.png)
Kaj je izguba? Kaj je žalovanje? Kako se lotiti procesa izgube ljubljene osebe? Na pogosto neodgovorjena vprašanja o žalovanju in izgubi ljubljene osebe nam bo odgovorila psihologinja Sabina Majerič, ki svetuje osebam v stiski, da se lažje spoprimejo s svojo izgubo in spremembami po njej. Mlada psihologinja s svojim instagram profilom Življenje je lahko dobro podira tabuje na področju duševnega zdravja in nudi oporo ob izgubi, žalovanju in osebni rasti.
Kakšen odnos imate do smrti?
Mislim, da je moj odgovor tukaj precej obarvan z mojimi dosedanjimi izkušnjami. Pri 8 letih sem namreč izgubila mamo, kar je pomenilo, da je zavedanje smrti, minljivosti na nek način odrastlo z mano. Tudi v pogovoru z drugimi žalujočimi opažam, da se po tem, ko doživimo pomembno izgubo, naš pogled na smrt precej spremeni – nekako postane konkreten del našega
življenja in živimo z njenim močnejšim zavedanjem. Slednje pri mnogih vodi v to, da
poskušamo zares užiti življenje in kazati ljubezen dokler imamo za to priložnost.
Smrt je zame prijateljica, ki me opominja, kako pomembno je, da izkoristim čas, ki mi je dan.
Kako je izguba mame vplivala na vas?
Želim si, da bi lahko vpliv izgube in žalovanja povzela le v eni povedi ali dveh, a mislim, da je to zelo težko, saj gre za resnično kompleksen proces in izkušnjo. Vplivalo je na ogromno
področjih, najbrž se kakšnega še niti ne zavedam. Je pa gotovo vplivalo na moj način dojemanja smrti, na moje dojemanje sebe – zdaj vem, da zmorem živeti z veliko bolečine in na potek mojega življenj. Pri mladih letih sem bila primorana prevzeti veliko odgovornosti in na nek način prej zaključila svoja otroška leta, vplivalo je tudi na moje vrednote – izjemno cenim čas, ki ga imam s svojimi bližnjimi in še marsikaj. Predvsem pa je seveda vplivalo tudi na moje poslovno poslanstvo, moje delo, saj sem ravno na podlagi te izkušnje, našla svoj smisel – nudenje strokovne, a empatična opora žalujočim in njihovim bližnjim.
Kako danes čutite izgubo?
Toliko let po izgubi jo najmočneje čutim ob večjih uspehih in zadovoljstvih v svojem življenju, ki bi jih želela deliti z mamo. Seveda imam načine, da si skozi te trenutke pomagam in so lahkotnejši, a ta neizogibna dvostranskost uspeha, sreče in lepih trenutkov, ki s seboj prinesejo tudi ponovno zavedanje izgube, je zelo močan del vseživljenjskosti žalovanja in sama nisem
nobena izjema. Predvsem je tako še dandanes izguba moja učiteljica o tem, kar je v življenju resnično pomembno.
Kaj v bistvu sploh je žalovanje?
Žalovanje je mnogokrat boleč in čustven proces prilagajanja na pomembno izgubo. Pri čemer je meni najpomembnejša beseda 'pomembno', ker nam da zavedanje, da vsak od nas individualno presoja, kaj je zanj pomembna izguba in kaj ni. Upam, da nam to pomaga v svoj proces žalovanja vnesti nekaj empatije in sočutja do sebe in drugih v našem življenju.
Je res, da moramo skozi proces žalovanja slediti točno določenim fazam žalovanja?
Z veseljem lahko povem, da ni. Čeprav bomo v javnosti velikokrat opazili, da se odpiranje teme žalovanja, v želji zmanjševanja zmedenosti, enači z deljenjem poenostavljene grafike o najbolj razširjeni teoriji, ki žalovanje deli v pet faz. A žalovanje je veliko bolj fluiden proces, raznolik proces. Lahko se pri vas določene faze pojavijo, lahko se ne. Lahko se pojavijo v takšnem zaporedju, lahko v drugačnem, ker je tudi zgodba vsakega posameznika drugačna. Potek žalovanja je tako popolnoma drugačen že če govorimo o različnih izgubah – torej njegov pogost
potek je zelo drugačen, če govorimo o spoprijemanju z lastno smrtjo, o spoprijemanju s smrtjo bližnjega ali pa o spoprijemanju z razhodom. Drugačen, če smo na izgubo bili pripravljeni ali nismo bili, drugačen glede na odnos, ki smo ga s kom imeli, glede na naše dosedanje izkušnje in še mnogo dejavnikov. Zato rada rečem, da je žalovanje kot prsti odtis – od daleč lahko vidimo veliko podobnosti in te so pomembne, saj nam dajo opomnik, da nismo sami, »čudni«, a hkrati, da smo do sebe lahko sočutni pomembno, da pogledamo tudi od blizu in ugotovimo, da je vsak prstni odtis drugačen, vsako žalovanje drugačno. Kot je drugačen vsak izmed nas.
