Saj poznate tisti občutek … ko je nekaj tako srčkano, da te pod prsti zaščemi? Najraje bi to ljubkost zmečkal, uščipnil ali pa kar zdrobil. Ne, ta naval agresije ni nič nenavadnega in te tudi ne dela groznega človeka. Pravzaprav za tem vzgonom stoji … no, znanost.
Študija, objavljena v reviji Frontiers in Behavioral Neurosciencem ugotavlja, da lahko prevelika mera ljubkosti zmede možgane in nas napelje k agresivnim mislim. Temu pojavu pa so nadeli kar ime "ljubka agesija" in opisuje naš odziv na čustveno preobremenjenost.
Raziskovalci na univerzi Yale so ta pojav odkrili leta 2015, a prva študija, ki je raziskala, kako ob teh čustvih delujejo možgani, je bila psihologinja na Univerzi v Kaliforniji Katherine Stavropoulos. S kolegom sta opazovala električno aktivnost 54 mladostnikov, ki so se odzivali na slike živali in ljudi. Nekateri akterji na fotografijah so bili tako prikazani kot manj privlačni, spet drugi pa so bili še posebej očarljivi. Študija je pokazala, da so bila za celotno skupino udeležencev prikupnejša bitja povezana z večjo aktivnostjo v določenih predelih možganov. Natančneje, znanstveniki so opazili, da, bolj kot je oseba čutila ljubko agresijo, večja je bila aktivnost v predelu možganov za čustva in nagrajevanje.
Domnevajo, da možgani z rahlo agresivnimi oz. neskladnimi mislimi zavirajo in uravnavajo intenzivne občutke ter ob tem zagotavljajo, da ljubki stvarci ne škodimo tudi zares. "Želim ga zmečkati, stisniti, dokler ne poči, ali pa kar udariti," je opisala misli, ki spremljajo ta fenomen. Ob tem pa pojasnila, da ima približno polovica vseh odraslih podobne občutke. "Vendar pa to še ne pomeni, da bi tudi v resnici udarili na primer Bambija," dodaja.
Gre namreč za mehanizem obvladovanja čustvene preobremenjenosti. “Ta želja po uničenju namreč nastane zaradi frustracij ob pretirani reakciji, na katero se ne moremo zares odzvati,” pa pravi višja predstavnica kognitivne nevroznanosti z Univerze Southern Cross Anna Brooks.
Ljubkost je lahko videti kot lahkomiselna in nedolžna lastnost, vendar pa ima tudi ogromno moč. Nekateri znanstveniki tu hipotizirajo, da je ljubka agresija pravzaprav neke vrste zavora za ta močna čustva, ki jih v nas sprožijo srčkane stvari. Gre za t. i. dimorfen izraz - ko se naša zunanja dejanja ne skladajo z našimi čustvi. Vzporednice lahko na primer povlečemo tudi z jokom od smeha.
Ljubke stvari nas privlačijo, a čeprav si jih želimo, včasih pretiravamo
V znanosti obstaja koncept, poznan kot "otroška shema" (op.a. baby scheme), ki pravi, da so določene lastnosti dojenčkov in mladičkov (na primer majhni nosovi in okrogli obrazi) ljudem privlačnejši. Več raziskav je pokazalo, da se ob gledanju fotografij s srčkanimi živalmi ali otroki pri njih pomudijo dlje časa.
Naši možgani so torej na nek način "priklenjeni" na ljubkost. Različne študije so ugotovile, da naši možgani lažje opravljajo zahtevne miselne operacije, če si pred tem ogledamo ljubko sliko, ter da ljudje pogosteje recikliramo, če imajo koši za smeti na sebi srčkane slike.
Ena od teorij pravi, da si ljudje preprosto želimo skrbeti za srčkane stvari, saj nas te spominjajo na nebogljene človeške otroke. Da so domače živali skozi čas spremenile svoj videz in postale vse bolj srčkane, ni tako nič nenavadnega. Nekateri znanstveniki so fenomen, ko so udomačene živali prevzele bolj srčkane lastnosti, poimenovali kar "sindrom udomačitve".
Pa vendar - vse te spremembe niso tako dobre, kot se nam morda lastnikom zdijo. Številni naši ljubljenčki lahko namreč zaradi takšnih sprememb trpijo tudi hude zdravstvene težave. Nizozemska vlada si zato želi prepovedati vzrejo in lastništvo nekaterih pasem psov in mačk. "Nedolžnim živalim grenimo življenje, le ker se nam zdijo ljubke," je dejal nizozemski kmetijski minister Piet Adema. Vlada bo zato pripravila seznam tistih pasem, ki zaradi videza trpijo hude zdravstvene težave. Med njimi bi se lahko tako znašli tudi mopsi in mački s povešenimi ušesi.
Če se vam je torej kdaj zgodilo, da ste želeli nekaj neizmerno srčkanega kar požreti ali tako močno stisniti, da se skrči v nič … vedite, da niste edini.
M.P.
Commentaires