Kitajska je končala vojaške vaje v okolici Tajvana. Kot se morda spomniš, če si prebrala zadnjih Tedenskih (s)pet, je predsednica predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi prejšnji teden obiskala Tajvan. Zatem je Kitajska začela z obsežnimi vojaškimi vajami, ki so bile osredotočene na šest območij okoli Tajvana, od katerih tri prekrivajo teritorialne vode otoka. Tajvan pravi, da je ta poteza (zaradi katere so ladje in letala bila prisiljena najti poti okoli teh območij) kršila njegovo suverenost in pomenila blokado. Vaje je Taipei označil kot kršitev tajvanskih teritorialnih voda in pravil Združenih Narodov.
Vendar ... Kako je sploh prišlo do takšnih napetosti?
Začnimo na začetku.
Tajvan v očeh pekinškega vodstva ostaja eden izmed osrednjih trnjev v peti, nedokončano zgodbo iz hladne vojne. Po vrnitvi Hongkonga pod kitajsko vladavino leta 1997 so debate glede ponovna združitve s Tajvanom pogosteje na kitajskem političnem dnevnem redu. Hkrati so gibanja znotraj otoka podžgala idejo, da bi Tajvan moral razglasiti neodvisnost. Na celini pa ostaja splošno sprejeto stališče, da bo imela država popolno ozemeljsko celovitost šele, ko bo Tajvan spet del "matične države". Splošno sprejeto je tudi, da so za dosego tega cilja sprejemljiva vsa sredstva, vključno z vojno. Kitajska zahteva za Tajvan izhaja iz imperialnih časov, ko je otok prišel pod nadzor dinastije Qing. Vendar pa zgodovina nikoli ni enostranska. Imperij dinastije Qing je vseboval tudi ozemlje, ki je zdaj Mongolija, pa noben ne poziva po tem, da bi se ta država ponovno absorbirala v Kitajsko. Še bolj pa bode v oči to, da se kitajska retorika izogiba dejstvu, da je bil Tajvan od poznega 19. stoletja del združene kitajske države le štiri leta (1945 - 1949).
Otok se pod dinastijo Qing ni dolgo razvijal. Dinastija, ki je izgubila kitajsko-japonsko vojno med letoma 1894 in 1895, je bila prisiljena otok prepustiti Japonski. S tem je Tajvan postal prva uradna japonska kolonija v Aziji. Naslednjega pol stoletja so Tajvanci odraščali pod japonsko kolonialno upravo. Japoncem je uspelo ustvariti avtohtono kolonialno elito, ki je govorila japonščino enako tekoče (ali celo bolj) kot mandarinščino ali tajvansko kitajščino. Tajska še danes do svojih nekdanjih kolonialnih vladarjev gleda z ambivalentnostjo ali celo z neko mero odobravanja. Zanimivo je tudi to, da burna zgodovina kitajskega republikanskega obdobja (revolucija leta 1911, gibanje 4. maja in predvsem vzpon močne komunistične partije) ni imela velikega pomena za otok. Celo najbolj travmatičen dogodek od vseh - vojna proti Japonski - se je zgodil izven otoka in nekateri Tajvanci so se borili na japonski strani, kar je ogorčilo nekaterih celinskih Kitajcev.
Kakorkoli, zaradi poraza Japonske leta 1945 je bil otok predan nazaj Kitajski.
Nacionalisti so s Tajvanom ravnali kot z okupacijsko silo in ne kot z osvoboditelji. Ko je na celini divjala državljanska vojna, je vlada še bolj zatirala tajvanske upornike. 28. februarja 1947 je prepir med policijo in starejšo žensko, ki je ilegalno prodajala cigarete, prerasel v množične proteste domorodnega prebivalstva otoka proti nacionalistični vladavini. Reakcija na proteste je bila hitra in brutalna. Pod vodstvom predsednika Chiang Kai-sheka je bilo ubitih ali zaprtih na tisoče civilistov. Število smrtnih žrtev naj bi bilo med 18.000 in 28.000. Vsaka razprava o tem dogodku je bila prepovedana.
