Saša Gerčar je danes ilustratorka, nekoč pa je bila uspešna direktorica. Vse dokler ni izgorela. Leta 2010 je kot posledico izgorelosti izgubila vse lase. Takrat je končno dojela, da je bilo njeno življenje pred izgorelostjo en sam stres. In zato je začela živeti drugače – pritisnila je na zavoro, njena pot jo je pri petdesetih poslala na študij dizajna, našla je svoje "skurjene kure", postala bolj pustolovska in prekinila odnose, ki je niso osrečevali. Izpolnila pa je tudi svoj "wishlist" iz otroštva. Njena zgodba se, kot pravi sama, začne v ljubljanski porodnišnici pred nekaj več kot 58 leti.
Kdaj ste opazili prve znake izgorelosti?
Nisem jih opazila. O tem se leta 2010 ni govorilo ali pisalo. Zato sem se sprva otepala diagnozam zdravnikov, da mi kakršne koli težave povzroča stres. Moja tako imenovana izgorelost se ni nikoli tako imenovala. Sploh pa … sama se ne strinjam s takšno terminologijo. Izgorelost ni gripa, ni zlom kosti. Se ne zgodi tega in tega dne, zato je ne moreš tako imenovati.
Lahko le rečem, da sem med leti 2010 in 2012 izgorevala. Trajajoče dejanje. A vse skupaj sem lahko tako imenovala šele, ko sem stopila na pot zdravljenja. In če že sprašujete o znakih, da nekaj ni v redu, se je začelo že kakšni dve leti prej. Z bolj pogostimi virozami in malce večjim izpadanjem las. A nič drastičnega. Do hudega zobobola avgusta 2010. Takrat ni bilo mojega zobozdravnika in zobobol je prerastel v granulom ter vnetje dlesni. Da ne bi prišlo do zastrupitve, sem dobila močne antibiotike. Od takrat pa so se začele podirati vse domine. V dveh letih sem izkusila vse, od krvavih drisk, vrtoglavic, tresavic, zavračanja hrane in hude nespečnosti. Ničesar od tega nisem ne jaz, ne zdravniki diagnosticirali z izgorelostjo. Mislim, da še danes izgorelost pri nas ni diagnoza.
Kako ste se soočili z občutki in kako je potekalo zdravljenje?
Kot sem že povedala, nihče mi nikoli ni postavil takšne diagnoze. Moja kartoteka je sestavljena z množico diagnoz, ki pa so v glavnem kronične ali avtoimune bolezni. Ščitnica, črevesje, želodec, alopecia … Ločene diagnoze posamičnih specialistov za določene predele mojega telesa. Nihče me dolgo časa ni obravnaval celostno.
Dve leti sem hodila od Poncija do Pilata in iskala rešitev. Našla sem jo najprej pri alternativi, ki mi je pomagala, da sem spet spala in tako začela pridobivati energijo in se sama odločila, da končno začnem spreminjati svoje življenje. Prvi korak je bila prekinitev dela pri delodajalcu, kjer sem prej delala 17 let kot direktorica. Po dveh letih muk in iskanja rešitve, sem se končno odločila oditi na bolniško in hkrati s tem prekiniti svoje dolgoletno delo.
Kako pa je izgorelost vplivala na vaš partnerski odnos?
Najin odnos z možem se je poglobil. Ves čas mi je stal ob strani, se pogovarjal z mano, me vozil na urgenco in me podprl pri odločitvi, da ostanem doma in pustim dobro plačano službo. Sva pa konec koncev skupaj že od mojega 18. leta in nekaj let pred tem šla skozi turbulenco moževe bolezni, ko je imel operacijo možganskega tumorja. Najbrž nas takšne čeri učvrstijo.
Na svojem blogu ste zapisali, da vam je izguba las prinesla same dobre stvari. Kaj ste s tem mislili?
Kaj pa vi mislite? Večina ljudi se sprašuje, kako je živeti brez las. Hmmmm … lažje kot z njimi. Nobenih frizerjev, lasje mi ne lezejo v oči in usta, pred kopanjem nimam nobenih težav z britjem, ne potrebujem šampona in fena, kar je odlično za potovanje. Zakaj bi se kdo sekiral okrog las?! Meni je ok. Zares.
