Filmi Harry Potter so zaznamovali moje otroštvo. Kot večina moje generacije, sem bila čisto navdušena nad njimi. Še danes jih z veseljem pogledam, ker zame prinašajo resnično lepe, tople spomine. Film Magične živali: Dumbledorjeve skrivnosti je postavljen v isti čarovniški svet, ki ga je ustvarila J. K. Rowling. Seveda sem vendarle sedela na predpremieri filma v kinodvorani in resnično nisem bila razočarana.
Filmi Magične živali so sicer poželi veliko kritik - vendar niso edina stvar, ki je priljubljeni seriji filmov Harry Potter dala grenak priokus. Rowling je pod točo kritik je padla na primer tudi, ko je soustvarila nekoliko dolgočasno videoigro Hogwarts Mistery, ki je polna mikrotransakcij, pa ko se je na Twitterju označila za terf (trans-izključujočo radikalno feministko).
V odgovor na to so ustvarjalci nove igre Hogwarts Legacy poskušali oddaljiti svoje delo od Rowlingove. Večkrat so zagotovili, da lahko v igri dejansko igraš kot trans študent čarovniške šole Bradavičarka. Vendar vseeno, če kupiš igro, s tem zagotovo polniš žepe transfobne osebe.
Kot lahko potrdi moja boljša polovica, resnično nisem navdušena nad igranjem videoiger. To igro bi pa vseeno morda vsaj preizkusila, že iz radovednosti. Tudi filme Magične živali z veseljem pogledam, še posebej v kinu, vendar si želim, da ne bi s tem ustvarjala dodatnih profitov za že čisto dovolj bogato Rowling (resnično, bogatejša je od angleške kraljice).
Odraščamo v družbi, v kateri kot otroci spremljamo franšize, kot sta Harry Potter ali Miki Miška in potem lastniki teh franšiz (milijarderji) rečejo nekaj, česar ne podpiramo, zato je najbolj smiseln odziv, da teh priljubljenih risank in filmov ter vsega, povezanega z njimi, več ne spremljamo. Čeprav smo odraščali z njimi in čeprav so zaznamovali naše otroštvo, naše življenje. Ampak ... Kaj če nočemo kar odtrgati vseh teh lepih izkušenj?
J. K. Rowling bi morali odvzeti pravice do Harry Potterja.
Rowling je lastnica avtorskih pravic za Harry Potterja. To v bistvu pomeni, da lahko samo ona profitira od svojega dela - oz. pač Rowlingova in kdorkoli, ki mu (ali ji) poda licenco, da lahko prodaja karkoli povezanega s Harry Potterjem. Če pa nekdo želi napisati in prodati svojo verzijo Harryja Potterja, na primer svojo "fanfikcijo", potem je to nezakonito in - razen če se spremenijo vsa imena in počistijo prepoznavne značilnosti prvotne verzije. No, saj to se zdi pošteno. Ne bi bilo prav, da bi za lasten profit izkoristili ideje nekoga drugega.
Je pa dejstvo, da tudi knjige in filmi Harry Potter niso bili nekaj povsem izvirnega. Sirota s čarobnim mentorjem ... Ti je kaj znano? Verjetno te ne spominja samo na Harry Potterja, ampak tudi na primer na Vojno zvezd ali na Gospodarja prstanov. Idejo o vratih v čarobni svet na postaji King's Cross je mogoče videti v Skrivnost platforme 13 Eve Ibbotson. Šole za čarovnike in čarovnice so predstavljene v knjigah Saga o Zemljemorju Ursule K. Le Guin in Najslabša čarovnica Jill Murphy. Velikanski pajki v gozdu so naravnost iz Hobita. Troli in bitja s kapucami, živa drevesa, zmaji, veliki pajki ... To vse najdemo v delih Johna Ronalda Reuela Tolkiena. Temni gospodar je dobesedno ime za Saurona, tam najdemo tudi idejo o skriževnih (prstan).
