Bliža se noč čarovnic - ta magični, temačni čas je eden izmed meni najljubših. Magijo, čarovništvo v sodobnih časih vežemo na popularno kulturo, različne filme, kot je na primer Harry Potter, pa na sežiganje čarovnic v Salemu, na starejše gospe iz pravljic, ki škodujejo princem in princesam ... Vendar, treba je priznati, realnost v srednjeveški Evropi je skorajda bolj zanimiva in velikokrat temačnejša, kot to, česar smo vajeni iz pravljic in televizijskih ekranov.
Priljubljene prakse v srednjeveški Evropi, vključno z ljudskim poznavanjem zdravil, posebnih rastlin in svetih krajev, amuletov, čarov ter urokov, pogosto izvirajo iz keltske, skandinavske, germanske in slovanske kulture Evrope, podprte pa so tudi z grško in rimsko tradicijo. Klasična magija se je prepletala s poganstvom in herezijo ki sta predstavljala široki kategoriji izključenosti, drugačnosti. Pravzaprav so bile različne popularne prakse označene kot magija zgolj v pogledih predstavnikov krščanstva, ki so izraze, kot je "magija" in "čarovništvo" uporabljali iz različnih razlogov z različnimi rezultati v različnih kontekstih.
Številni zakoni, ki so se ukvarjali s praznoverjem, so bili usmerjeni proti ženskam. Večinoma so vključevali izvajanje številnih magičnih dejavnosti, amulete, in zdravilske prakse z zelišči. Številni so poleg čarovnikov in čarovnic obsojali tiste, ki so se kdaj obrnili na njihovo pomoč. Skratka, na temo magije v srednjeveški Evropi obstaja ogromno materiala, v tem prispevku pa se bom osredotočila na magijo kot okultno.
Okultno - magija kot nekaj "drugega", nevarnega
Okultno znanje je ključni element v dojemanju magije kot nekaj "drugega" in nevarnega. Čarovnik je tisti, ki ima dostop do skrivnostnega znanja (npr. nekromantije), ki naj bi pogosto izhajalo iz starodavnih, tujih ali nadnaravnih virov. Dokazi iz zgodnjega srednjega veka predkrščanskih skandinavskih in germanskih praks pogosto povezujejo ženske z umetnostjo poznavanja ali iskanja informacij. Druženje žensk je dokumentirano tudi v arheoloških dokazih uporabe kristalnih krogel, škatel in vrečk, ki naj bi imele zdravilne ali magične funkcije.
Čarovnica pogosto najde znanje, ki ga išče, s pomočjo videnj ali odsevov v objektih, ki naj bi imeli posebno moč zaradi čarov oz. urokov. V večini teh primerov je nauk zgodbe, da je krščanski ritual močnejši od čarovništva. To naj bi bil razlog, zakaj je toliko čarovnic uporabljalo krščanske elemente v svojih metodah. V številnih primerih je magija predstavljena kot orodje, ki je lahko uporabljeno za oboje – za dobre namene in za slabe namene, za izničenje prekletstva ali za povzročanje prekletstva.
Ljubezenski uroki, impotenca in magija zapeljevanja
Ljubezenska magija naj bi se na primer uporabljala za to, da povzroči impotenco, pa tudi za to, da nekoga zapelje. Priljubljena je bila v obliki legend in romanov. Tam najdemo dejanske primere, ki se pojavljajo srednjem veku. Delovala naj bi skozi metode, podobne zdravilnim, z uporabo zelišč, napitkov ali amuletov. Taka magija je povezana z uroki in s strupi. Povzročanje impotence je oblika uročevanja, ki je podobno čarovniji, ki naj bi povzročila smrt. Za podobne namene so uporabljali nekatere ljubezenske napitke, ki naj bi po nesreči povzročili smrt – zato so bili označeni kot zlobna magija. Kljub temu so poleg takšnih, zlih zgodb o ljubezenski magiji, obstajale tudi takšne, ki so označevale ljubezensko magijo kot nekaj dobrega.
Uroki, ki naj bi povzročali moško impotenco, se pojavljajo zaskrbljujoče pogosto, skupaj s sredstvi, ki naj bi take uroke razveljavili. Večina dokumentiranih primerov išče vzroke za moško impotenco v ljubosumnih ženskah, ki naj bi te moške uročile. Magija zapeljevanja je prav tako pogosta. Pozitivni pogledi na ljubezenske napitke se pojavljajo v romantični literaturi, kjer so pogost motiv. Negativnejši pogled na ljubezenske napitke je opisan na primer v pridigarski literaturi.
Nekromantija - napovedovanje usode s pomočjo mrtvih
Astralna magija, ki jo najdemo v italijanskem rokopisu iz 14. stoletja, je latinska različica arabske hermetične razprave, znane kot Picatrix, ki sega v 13. stoletje. Ta rokopis uporablja tudi skandinavske rune kot skrivnostno abecedo za pisanje imen planetov. Večina te oblike čarovništva, ki si jo delijo te monoteistične tradicije, pripada intelektualni tradiciji, tesno povezani s filozofijo. Kot primer lahko omenimo tradicijo Ars Notoria, ki obsega znanje sedmih svobodnih umetnosti z nekromantskimi sredstvi.
Večina teh zapisov v hagiografskih in homiletičnih zgodbah je namenjena opozarjanju na čarovniško zlo, čeprav so nekateri dvoumni. Nekromanstvo, ki demone poziva k podajanju informacij, se pogosto ponavlja v zgodbah krščanskih avtorjev. Včasih zanikajo učinkovitost teh praks in jih obravnavajo kot iluzorne, v drugih primerih pa se zdi, da podpirajo resničnost znanja, pridobljenega od demonskih virov.
V 15. in 16. stoletju so bili priročniki nekromantije kljub primerom obsojanja in zažiganja knjig zelo priljubljeni. Italijanski priročnik iz leta 1510 je vseboval recepte za vse, od osvajanja mest in doseganja nevidnosti, do ljubezenskih receptov in astroloških navodil. Uporablja latinščino, grščino in hebrejščino ter čarobne kvadrate, talismane, prstane, kabalistične in arabske tehnike. Eden bolj zanimivih receptov razlaga, kako ženske prepričati, da se prebijajo čez reko in morajo zato dvigniti krila nad pas. Podobni recepti se pojavljajo v Münchenskem priročniku iz 15. stoletja, ki vsebuje kategorije "iluzionistični eksperimenti", "psihološki eksperimenti", "divinacijski eksperimenti" ter "priklici in eksorcizmi".
Čarovništvo so v srednjem veku jemali resno, kar je razvidno iz pregona čarovnic, kljub temu pa je verovanje in praksa priklicovanja duhov obstajala v okviru krščanskega moralnega okvira, ki je nadnaravne sile pogosto obravnaval preprosto kot motiv v nenehni moralni in duhovni drami (temno proti svetlemu ipd.).
M. L.
Comments