In nihče me ne vpraša, kako je živeti brez zob. Bilo mi je huje, ko so mi 2011 predlagali, da mi izruvajo še nekaj zob in sem ostala le s polovico zobovja. Seveda nosim protezo, ker brez nje bi težko jedla in bila težje sprejeta v družbi. Brez las pa pa funkcioniram popolnoma normalno. In tudi družba me je povsem sprejela. Zato slabih strani ni. Dobre? Fen, šampon, frizer sem že omenila. A to so banalne malenkosti. Poseben imidž mi je dal svobodo. Tako kot pri pustnih maskah. Kar nekako se sprostiš, ko postaneš drugačen. Zdi se mi, da se brez las lažje izrazim. Lažje si privoščim povedati tisto, kar mi leži na duši. Neumno, vem, a se mi je vedno zdelo, če so sprejeli mojo nenavadno pojavo, bodo sprejeli tudi drugačna očala in morda tudi kak stavek, ki ga bom povedala bolj direktno.
A najbrž je bilo na začetku težko. Ste jokali?
Seveda sem. A ne vem, če je bil ravno jok tisto najhujše. Jok pride kot sprostitev. Težje je pred tem, ko te grabi stiska, obup, ne moreš izklopiti možganov. Po eni strani ti ves čas meljejo grozne scenarije, po drugi pa so že tako utrujeni, da se izklapljajo in začenjaš pozabljati besede. Takrat ni jok tisto najstrašnejše. Strah, ki te hromi in ti jemlje spanec.
Kako se je v tem času spremenil pogled na življenje?
Za 180 stopinj. Človek pridobi povsem druge vrednote. Nekoč mi je bila pomembna hitrost. Efektivnost. Doslednost. Potem dve leti nisem počela drugega kot dihala. In se počasi postavljala na noge. In razmišljala. O zdravju, življenju, prijateljih, družini. Vse ostalo je postalo nepomembno. Spremenile so se moje vrednote. Moja to-do lista je romala v koš. Naredila sem si bucket list. In si nanj zapisala otroške sanje. Končno sem si upala pisati želje.
Ali kdaj tudi pojamrate? Menite, da je lahko jamranje tudi dobro ali zgolj potencira negativne občutke?
Jamram. Seveda jamram. To je fajn. Če močno jamraš morda sploh ne pride do joka.
Ampak jaz res jamram, ne žnar’m … sva se zadnjič z možem o tem pogovarjala. On večkrat počne to drugo, jaz pa res ne. Jamranje je za moje pojme nekakšna kritika, ki ne škoduje. Ne sebi ne drugim.
V enem intervjuju ste rekli, da ste praktično izpolnili že vse želje z vašega seznama iz otroštva in da obstaja že nov seznam. Kaj so bile npr. stvari na tem seznamu?
A na tem prvem? Veliko jih je bilo. Nekega dne sem se usedla in jih začela pisati. Gor so bile neumnosti kot “preteči pol maraton”, napisala sem “pol” in ne celega in prav to sem enkrat naredila. Prav naključno. Neumnost čista, ker sem bila vsa ožuljena in izmučena, a občutek zadovoljstva zaradi uresničitve je bil velik. Pa voziti motor. Nekaj le kasneje sem naredila izpit in si kupila Chopperja. Imeti psa - pa smo nabavili Jack Russla. Plesati - sva šla z možem v plesno šolo. No, po enem letu je mož prosil za malo pavze. Ta traja zdaj že kakšnih šest let. Iti za nekaj tednov v Italijo in se naučiti jezika - sem šla dvakrat po štiri mesece na študentsko izmenjavo v Italijo. Zdaj celo živim v Trstu. Narisati portret -
narisala sem jih enih par, predvsem pa zdaj rišem kure.
Kdaj pa se je utrnila želja za ponovna "študentska leta"?
Morda se je začelo s tistim portretom. Nadaljevalo v psihiatrični bolnici, kjer sem na risarskih uricah ugotovila, da me risanje sprošča in veseli, potem nadaljevalo na risanju pri Zmagu Modicu. Tja sem šla na tečaj risanja, on pa me je pregovoril, da bi šla svoj talent preizkusit na sprejemne na slikarstvo.
Vmes se je zgodila druga zgodba, kjer mi je takratna delodajalka predlagala, da bi se prekvalificirala in šla študirat na Visoko zdravstveno šolo. Država mi je odobrila prekvalifikacijo, a namesto v zdravstvo, sem šla na sprejemne na slikarstvo in Fakulteto na dizajn (FD). Slikarstvo mi je za las ušlo, a sem zadovoljna, da sem izbrala FD in diplomirala z odliko iz vizualnih komunikacij. Uživala sem v letih študija.