Lahko bi rekli, da so te knjige tako uspešne, ker so tako prežete z idejami, nekakšno tradicijo, ki se je razvijala v tem žanru. In to je super! Gre za preizkušene vzorce in ideje, ki delujejo. Veliko res dobrih ustvarjalnih del je pravzaprav sestavljenih iz delčkov idej, s katerimi je človeštvo obsedeno že stoletja. Tudi za ustvarjanje nove zgodbe iz takšnih, že poznanih, idej, je umetnost in zahteva talent.
Čeprav so bile izvirne knjige Harry Potter vsekakor zabavne in zanimive, je ogromen del njihovega uspeha mogoče pripisati temu, kako primerne so za ustvarjanje blagovne znamke, za trženje in za ustvarjanje "fandomov". Velik del privlačnosti serije sestavljata čarobni svet in življenje na Bradavičarki. Ko kot otrok bereš te knjige ali gledaš filme, si želiš, da bi šel v ta svet in dobesedno lahko greš do postaje Kings Cross v Veliki Britaniji, ki v knjigah vodi v svet čarovnije. Filmi so tej eskapistični fantaziji dali oprijemljiv videz. Lahko kupiš uniforme (in druga oblačila) za Bradavičarko, čarovniško palico ... Obstaja občutek potopljenosti v to fantazijo, ideja, da bi vsak od nas lahko dobil domov vabilo za vpis na Bradavičarko.
Kakorkoli, niso samo filmi pripomogli, da je Harry Potter dosegel visoko raven priljubljenosti. Velik del svetovnega uspeha franšize lahko pripišemo oboževalcem. "Fandom" spremeni konzumiranje medijev v družabno izkušnjo. Ponuja nov pogled na najljubše karakterje in ideje ter ponuja alternative zgodbam, ki niso nujno blizu vsakomur. Bi ti bilo bolj všeč, če Hermiona ne bi končala z Ronom, ali pa če bi se Harry poročil z Dracom? Za to obstajajo fanfikcije - in res jih je veliko. Ta način razširitve originalnega dela pomeni, da obstaja veliko oboževalcev, ki znova in znova ustvarjajo nove vsebine. Ob novih in novih delih je prisoten nenehen razvoj zgodbe, pozornost ne usahne, tudi (oz. predvsem) originalno delo je tako vedno bolj popularno. Tako "fandom" ne izboljša le izkušenj oboževalcev, ampak promovira tudi izvirno delo.
Oboževalstvo kot neplačano delo
Ko je Harry Potter postal popularen, je širša uporaba interneta bila še v povojih. Nihče še ni bil povsem prepričan, kaj storiti glede avtorskih pravic v primerih, kot je na primer pisanje fikcij oboževalcev. Objavljanje lastnega dela, ki temelji na materialu, zaščitenem z avtorskimi pravicami in blagovnimi znamkami, je bilo očitno nezakonito in je še vedno. Na začetku je Warner Bros. Entertainment (v nadaljevanju Warner Bros.) to vzel zelo resno in začel napadati spletna mesta oboževalcev, ki so jih dobesedno vodili otroci, najstniki, ki so samo želeli ustvariti vsebino in najti "fandom". Kot odgovor na to je najstnica Heather Lawver vodila kampanjo Potter vojne za boj proti Warner Bros. (več o tem lahko prebereš v tej knjigi). Organizirala je bojkot vsega, povezanega s Harry Potterjem, razen knjig. Oboževalci so menili, da jim je studio pravzaprav veliko dolžan, ker so prispevali k uspehu franšize. Obstajajo akademski članki o "fandomih" in odnosih podjetij z njimi. Veliko raziskovalcev razmišlja o oboževalstvu kot neplačanem delu, ki doda veliko vrednost zadevam, okoli katerih se razvije.
Za Harry Potterja igrajo to vlogo na primer fanfikcije, ki pomagajo "izboljšati" delo, vsaj v očeh uporabnika, ali ga prilagoditi osebnim željam. Lastniki originalnih vsebin lahko tudi prihranijo veliko denarja, ker oboževalci delijo vsebino. Marketing je drag. Toda sodelovanje oboževalcev z vsebinami na družbenih medijih veliko prihrani.
