V Sloveniji po podatkih za neplodnostjo trpi vsak šesti par. Uradne smernice narekujejo, da ima par težave s plodnostjo, če po letu dni nezaščitenih spolnih odnosov ne zanosi. A Klara Selšek, profesorica, psihosocialna svetovalka in bodoča psihoterapevtka meni, da se pri marsikomu sum, da morda nekaj ne 'štima', pojavi že prej. Kako se s tem spopasti in kako ponovno najti srečo in zaživeti?
Dandanes, ko se vedno več govori tudi o pomembnosti tega, da ženske poznajo svoj menstrualni cikel, lahko tiste, ki znajo dobro opazovati svoje telo, marsikatero težavo opazijo že zelo zgodaj. "A kljub vsemu je v primerih, ko še ne gre za 'tiktakanje biološke ure', pomembno ohranjati tudi mirno kri – par je lahko povsem zdrav, kar se tiče reprodukcije, pa morda vseeno traja nekaj mesecev, da pride do nosečnosti," pojasni Klara, ki se je tudi sama pred nekaj leti spopadla s podobno situacijo. Pri tem pa še izpostavlja, da je neplodnost sicer medicinski pojem, a v veliki večini primerov ne gre za dejansko neplodnost, ampak prej za zmanjšano plodnost. Sprememba terminologije pa lahko marsikomu nekoliko zmanjša stres ob spopadanju s situacijo.
Neplodnost je sicer do neke mere še vedno tabu, pa čeprav se zadnja leta vedno več govori o tej stiski, v javnosti se sliši vedno več osebnih zgodb, na družbenih omrežjih se odpirajo teme izzivov z zanositvijo … Ogromno žensk na primer piše, da se končno počutijo opažene, slišane in manj same, a o tem ljudje pogosto še vedno raje molčimo.
To ni luštkana zgodba za na Instagram; je zgodba, polna solz, sramu, bolečine, žalovanja, preizpraševanja, izgubljanja smisla …
Po kolikšnem času si začela razmišljati o tem, da se v partnerskem odnosu morda soočata z neplodnostjo?
Sama sem že prej zelo dobro poznala svoj cikel, uporabljala sem simptotermalno metodo in tako sem kmalu začela sumiti, da morda ni vse čisto tako, kot bi moralo biti. Po kakšnega pol leta truda za zanositev sem začela opažati, da postajam nemirna, da me je strah, da se vame seli negotovost. Na prvi zdravniški posvet sem šla po približno desetih mesecih.
Kakšni občutki so te preplavili, ko si izvedela, da imata s partnerjem manjše možnosti, da bi imela otroke? Zame je bil to takrat konec sveta. Od malega sem sanjala o tem, da bom nekoč mama. Odraščala sem v okolju, ki je družinsko življenje visoko cenilo, hrepenela sem po svojih otrocih in jim v mislih že zdavnaj izbrala imena. Spomnim se, da sem pred leti kot najstnica razmišljala, kaj če se srečam z neplodnostjo. Zdelo se mi je tako enostavno: nič hudega, potem bom pač posvojila. Oh, blažena nevednost! Ko sem na lastni koži občutila to trpljenje, mi je postalo jasno, da gre za mnogo več kot le »imeti otroka«. Gre za življenjske sanje. Za hrepenenje, ki sem ga gojila desetletja. Za hrepenenje, ki ga močno občutiš tudi s strani svojih bližnjih, staršev … Gre za to, da v sebi čutiš, da boš v materinstvu našel smisel svojega življenja, potem pa se začne ta smisel naenkrat vse bolj odmikati. To so težki občutki, na katere niti slučajno nisem bila pripravljena. Dvomim, da kdo je.
S kakšnimi mislimi si se spopadla med samim procesom?
V prvih mesecih sem še gojila nekaj upanja in sem se ga oklepala kot zadnje rešilne bilke pred koncem sveta. Potem pa je prišlo obdobje, ko je šlo z mojim mentalnim zdravjem strmo navzdol. Bila sem v letih, ko je veliko prijateljic zanosilo, zdelo se mi je, da sem ves čas obkrožena z oznanitvami nosečnosti, rojstvi, krsti … Hkrati pa sem se utapljala v obupu, ki mi je v tistih mesecih res ubijal voljo do življenja. Razmišljala sem, da moje življenje brez otrok nima smisla. Da je to največja krivica tega sveta; toliko ljudi zanosi, brez da bi to sploh hoteli, jaz pa bi dala vse za svojega otroka, pa ne pridem do njega. Spraševala sem se o svoji vrednosti. Premlevala sem, kaj pomeni imeti partnerski odnos brez otrok. In jokala sem, ogromno, vsepovsod in na najbolj neprimernih krajih.
Kako je potekal proces sprejemanja in žalovanja?