Leta 1927 je na celinski Kitajski izbruhnila državljanska vojna med nacionalističnimi vladnimi silami pod vodstvom Kai-sheka in komunistično stranko Mao Zedonga. Leta 1949 so zmagali komunisti in prevzeli oblast v Pekingu. Kajšek je pobegnili v Tajvan, kjer je vladal naslednjih nekaj desetletij. Kitajska zdaj s to zgodovino argumentira, da je bil Tajvan prvotno kitajska provinca. Toda Tajvanci opozarjajo na isto zgodovino in trdijo, da nikoli niso bili niti del sodobne kitajske države, ki je bila prvič ustanovljena po revoluciji leta 1911, niti del Ljudske republike Kitajske, ki je bila ustanovljena pod Maom leta 1949.
Kakorkoli, po letu 1949 je bila razglašena vojaška vladavina in nacionalistični vladarji so tudi v osemdesetih letih še naprej kršili človekove pravice otočanov. Kljub temu, da je bilo politično nestrinjanje v Tajvanu bilo močno zatrto, pa je bil hkrati postavljen zelo uspešen gospodarski model. Nacionalisti so uporabili tudi vladno moč za spodbujanje gospodarstva, ki ga je poganjal izvoz, zlasti potrošniškega blaga, usnja, lesa in papirja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je tajvanski izvoz vsako leto povečal za približno 20 odstotkov, celotno gospodarstvo pa je raslo za 9,2 odstotka letno.
Sledilo je postopno premikanje proti demokraciji.
Gospodarstvo celinske Kitajske se je postopoma tesneje in tesneje prepletalo s tajvanskim gospodarstvom. Vendar kulturne značilnosti obeh območij so se vedno bolj razlikovale. Tajvan se je vztrajno premikal proti demokraciji. V sedemdesetih letih so se pojavile nove interesne skupine (npr. gibanje Tang-wai s Chen Shui-bianom na čelu). Mnoge od teh interesnih skupin so se zavzemale za večjo moč lokalnega prebivalstva otoka. Kai-shek je umrl leta 1975 in nasledil ga je njegov sin Chiang Ching-kuo, ki se je sčasoma odločil za legalizacijo nestrinjanja z vlado. Politične reforme v 80. letih prejšnjega stoletja so vodile do nastanka opozicijske Demokratične progresivne stranke (DPP) leta 1986. Ta stranka je podpirala neodvisnost Tajvana. Le dve leti kasneje je progresivni Lee Teng-hui (kasneje je dobil vzdevek »gospod demokracija«), postal prvi tajvanski voditelj, ki se je dejansko tudi rodil na otoku. Skratka, do devetdesetih let prejšnjega stoletja je imel Tajvan pravo liberalno demokracijo. Leta 2000 je predsedniški položaj prvič osvojil predstavnik opozicije, nekdanji disident Shui-bian, ki je osem let kasneje zaradi škandala izgubil položaj. Nadomestil ga nacionalist Ma Ying-jeou.
Istočasno, ko se je Tajvanski sistem oddaljil od kitajskega, pa se je odnos čez ožino na različne načine okrepil. Ko se je Kitajska pod Deng Xiaopingom odprla, so bili "tajvanski rojaki" spodbujeni, da obiščejo celino in vlagajo vanjo. Istočasno je Komunistična partija Kitajske postala vse bolj zaskrbljena zaradi števila Tajvancev, ki si niso želeli ponovne združitve s Kitajsko, celina pa je grozeče razglabljala o svoji pravici do invazije v Tajvan v primeru razglasitve neodvisnosti. Celinska Kitajska je leta 1996 grozila Tajvanu s svojo vojaško močjo. Ljudi so poskušali prestrašiti, da ne bi volili Teng-huija. V očeh celinske Kitajske je namreč bil preveč usmerjen v neodvisnost Tajvana. Kitajska aresivna taktika je spodbudila takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona, da se je skliceval na zakon o odnosih s Tajvanom in poslal dve bojni skupini letalonosilk v regijo ob južni obali otoka - s tem se je končala kriza v tajvanski ožini leta 1996. Amerika je to videla kot velik strateški uspeh, kitajski voditelji pa so bili nezadovoljni z njenim vmešavanjem v nekaj, kar Kitajska vidi kot notranjepolitično zadevo. Ta zamera je pomagala spodbuditi Kitajsko, da je Kitajska Ljudska osvobodilna vojska (PLA) zgradila v eno največjih oboroženih sil na svetu.