Disney je imel nekoč zaradi številnih tožb proti malim podjetjem in umetnikom sloves največjega svetovnega zagovornika avtorskih pravic, ki je napadel vsakogar, ki jih je kršil na njihov račun. Zdi pa se, da tudi Disney danes gleda na vse skupaj nekoliko drugače, kot je nekoč. Na tisoče naslovnic in parodij Zamrznjenega kraljestva na YouTubu je namreč pripomoglo k temu, da je Zamrznjeno kraljestvo postal eden najbolj donosnih animiranih filmov vseh časov (več o uspehu Frozen lahko prebereš tukaj). Disney je v YouTubu nekoč videl kot grožnjo in orodje za množično piratstvo, vendar jih je uspeh tega animiranega filma prepričal, da je vsebina, ki so jo ustvarili oboževalci, pravzaprav neverjeten marketing, ki ga ni mogoče kupiti z denarjem. Tako kot Warner Bros. s Potter Wars je tudi Disney spoznal, da je "fandom" ključnega pomena za njihov uspeh. Oboževalci morajo ostati zadovoljni, odobriti morajo to, kar počneš, ker konzumirajo vsebine, ki jih ustvarjaš in so hkrati sestavni del promocije teh vsebin.
Nič, kar ima takšno kulturno težo, ne more pripadati samo eni osebi. Povedati ljudem, naj prezrejo napovednik za novo igro, povezano s Harry Potterjem, naj zavržejo svoje stare knjige in povsem pozabijo na to franšizo, je tako realno kot da jim rečemo, naj pozabijo, da je Superman kadarkoli obstajal. Edinini razlog, zakaj Rowling profitira od vsega dela teh drugih ljudi je, da ji pravno pripada Harry Potter.
Ampak ne bo ji vedno …
Ko gre za avtorske pravice, je treba upoštevati dve plati zgodbe. Na eni strani je avtor (ali avtorica) – njemu (ali njej) je v interesu, da žanje prednosti svojega dela, da si lahko povrne ves trud in čas, ki sta bila vložena v ustvarjanje. Avtorska pravica je v bistvu oblika monopola, ki avtorju omogoča, da je edini, ki ima koristi od lastnega dela za nek omejen čas. Ljudje se običajno strinjajo, da so monopoli slabi, vendar je logika monopola, ki omogoča avtorske pravice, ta, da če ljudje dobijo monopol nad svojimi stvaritvami, bo to nagradilo njihovo delo in jih bo spodbudilo, da ustvarijo več. Rowlingova ima velik interes za svoj monopol in nadzor nad Harry Potterjem. Obstaja stran oboževalcev z imenom Harry Potter Lexicon, ki ponuja razlage za like, lokacije, uroke in drugo o Harry Potterju. Sama Rowlingova je povedala, da jo je redno uporabljala za preverjanje dejstev, ko je pisala nove knjige. Ko pa je avtor te spletne strani skušal ta leksikon izdati kot fizično knjigo, ga je Rowlingova tožila.
Na drugi strani pa je javnost. V interesu javnosti je, da so dela in ideje čim prej v javni lasti, da jih lahko svobodno konzumirajo in uporabijo za ustvarjanje več del s pomočjo določenega originalnega dela, ki pride v javno domeno. Ko so bile avtorske pravice prvič vzpostavljene v Združenem kraljestvu, so trajale 14 let po objavi, enako v Ameriki, zatem pa so dela postala javna last. Danes avtorske pravice običajno potečejo od 50 do100 let po smrti avtorja. Harry Potter torej ne bo v javni domeni še vsaj 100 let.
Zagovorniki razširitve avtorskih pravic pravijo, da če avtorji vedo, da lahko koristi od svojih del žanjejo dlje, bo večja verjetnost, da bodo še več ustvarjali. Torej bi, sodeč po tej ideji, na primer lahko glasbenik napisal pesem le, če ve, da bodo njegove avtorske pravice trajale več desetletij. Če bi to bilo res, bi se število del moralo povečati vsakič, ko se spremeni zakonodaja in podaljša trajanje avtorskih pravic. Ampak to se preprosto ne dogaja. To ni realnost.
Zakaj torej avtorske pravice trajajo tako dolgo?
