili, ni feministična. »Feministična ni, ker predsednico države, predsednico državnega zbora in ministrico za zunanje zadeve zreducira na njihov spol. Feministična ni, ker objektificira. Feministična ni, ker je v svoji osnovi žaljiva. Predvsem pa ni feministična, ker se z delovanji naše oblasti ne spopada na vsebinski ravni,« so jasni.
Karikatura, ki so jo objavili, namreč poenostavlja in ne reflektira. Kot so našteli, karikatura ne reflektira, da diplomatski vrh poteka v času ene najbolj grozljivih vojn v Palestini, ne reflektira molka in pomanjkanja dejanj o temi in ne reflektira dejanj predsednice, povezanih s splavom.
»Karikatura ne razume bistva feminizma in je v svojem bistvu nazadnjaška. Nazadnjaška, ker predstavnicam oblasti ne nastavlja ogledala na podlagi vsebine, ampak se ustavi pri njihovem spolu,« so jasni. Pa še, da si vsi zaslužimo več.
Komu je slovenski avtor nastavil ogledalo?
In ravno to je tisto. Namen karikature ni, da bo pobožala ego upodobljenih. A nositi mora politično težo, politikom mora nastaviti ogledalo, kritizirati vsebino, njihovo delo, izpostaviti njihove napake. Ne pa objektivizirati oseb, jih razvrednotiti na golo dejstvo njihovega spola.
Tudi karikatura ima pravila. In če je karikatura Thomasa Nasta nosila tako močan pomen, da je spodkopala tla skorumpiranega politika ter privedla celo do njegove ponovne aretacije, pa zadnja karikatura slovenskega avtorja … no, ne nosi nikakršnega višjega pomena. Bolj kot ne je ogledalo nastavila avtorju samemu, razgalila šovinizem … ob tem pa očrnila tudi ugled medijske hiše, ki je to dopustila.
M. P.