Torej ... Kaj to pomeni za napetosti dan danes?
Napetosti med Kitajsko in Tajvanom so neprestano prisotne, tudi nedavno nazaj so se stopnjevale. Leta 2021 se je zdelo, da je Kitajska povečala pritisk s pošiljanjem vojaških letal v tajvansko cono zračne obrambe. Gre za območje, kjer identificirajo in nadzorujejo tuja letala v interesu nacionalne varnosti. Lansko leto je število prijavljenih letal doseglo vrhunec oktobra 2021, s 56 vdori v enem dnevu. Tajvanski obrambni minister Chiu Kuo-cheng je takrat dejal, da so odnosi najslabši v zadnjih 40 letih.
V vojaškem spopadu bi kitajske oborožene sile popolnoma zasenčile tajvanske. Ahem. Kitajska za obrambo porabi več kot katera koli druga država razen ZDA.
Nekateri strokovnjaki menijo, da bi lahko v primeru spopada Tajvan v najboljšem primeru poskušal upočasniti kitajski napad medtem ko čaka na zunanjo pomoč. Ta pomoč pa bi lahko prišla iz ZDA, ki prodaja orožje Tajvanu. ZDA do nedavnega namerno niso bile jasne glede tega, ali in kako bodo branile Tajvan v primeru napada. Diplomatsko se ZDA trenutno držijo politike "ene Kitajske", ki priznava samo eno kitajsko vlado - v Pekingu. ZDA ima uradne vezi s Kitajsko in ne s Tajvanom. Vendar maja je ameriški predsednik Joe Biden zaostril stališče Washingtona. Na vprašanje, ali bodo ZDA vojaško branile Tajvan, je namreč odgovoril pritrdilno. Kakorkoli, Bela hiša je še vedno vztrajala, da Washington ni spremenil svojega stališča.
Kaj torej pomenijo kitajske vojaške vaje v bližini Tajvana?
Analitiki predvidevajo, naj bi napadi po eni strani bili signal jeze Pekinga, zaradi obiska Pelosi v Tajvanu. Je namreč najvišja ameriška vladna uradnica, ki je obiskala otok vse od leta 1997. Takrat (po krizi v tajvanski ožini, ki smo jo že omenile) je Tajvan obiskal takratni predsednik predstavniškega doma Newt Gingrich. Kitajska je opozorila, da bo vse prej kot zadovoljna, če bo Pelosi v sklopu azijske turneje obiskala tudi ta otok.
Vendar nekateri analitiki predvidevajo, da naj bi pri obsežnih vojašnih vajah ob Tajvanu šlo manj za signal in bolj za vajo pa za dejanski spopad. Kitajski voditelji preprosto vedo, da mora PLA izvesti vrsto velikih, realističnih vaj, da prepozna razpoke v svojih oboroženih silah in taktiki ter izpopolni svoje zmogljivosti. Če bi Kitajska napadla nenadoma, namesto da bi uporabila obisk gospe Pelosi kot pretvezo, bi bila mednarodna javnost bolj pozorna - in to je zelo pomebno. Kitajska potrebuje element presenečenja, da lahko zavzame Tajvan, preden ima Amerika čas za mobilizacijo ustreznih sil v regiji za obrambo otoka. Spomnimo, zunanja pomoč bi v tem primeru za Tajvan bila namreč ključna.
Problematično bi bilo predvsem, če bi vojaške dejavnosti Kitajske v bližini Tajvana postale bolj rutinske. To ne bi le povečalo tesnobe v Tajpeju (in verjetno tudi v drugih regionalnih prestolnicah). Pomagalo bi prikriti morebitne priprave na pravo vojaško akcijo. Če kitajske sile simulirajo formacije, blokade in napade, bo težje razvozlati, kdaj se pripravljajo na dejanski napad. Obisk Pelosi je tako, po predvidevanju nekaterih strokovnjakov, omogočil Pekingu, da neovirano preide na novo raven vojaške dejavnosti, zaradi česar bo Amerika težje branila Tajvan. Noben znak ameriške zavezanosti otoku tega ne more popraviti.
Viri:
M. L.