Ljudje smo zasnovani na način, da si želimo dotikov. Pri tem ni pomembno, ali nežnosti izkazujemo nekomu drugemu ali jih prejemamo. Prav zato je epidemija novega koronavirusa še dodatno prizadela tiste, ki živijo sami. Delno smo lahko to potrebo po dotikih zadovoljevali s hišnimi ljubljenčki. Ti so v času koronavirusa resnično močno pripomogli k duševnemu zdravju posameznikov, vendar pa tudi oni ne morejo popolnoma nadomestiti človeškega stika.
Potreba po dotikih obstaja celo preko meja zavednega. Še pred rojstvom, ko se otroško telo še oblikuje v varnem zavetju maternice, je naš celoten koncept jaza zasnovan v stiku. »Človeško telo je vse svoje modele zgradilo na podlagi dotika skrbnika,« je za The Guardian povedala profesorica psihodinamične nevroznanosti na londonski univerzi dr. Katerina Fotopoulou. »Takrat smo namreč popolnoma odvisni od negovalca, da bomo zadovoljili naše osnovne potrebe telesa. Brez dotikov je zelo težko karkoli narediti,« dodaja.
Dotiki imajo velik vpliv na našo psihično in fizično zdravje
Kot odrasli se morda niti ne zavedamo, kako pomemben je dotik. Niti takrat, ko izgine. »Morda se zavedamo, da nam nekaj manjka, vendar ne bomo nujno vedno vedeli, da je to dotik,« pove nevroznanstvenik in vodilni na področju raziskav afektivnega dotika Francis McGlone z liverpoolske Univerze John Moores. »Ko govorimo o osamljenosti, pogosto pozabimo na tisto najbolj očitno. Česar osamljeni ljudje ne dobivajo, je dotik,« dodaja.
Dotiki imajo velik vpliv na naše psihično in fizično zdravje, poudarja tudi evolucijski psiholog Robin Dunbar z Univerze Oxford. »Z bližnjimi prijatelji in družino se dotikamo bolj, kot se zavedamo,« pove. Dunbar je v svojih raziskavah ugotovil, da ima posameznik v povprečju pet prijateljev, ki jih lahko kadarkoli pokliče.
Podobno vidimo tudi pri ostalih primatih. Celo pri večjih družinah primatov se pojavljajo skupine petih najboljših prijateljev, ki se skupaj negujejo. Na ta način vzpostavljajo socialni stik.
Tako ni presenetljivo, da so bile v lanski raziskavi Wellcome Collection, ki jo je med 40 tisoč ljudmi iz 112 držav izvedel BBC, tri najpogostejše besede za opisovanje dotika 'tolažba', 'toplota' in 'ljubezen'. McGlone dodaja, da so sicer naše potrebe in meje zelo različne. »Tudi sam nisem največji oboževalec objemov, kar gre moji ženi še posebej na živce,« se pošali.
Pomanjkanje dotika je povezano z večjim občutkom tesnobe
Vendar pa odsotnost dotika, še posebej v času svetovne pandemije, ko so čustva tako močna, nasprotuje naši človeški naravnanosti do socializacije: »Dotik je namreč modulator, ki lahko ublaži tako fizične kot čustvene posledice stresa in bolečine,« pojasni Fotopoulouova. Raziskave so namreč pokazale, da je pomanjkanje dotika povezano z večjim občutkom tesnobe. V času povečanega stresa nam lahko dotik drugih pomaga k lažjemu shajanju, še posebej z umirjanjem učinkov stresnega hormona kortizola.
Čeprav morda nismo vajeni pogostih dotikov, pa lahko njihovo pomanjkanje občutimo tudi na fizični ravni, kar se pogosto opisuje kot 'skin hunger' ali 'touch hunger'. Ta lakota po dotikih je znak, da ni zadovoljena ena od naših osnovnih potreb.
Situacije povečanega stresa lahko povzročijo tudi občutek utesnjenosti – kot da naša telesa ne bodo mogla zadržati čustev, če nas pri tem ne bo nihče držal. »Veliko študij podpira teorijo, da dotik možganom sporoča, da se bodo s težavo lahko spopadli, saj imajo nekoga, ki bo breme nosil z njimi. To sporočilo sprosti telo in na neki način obnovi stresni proračun,« razloži Fotopoulouova.
V našem telesu se skriva sklop živčnih vlaken, ki zaznava le nežnost
Vendar pa dotik ni osamljen čut. Dva kvadratna metra kože, ki nas obdajata, sta prepredena z živčnimi vlakni, ki zaznavajo temperaturo, teksturo in druge lastnosti. En sklop vlaken obstaja zgolj za zaznavanje nežnih dotikov. McGlone to področje raziskuje že vse od leta 1995. »Ti nevroni, ki so prisotni pri vseh družabnih sesalcih, prenašajo počasne električne signale do dela možganov za obdelavo čustev. Ti igrajo kritično vlogo pri soočanju s stresom.«
Živčna vlakna, ki zaznavajo nežnosti, se najtesneje nahajajo v delih telesa, ki jih ne moremo negovati sami, kot so ramena in hrbet. »Stimulacija teh nevronov sprošča oksitocin in dopamin, hkrati pa ima neposreden vpliv na raven koritozola, ki uravnava naše razpoloženje,« pove McGlone. Raziskave so dokazale tudi, da lahko že nežno in počasno božanje s strani tujca zmanjša občutek socialne izključenosti.
Vseeno pa takšnih dotikov ne potrebujemo ves dan. »Ta nežni dotik potrebujemo le občasno,« doda nevroznanstvenik.
Lahko dotik doživljamo tudi posredno?
Pravega substituta, ki bi nadomestil dotike, ni. Vendar pa Fotopoulouova laboratorij raziskuje teorijo, da lahko na enak način, kot lahko 'občutimo' bolečino drugih, posredno doživljamo tudi dotik. Raziskovalci so namreč ugotovili, da lahko že gledanje dotikov, na primer na televiziji, predvsem gledanje čustvenih dotikov ali dotikanje hišnih ljubljenčkov, prinese nekatere prednosti, ki nam jih prinaša dejansko dotikanje.
»Temu se reče posreden dotik,« pove profesorica londonske univerze. »Možgani namreč veččutne izkušnje kodirajo na več načinov. Tudi bolečino in užitke drugih lahko začutimo že s tem, da jih vidimo,« pojasni, a izpostavi, da to sicer ni trajni ali popolni nadomestek, temveč delni.
Pomagajo pa lahko tudi nekatere druge stvari, kot je božanje hišnega ljubljenčka, ali produkti, na primer odeje z dodano težo. »Ob božanju psa delujejo sistemi, ki bi se aktivirali tudi, če bi pes gladil vas,« pojasni McGlone.
Znanstveniki so sicer optimistični, da se bomo po koncu epidemije hitro spet prilagodili na življenje, ki smo ga imeli že pred koronavirusom. »Sicer bo pri vsaki osebi drugače. Zelo verjetno bo odvisno tudi od tega, koliko časa je bil posameznik sam in najbrž bo vmes tudi nekoliko bolj nerodno obdobje, ko se bomo prilagajali. Vendar pa smo ljudje ustvarjeni, da se prilagajamo spremembam,« je prepričan Dunbar.
M. P.