Kakšno vlogo pa v vašem življenju igra Trst?
Vedno sem z občudovanjem gledala modno oblečene tržanke. Želela sem imeti Vespo, živeti ob morju. Tudi to so bile moje otroške sanje. Nekoč sem imela preblisk in se odšla učit italijansko. Brez konkretnega cilja. Kakšnih 20 let nazaj. Potem pa je prišel študij in študentska izmenjava. Rimini. Fashion management. Italija, morje, moda, mir, malce svobode. Žal se jezika nisem naučila prav veliko, ker je bil študij v angleščini. A sem bila tako pridna študentka, da sem v enem semestru opravila toliko izpitov, da sem imela pred diplomo še nekaj časa početi kaj drugega. Iskala sem možnost pro Bono dela v Italiji. Da bi se naučila jezika. In prišel je predlog, naj si poiščem delo za obvezno prakso v Italiji. Iskala, pisala prošnje po celotni severni Italiji. Torino, Milano, Firence, Benetke. Nihče me ni želel, vzel me je lastnik majhnega grafičnega studia v Trstu. Najela sem stanovanje in med tednom živela v Trstu, čez vikend pa z možem v Ljubljani. Eno najlepših obdobij mojega življenja. Ustvarjala sem, bila sama, svobodna, tišina, mir, sonce, morje. Kdo se ne bi zaljubil v to? In pet let kasneje sem lahko uresničila svoje sanje - kupila sva majhno garsonjero v Trstu.
Iz kje se je rodila ideja za "Kura Fura" in zakaj ravno kura?
Doooolga zgodba. Nisem ravno ljubiteljica kur. Preveč kakajo. Doma smo jih imeli in vem, da so mamo in babico vedno pokljuvale, ko sta hodili po jajca v kurnik.
Nekoč sem vaškemu gostilničarju pomagala pri FB straneh. Ker si ni želel odpreti svojega profila, sem si jaz odprla še enega. Nisem hotela bit Micika ali Lojza ali kakšna prsata Haidi, zato sem odprla profil z imenom Kura ki FB fura. Facebook mi tistega FB-ja ni pustil in ostal je profil Kura ki Fura. In nekaj let kasneje se jaz znajdem na faksu, ki mi da nalogo, da si naredim vizitko zase v živalski podobi. Kaj bi bila drugega kot kura. In čisto na koncu še eno nalogo - ta je bila ključna. Koledar na katerem izberemo motiv po lastni želji. In ja, po enem tednu razmišljanja mi je padlo na pamet, da bom risala kure. In namesto koledar bo KUREdar s kurami meseca. Ta Kuredar je bil leto po diplomi natisnjen v desetih izvodih in je bil božično darilo prijateljicam. Te so me začele klicati, da bi še kakšnega za mamo, teto, babico … in naslednje leto sem jih natisnila več in tako naprej.
Kaj želite s kuro oz. svojimi kreacijami sporočiti?
Kura se je razvijala počasi. Brez hitenja, brez želje po uspehu ali ambicij imeti veliko podjetje s perutnino. Najprej sem mislila, da bodo moje ilustracije kupovali ljubitelji kur, a kmalu ugotovila, da mi sledijo podobno misleče ženske. Ženske z jajci.
Skozi kuro se lažje izrazim. Izražam najprej sebe. Ja, sem zmedena, tekam naokrog kot brez glave, kokodakam, a po drugi strani sem ljubeča kokoš, ki čuva in greje svoje piščance. Najbolj sem sama sebi postavila ogledalo, ko sem se začela igrati z besedo kura in iz nje naredila slogan "Boli me k****". Ta je v prvi vrsti namenjen meni. Da se vsake toliko časa zavem, da je treba na življenje gledati lahkotnejše. In zdi se mi, da sem s tem začela pridobivati na svojo stran cel kup ostalih žensk. Žensk, ki so se z leti pozabile zabavati in kdaj pa kdaj pokazati tudi tisti srednji prst. Paše. No, res, da je večina mojih sledilk in kupcev ženskega spola, a tudi moški se znajdejo med ljubitelji tega "kurskega" slogana.
In za konec še nasvet za vse naše bralke; kako se ustaviti?
Enostavno. Na zavoro je treba pritisnit. Vendar ne gre brez močnega lastnega pritiska nanjo.
S. S.