Lepe, močne, neukročene, pametne. Lahko so le 'čarovnice'

Čarovnice preteklosti in čarovnice današnjega časa. Lepe, močne, neukročene in pametne ženske so "veljakom" že od nekdaj vlivale strah v kosti. Tega se zaveda tudi predsednica državnega zbora, pravna zgodovinarka, sodnica in avtorica romana Gretin Greh Urška Klakočar Zupančič. 17. stoletje se veliko prepogosto slika tudi v današnji čas. Stvari, ki naj bi bile del preteklosti, nas lovijo tudi v modernem sodobnem svetu, ko bi morale biti že davno izkoreninjene.


Urška Klakočar Zupančič s Katarino Modic na dogodku Močne ženske - čarovnice današnjega časa.

Čarovnice. Tiste ženske, ki jih je življenje neprestano lomilo, jim pod noge metalo polena in v njih iskalo greh. Še vedno se borijo za pravice in enakost. Kot marsikomu drugemu, tudi nam slednje ni bilo položeno v zibeljko. "Človekove pravice niso kar nastale, ljudje so se morali zanje boriti. So znamenje svobode, ki so si jo izbojevali," opozarja Klakočar Zupančičeva.


Na začetku namreč niso bili svobodni vsi. Sužnji so si morali izbojevati "svobodo", a tudi po tem so številni ostali priklenjeni na zemljo. Človek se je končno osvobodil šele s francosko revolucijo, ko so se rodile človekove pravice.


Čarovništvo - eden največjih femicidov v Evropi


"Tudi ženske so dolga stoletja spadale v sloj prebivalstva, ki je bil zatiran. Šele v prejšnjem stoletju smo lahko dvignile glave in stopile ob bok moškim. A kljub temu bo moralo preteči še veliko vode, da bomo lahko videne kot človek - da bomo lahko oblekle ali rekle, kar si bomo želele," je jasna Klakočar Zupančičeva, ki se zaveda, da ženske čaka še dolga pot. "Pred tem si ne zatiskam oči."


Zgodovina ženskam ni postregla z marjeticami posejane poti, marveč je bilo naše potovanje do pravic trnasto in polno pasti. Med njimi tudi pasti čarovništva - enega največjih femicidov v Evropi. Zaton srednjega veka, ki je sicer postregel tudi z gradovi, trubadurji in vitezi, se je začel v 14. stoletju, ko je Evropo zajela "črna smrt". Širjenje kuge po evropskih mestih pa je botrovalo tudi zatonu Cerkve, ki je imela v tistem času primat. "Kuga je bila tako grozna, da so se začeli ljudje spraševati, kaj tako groznega so morali narediti, da jim je bog naložil takšno kazen," pravi avtorica Gretinega greha.

Vir: Pexels

Cerkev je začela izgubljati svojo moč, istočasno pa je zaradi kuge umrlo tudi veliko "služabnikov vere". A ta religijska institucija bitke ni bila le z upadanjem zaupanja, temveč tudi z različnimi skupnostmi. Njena inkvizicija je že pred kugo preganjala heretike, odpadnike. Nato se je v 16. stoletju pojavil za Cerkev izjemno nevaren človek - Martin Luther King - in njegovi protestanti, ki so trdili, da ne potrebujejo duhovnikov za razlaganje Svetega pisma. Nato pa je na Zemljo stopil še hudič.


'Najbolj nevarne lepe in pametne, a preganjane tudi ostale'


Lucifer je bil sicer že pred tem prisoten v cerkvenih pripovedih, a je do takrat "spal v Peklu". Vendar napočil je čas, ko je moral v cerkveni agendi tudi on odigrati svojo vlogo. In tako je bil "poklican" med ljudi. A ker ga ti niso videli hoditi po Zemlji, so cerkveni uradniki pojasnili, da se hudič v resnici uteleša skozi ljudi. Natančneje, hudič se je utelešal v ženskah, ki naj bi bile manj vredne in bolj dovzetne za njegove čare.