Trenutni zakon o avtorskih pravicah v ZDA velja za celotno avtorjevo življenje - plus 70 let. Ne samo, da jih obdržiš vse življenje, podedujejo ga tudi tvoji potomci. Kako naj bi to spodbudilo ustvarjalnost, nisem povsem prepričana. Posledica tega je, da imamo zdaj tržne monopole, kjer ima nekaj podjetij v lasti večino popularnih zahodnih vsebin. Odraščali smo z Miki Miškom, tako kot naši starši, tako kot naši stari starši. A če bi objavila zgodbo o Miki Miški, bi te tožila ogromna medijska korporacija. Večina takšnih zabavnih vsebin, s katerimi odraščamo zdaj, je v lasti ene od le peščice teh ogromnih medijskih korporacij.
Ti zakoni so bili zasnovani za zaščito in spodbujanje ustvarjalnosti posameznikov. Toda zdaj se je to orodje razvilo na način, da koristi predvsem dobičkom korporacij - tako velikih, da je njihov obstoj brez primere v človeški zgodovini. Njihova glavna motivacija je vedno večji dobiček, ki vpliva na kakovost popularne umetnosti in zabave ter na njeno raznolikost.
Ekonomista Michele Boldrin in David Levine sta s teoretičnimi izračuni ugotovila, ali bi bilo več inovacij in rasti trga v družbi z avtorskimi pravicami ali v družbi brez avtorskih pravic (npr. v tem znanstvenem članku). Avtorske pravice imenujeta »monopolni model«, pomanjkanje avtorskih pravic pa »konkurenčni model«, ker bi inovacije v družbi brez avtorskih pravic poganjala konkurenca in izmenjava idej. Pokažeta, da tudi če avtorske pravice ne bi obstajale, bi ustvarjalci še vedno lahko zaslužili s svojimi idejami, vendar verjetno ne toliko, kot v primeru, da so jim podeljene izključne pravice do intelektualne lastnine.
Ideja je torej, da bi jih moral dodatni denar, ki ga avtorske pravice dajejo ustvarjalcem, spodbuditi k ustvarjanju več novih del. Vendar pomembno je, da nobena inovacija ne obstaja v vakuumu (kot smo že razložili s primerom uspešnosti Harry Potterja po zaslugi oboževalcev). Ne glede na to, ali pišeš Harry Potterja ali izumljaš cepivo, bo tvoje delo slonelo na idejah tistih, ki so ustvarjali in izumljali pred tabo. Zakoni o intelektualni lastnini te ideje zaklepajo, kar pomeni, da je manj možnosti za inovacije. Vsaka denarna spodbuda, ki bi jo monopolni model lahko dal ustvarjalcem, je takoj izničena zaradi pomanjkanja idej in del, s katerimi bi se lahko igrali. Še več, Boldrin in Levine dokazujeta, da zaščita intelektualne lastnine dejansko močno ovira inovacije in rast. Torej tudi če verjameš v gospodarsko rast kot dober cilj, obstajajo dokazi, ki kažejo, da avtorske pravice to dejansko ovirajo. Ljudje pa avtorskim pravicam nasprotujejo tudi iz drugih razlogov. Nekateri menijo, da zakoni o avtorskih pravicah škodujejo napredku znanosti in kulture ter dušijo ustvarjalnost.
Rowlingova pa ni edina, ki je zgradila imperij na likih in zgodbah iz folklore, mitologije in literarnega kanona. Disney je znan po tem, da je v javni domeni pridobival pripovedi, ki jih lahko spremenijo v filme, nato pa avtorske pravice, včasih pa gredo tako daleč, da poskušajo zaznamovati cel prekleti državni praznik. Zdi se milo rečeno hinavsko, da bi se izmenjava idej ustavila pri njih, ko so imeli toliko koristi od bogastva idej v javni domeni. In Disney nima le pasivnih koristi od trenutnih zakonov. Znano je, da porabijo veliko denarja za lobiranje za razširitev zakonov o avtorskih pravicah vsakič, ko je ena od njihovih dragocenih lastnosti blizu tega, da pride v javno domeno. Če se sprašujete, kako smo prišli od 14 let avtorskih pravic do življenja plus 70 let, je eden od razlogov Disney.