Pomembno se mi zdi poudariti, da je sprejemanje takih travmatičnih spoznanj za vsakega človeka zgodba zase. Ni pravilnih in napačnih načinov, ni enega procesa, ki bi bil odrešujoč za vse. Moje žalovanje je potekalo v fazah; močno je bilo povezano tudi s tem, da dolgo nisem spregovorila o tem, kaj se nama dogaja, ker nisem hotela pokazati svoje nemoči in zlomljenosti. Maska srečne in močne ženske, ki sem jo nosila, pa je bila težka.
O vseh fazah svojega sprejemanja in žalovanja bi lahko napisala knjigo; v njih se prepleta vse, od divjega upanja do popolne apatije, od paničnih napadov do otopelosti, od depresivnih obdobij in tesnobe do navala novega zagona …
Kako pa je to vplivalo na odnose z bližnjimi?
Zelo jih je zaznamovalo. Tudi odnos s partnerjem. Mnogo prijateljstev je v tem obdobju zvodenelo, se ohladilo, izginilo. Mislim, da je s človekom, ki trpi, težko ohranjati odnos, če ga nimaš iskreno rad. Mirno lahko priznam, da v tistem obdobju nisem bila dobra družba, še sama sebi ne, kaj šele drugim. A na veliko srečo sem imela ob sebi tudi ljudi, ki so me imeli zares radi – ti so vztrajali ob meni tudi takrat, ko sem grizla. In mislim, da se moram marsikomu izmed njih iskreno zahvaliti, da sem počasi zlezla iz tiste mračne doline.
In kako na odnos s seboj?
Pretreslo me je kot tiste božične igračke z umetnimi snežinkami, ujetimi v zaprto pokrajino. Vse se mi je postavilo na glavo, srečala sem se z vsemi čustvi, ki jih lahko čutiš do sebe: z žalostjo, sovraštvom, besom, razočaranjem, obupom, pa tudi s sočutjem, ljubeznijo, milino, nežnostjo … Počasi sem spoznavala, da je cela zgodba pravzaprav ogromna lekcija brezpogojne ljubezni: se imam lahko rada, če se moje življenje odvije drugače, kot sem si želela, kot sem hrepenela?
To lahko rečem šele danes, ko s sončne planine gledam nazaj na tisto obdobje teme in groze, ampak takrat sem dodobra pretresla svoje temelje in marsikaterega postavila drugače. Upam, da tudi boljše.
Kdaj si začeli o neplodnosti odkrito govoriti?
S tistimi, ki so mi bili blizu po kakšnem letu in pol. Z informacijami sem bila skopa, predstavljala sem samo zelo izčiščeno zgodbo. Večini svoje okolice pa sem jo še zelo dolgo tajila. Strokovno pa sem začela o neplodnosti in o psihosocialnih izzivih, ki jih prinaša s seboj, govoriti šele takrat, ko sem se sama počutila toliko trdna, zdrava in pomirjena s seboj, da sem presodila, da bom lahko pri delu z ženskami, ki se soočajo s to travmo srčna, a hkrati objektivna.
Kako si našla pot nazaj do sreče, izpopolnjenosti?
Morda se bo slišalo zelo klišejsko, a velik premik zame je bilo spoznanje, da sreča ni cilj, ampak pot. Moja sreča se ne skriva v tem, da bom nekega lepega dne odkljukala vse alineje na svojem seznamu in potem bom končno izpolnjena. Mislim, da gre za to, da vsak posamezen dan, ki mi je dan, poskušam čim bolj polno preživeti. In v tem se danes rojeva moja sreča. Nikoli ne bom rekla, da mi je zaradi izkušnje, ki je za mano, vseeno. Še vedno pridejo dnevi, ko mi je težko. Še vedno se kdaj ustavim in se vprašam, kam pravzaprav grem in kaj želim. A hkrati tudi iščem svoje poslanstvo na različnih področjih življenja, stopam proti novim ciljem, ne prepuščam se otopelosti (vsaj ne za preveč dolgo).
Želim prevzeti odgovornost za svoje življenje! Ne vem, ali bom kdaj imela otroke ali ne, ampak živeti želim v vsakem primeru, in po možnosti čim bolj polno.
Kaj bi svetovala ženskam, ki se spopadajo z neplodnostjo?
Najprej bi jim povedala, da so normalne, ne glede na to, kaj se jim dogaja. Če cele dni jokajo, če so povsem otopele, če jih situacija niti ne gane pretirano, če se jim podira svet, če izgubljajo stik s prijatelji, če ne morejo videti dojenčkov ali pa če bi jih ves čas pestovale, če čutijo ljubosumje do nosečnic ali pa če se veselijo z njimi (ali pa oboje) – normalne so! Toliko kolikor je žensk, toliko je odzivov na stisko praznega naročja. Svetovala bi jim tudi, da poiščejo pomoč, če čutijo, da stiska postaja pretežka. Gre za zares težko življenjsko situacijo, ki lahko človeka dodobra razlomi. Potem bi jih povabila, da živijo današnji dan; tam in takrat, kjer so. Pogosto vidim, da pričakovanje slabega in strah pred negotovostjo stisko še okrepita. In tudi to je normalno, sploh če se je nekdo že večkrat soočil z neuspehom. A neprestano in ljubeče opominjaje, da je dovolj dnevu njegova lastna teža in da danes ni potrebno rešiti še vseh potencialnih problemov, ki bodo morda prišli, je zares zlata vredno.