"Najbolj so bile nevarne tiste ženske, ki niso bile le lepe, temveč tudi pametne," razlaga Klakočar Zupančičeva. Posebno pozornost so pri cerkveni inkviziciji prejele tudi babice, ki so se ukvarjale z mističnostjo rojstva (moški namreč pri porodu niso prisostvovali). "Bog ne daj, da je šlo pri porodu kaj narobe ali da je babica ženski celo pomagala pri prekinitvi nosečnosti. Kar so nekatere tudi počele," pravi.


A obstajal je še en tip čarovnic: stare, pohabljene, grde ... Te so se zbirale na bližnjih hribih, kjer so prirejale orgije, čarale, se družile s hudičem. Tudi slednje so preganjali v srednjeveški Sloveniji. Cerkvena inkvizicija ni bila edina, ki je na območju naše države v 17. stoletju preganjala čarovnice. Te so namreč preganjala tudi posvetna sodišča.


Priznanje, ki ga terja mučenje. Naposled končale na grmadi


"Ko je bila ženska obdolžena čarovništva, je skoraj vedno končala na grmadi. Žive ali mrtve - odvisno od njihovega greha. Če je bil ta manjši, so čarovnico pred grmado milostno usmrtili," razlaga avtorica, ki se je poglobila v čarovništvo na slovenskem in o tem napisala tudi roman. Ena redkih, ki je bila takrat oproščena čarovništva, je bila Veronika Deseniška.


Vir: Unsplash

Vendar pa sojenja še daleč niso bila podobna današnjim sojenjem, ki temeljijo na dokazih. "Priznanje je bilo največji dokaz krivde in za obsodbo si ga moral skoraj vedno dobiti," pojasnjuje pravna zgodovinarka in sodnica. To pa so iz obtoženk izvlekli zlepa ali zgrda. "Mučenje je bila zelo učinkovita metoda pri iztiskanju priznanj. Oseba se je ali zlomila, ali pa je umrla," pravi Klakočar Zupančičeva.


Puljenje, raztezanje, železna devica ... V Sloveniji pa najpogostejši mučilni napravi: čarovniški stol in vlivanje razbeljenega loja v čevlje. Ko je ženska med mučenjem izdahnla priznanje, pa ga je morala kasneje podati še enkrat. "Priznanje z mučenjem nameč ni bilo veljavno. Če ga obtoženka ni ponovila, jo je čakal nov val mučenja."


V svetu pa so poznali še eno metodo dokazovanja čarovništva, ki se sicer v Sloveniji ni uporabljala tako pogosto. Imenovala se je "božja sodba". "Ženske so vrgli v vodo gledali, kaj se bo zgodilo. Če je ženska zaplavala na površje, je bil to dokaz njenega čarovništva, saj so smatrali, da je njena teža lažja od vode. Če pa se je utopila, je bila nedolžna. Vendar pa je takrat njeno življenje že usahnilo," razlaga avtorica knjige.


Konec čarovništva, a močne ženske še kar burijo duhove


Seveda je imel pregon čarovnic tudi "zakonsko" podlago. Zakon svetega rimskega cesarja Karla V. je namreč čarovništvo uzakonil, "vendar je bil opis takšen, da bi vanj lahko spravili marsikaj".


Gonjo na čarovnice je na slovenskem ustavil šele Jožef II., pot temu pa je delno začrtala že njegova mati Marija Terezija, ki je zahtevala, da vse obtožbe o čarovništvu najprej prejme ona.


Lepe in pametne ženske so že v preteklosti burile duhove. A tudi danes bijejo bitko, se borijo biti "človek". Čarovnice sodobnega časa. Danes so morda simbol moči in nepokorljivosti postal rdeč salonar. Simbol upora, ki še danes nekaterim "veljakom" naganja strah v kosti. A moč žensk je tudi v preteklosti ogrožala moč vladajočih. Tako zelo, da so si jo morali slednji povrniti z zatiranjem, hujskaštvom, nasiljem. Tudi vlivanjem strahu pred "čarovnicami".


M. P.