Zakon iz leta 1998, ki je podaljšal trajanje avtorskih pravic v ZDA iz časa avtorjevega življenja plus 50 let v čas avtorjevega življenje plus 70 let, je dobil posmehljiv vzdevek »Zakon o zaščiti Miki Miške«, ker so bili ena glavnih sil za tem zakonom. Pravzaprav vsakič, ko naj bi Miki Miška prišla v javno last, se ameriški zakoni spremenijo in avtorske pravice se razširijo (več o tem najdeš tukaj). Zadnjič, ko naj bi se to zgodilo, so ljudje govorili o tem, kako naj bi Disney "izgubil" Miki Miško, kot da bi jim ga okrutno ukradli in da nikoli ne bi mogli izdelati še enega precenjenega mikijevega naglavnega traku. Ampak to je zavajujoče. Disney bi lahko še naprej izdeloval risanke, povezane z Miki Miško, pa različne knjige in igrače, samo z Mikijem Miško v javni domeni bi lahko to počel še kdorkoli drug, ne da bi pri tem zašel v pravne težave. Disney bi lahko še vedno zaslužil z Mikijem Miško, vendar bodo morda morali izdajati boljše (in/ali cenejše) izdelke, da bodo lahko tekmovali z ljudmi, ki prodajajo boljše, cenejše, bolj etične ali enostavno lokalne izdelke. Enako je s Harry Potterjem. Popolnoma nič ne bi preprečilo Rowling pri produciranju več filmov Magične živali. Toda če bi se recimo avtorske pravice skrajšale na, recimo 25 let, bi leta 2024 Zapornik iz Azkabana prišel v javno last, kar pomeni, da bi nekdo lahko ustvaril nekaj, kar bi bilo res kul in novo na svoj način, vendar bi temeljilo na idejah v franšizi Harry Potter.
Toda dobra novica je, da se zdi, da morda ne bodo mogli lobirati za še daljše trajanje avtorskih pravic. Leta 1998 je odpor proti novemu zakonu vodil profesor prava, ki se je soočil ne le z Disneyjem, ampak tudi s Time Warnerjem, Universalom, Viacomom in večjimi profesionalnimi športnimi ligami, kot sta NFL in NBA, ki so vse lobirale za podaljšanje (zaradi njihovih prizadevanj v ZDA v 21 letih niti eno delo ni prešlo v javno last). Več o tem lahko prebereš na primer tukaj ali tukaj. Dejstvo, da se je od leta 2019 to spremenilo in da dela spet prehajajo v javno domeno, bi lahko bil dober znak. Tri najmočnejše skupine imetnikov avtorskih pravic v ZDA so dejale, da niti ne bodo več poskušale sprejeti zakonodaje o razširitvi avtorskih pravic, ker vedo, da ne morejo zmagati. Internet je ljudem omogočil ne le boljše razumevanje in uživanje v brezplačnih delih, ampak je omogočil tudi oblikovanje skupin, ki lobirajo proti nadaljni razširitvi avtorskih pravic in ki so na primer leta 2012 uspešno premagale nov zakon, ki ga podpira Disney.
Vala neskončnih širitev avtorskih pravic je verjetno konec. Zdaj je čas, da odpravimo škodo in se vključimo v prizadevanja, ki bodo skrajšala avtorske pravice in morda tudi spremenila naravo blagovne znamke (tudi o tem bi lahko napisala še en prispevek). Ta sprememba se mora zgoditi globalno, ne samo v Ameriki. Kjer koli na svetu si, lahko pomagaš spet pridobiti priljubljene like iz otroštva, ki so talci velikih korporacij in pohlepnih milijarderjev.
Bistvo vsega tega ni v tem, da si Rowlingova ne zasluži zaslug za svoje delo - seveda si jih zasluži. Bistveno je, da vsega tega, kar je ustvarila, ni enostavno potegnila iz zraka, naslanjala se je na ideje drugih in tako ali tako si je (kakorkoli že) pridelala oz. prisvojila veliko več bogastva, kot si ga večina avtorjev sploh lahko predstavlja. Harry Potter jo je na tej točki že zdavnaj presegel. Pripada tako oboževalcem kot njej.
M. L.