Kako lahko neplodnost vpliva na partnerski odnos?
Podobno, kot velja za osebno doživljanje, velja tudi tu: vsak par je svoj svet. Nekatere ta preizkušnja poveže, okrepi, iz nje pridejo močnejši. Druge razlomi, razdvoji, povsem odtuji. Pomembno je, kakšen način soočanja s stresom imata posameznika v paru, po čem hrepenita v trenutkih stiske in kako znata prisluhniti en drugemu. Rekla bi, da pri soočanju s stisko praznega naročja veliko vlogo igra tudi spol. Ženska s svojo cikličnostjo nikoli ne more odmisliti, kaj se dogaja – telo jo vsak mesec jasno spomni na to. Hkrati se ji ob nihanju hormonov lahko močno spreminja tudi način doživljanja. Po drugi strani moški pogosto trpijo na skrivaj, ker ne znajo pokazati svoje ranljivosti. Ključ je neskončno veliko iskrenega, odprtega pogovora. In spet – včasih lahko pomaga tudi obisk dobrega psihoterapevta.
Z željo, da bi pomagala drugim ženskam, ki se spopadajo z neplodnostjo, si ustvarila Instagram profil. Kakšno je tvoje poslanstvo?
Res je, na Instagramu objavljam strokovna dejstva, nasvete, pa tudi osebne zgodbe, lastne izkušnje in izkušnje drugih. Najdete me lahko pod imenom Prazno naročje – polno srce. Moje poslanstvo je preprosto: ustvarjati varen prostor, v katerem lahko odprto govorimo o stiskah in bolečinah, ki jih prinaša soočanje s praznim naročjem, pa hkrati vse te zgodbe obogatiti tudi s strokovnim znanjem. Želim si, da bi na profilu našli svoj kotiček tako tisti, ki gredo sami skozi preizkušnjo težav z zanositvijo, kot tudi tisti, ki si želijo to stisko bolje razumeti – bodisi ker gre skozi podobne težave kdo od njihovih bližnjih, ali pa z željo razširiti svoja obzorja. In tudi – čeprav je profil jasno namenjen tematiki praznega naročja, si upam trditi, da marsikateri nasvet za soočanje s to stisko lahko pomaga tudi pri povsem drugačnih življenjskih izzivih. Kot protiutež praznemu naročju pa pišem tudi o polnem srcu – o tem, da je življenje lahko polno, bogato in izpolnjeno tudi brez otrok.
Kako pa danes gledaš na celotno izkušnjo?
To je težko vprašanje. Delček mene si misli: pa presneto, res sem na nek način hvaležna! Zaradi tega pekla sem odkrila čisto nove dele sebe, osebnostno zrastla, utrdila dragocene odnose in se osvobodila kakšnega zlaganega, dokončala še svoj drugi magisterij in se lotila tretjega študija, začela slediti tudi svojim kariernim sanjam, se naučila toliko novega … A hkrati drugi delček mene včasih pomisli: kaj bi bilo, če bi takrat zanosila? Kakšno bi bilo moje življenje danes? Kje bi bila? Bi bila bolj ali manj srečna? In nato se oglasi še tretji delček, ki jezno pove: ne, vsega tega trpljenja res ni bilo treba! Toliko solz, tolikokrat zlomljenega srca – čemu? In potem sem pri večni skrivnosti življenja: tisti delček sebe, ki ga bom negovala, zalivala in se ukvarjala z njim, bo rastel. In v tem se skriva moja svoboda in moja odgovornost.
Poleg tega, da si profesorica slovenščine in primerjalne književnosti ter psihosocialna svetovalka, si tudi študentka logoterapije in hočeš nekoč postati psihoterapevtka. Zakaj želja po tem?
Od nekdaj sem si želela, da bi s svojim življenjem lahko pomagala drugim pri prižiganju iskric v očeh. To sem poskušala delati kot pedagoginja, pa kasneje s prvimi klienti, ko sem končala študij psihosocialnega svetovanja, in tam nekje sem začutila, da me ta svet res neskončno vleče – razumeti človeka, mu pomagati pri iskanju smisla, presegati okvire, rasti, se razvijati, krepiti ljubezen do sebe in do soljudi … Danes kot specializantka logoterapije intenzivno nabiram znanje in izkušnje, še vedno pa ob vsakem pozitivnem odzivu ljudi, s katerimi delam, na skrivaj plešem svoj 'happy dance'!
S. S.
Comments