Kako se lotiti procesa izgube ljubljene osebe in se spopasti z vsemi intenzivnimi čustvi, ki žalujočo osebo takrat preplavijo?
Splošen nasvet, ki ga lahko dam je: »S svojim tempom in na sebi prilagojen način.« Žal mi je, da za vas nimam enostavnega recepta. A življenje ni enostavno in to ga dela včasih težkega, včasih čudovitega. Mislim, da je zato za začetek pomembno, da se zavedamo, da imamo pravico žalovati po svoje in da je naš način žalovanja okej, dokler z njim ne škodimo drugim in lahko ustvarjamo polno življenje zase (karkoli polno za vsakega izmed nas pomeni). Ko se srečamo z izgubo nas intenziteta in raznolikost čustev velikokrat res presenetita, vse spremembe, ki se začnejo naenkrat dogajati pa nas lahko močno zmedejo, prestrašijo. Velikokrat nam celo dajo občutek, da ta bolečina nikoli ne bo minila in da je vse nesmiselno. Zato je najbolj iskren nasvet, ki ga lahko dam, da si poiščite oporo, da skozenj ne boste šli sami – to lahko pomeni oporo bližnjih ali pa oporo strokovnjaka. Oporo ob kateri se boste, ko začutite, da si tega želite vi, naučili in v svoje življenje vnesli načine za sprejemanje in spoprijemanje s celo paleto svojih čustev.
Kako se spopasti z občutkom krivde?
Prvi korak k lažjemu spoprijemanju s tem čustvom je, glede na moje izkušnje, zavedanje, da krivda sama po sebi ni nekaj slabega. Ker nobeno čustvo, noben del nas, s katerim nam naše telo sporoča naše potrebe, ni nekaj slabega. Ko se bomo zavedali in zares verjeli v to, bo spreminjanje intenzitete tega čustva, ki po navadi traja kar nekaj časa, lažje. Vzroki krivde so seveda zelo različni, a želim dati bralcem v razmislek sporočilo glede krivde, ki jo v svoji praksi vidim najpogosteje – krivde, ker do osebe nismo bili prijaznejši ali ji pred izgubo nismo pokazali/povedali o radosti in ljubezni, ki nam jo je dala. Po izgubi nekoga, ki nam je pomemben, namreč ostane ogromno čustev, ki jih z njim nismo uspeli deliti v omejenem času, ki smo ga imeli. Nismo namreč vedeli, da bo našega skupnega časa konec ravno zdaj, in ker je vez
med nami pogosto izjemno močna, bi se večino časa občutek, da smo naredili premalo, pojavil ne glede na vse. Vprašajte se: »Kdaj pa bi imeli občutek, da je bilo ljubezni in časa dovolj?« Velikokrat je odgovor, nikoli, ker je najina povezava, ljubezen zame tako pomembna. V delu z žalujočimi pa se v takem primeru nato osredotočamo na to, da najdemo način, da prilagodimo, a še naprej ohranjamo to povezavo.
Kako ostati povezani z nekom, ki smo ga izgubili?
Vsak bo na to imel drugačen odgovor, kot je bil drugačen odnos s tistim, ki ga je izgubil. Moj nasvet je, da poiščemo vedenja, ki nas spominjajo na naš odnos s to osebo ali nanjo. Za nekatere bo to pomenilo, da si prižgejo svečko, za druge, da v dnevnik zapišejo pogovor s tistim, ki so ga izgubili, za tretje sprehod do kraja, ki jih spominja na to osebo, četrte deljenje zgodb in naukov, ki so jih od osebe delili. Vse to so lahko super načini – pomembno je, da najdemo tistega, ki ga najlažje vključimo v svoje življenje, ko naše žalovanje potrebuje svoj prostor. Zato tekom enega od programov, ki ga izvajam za žalujoče na primer skupaj naredimo tudi dolgoročen načrt žalovanja, ki nam pomaga raziskati to področje pri sebi in se na težje dni pripraviti še predenj se zgodijo. To ne pomeni, da takrat ne bo bolelo, bo pa večja verjetnost, da ohranjamo povezavo na
način, ki podpira tudi našo sedanjost in prihodnost.
Smrt je še vedno neke vrste tabu tema, s katero se soočamo v družbi. Prav tako tudi v širši skupnosti velikokrat ni prostora za žalovanje. Kaj menite o tem?
Mislim, da bosta smrt in žalovanje do neke mere vedno ostala tabu, saj pogovor o njiju od nas zahteva precej zrelosti in lahko vzbudi veliko strahov povezanih z negotovostjo, ki je povezana z njima. So pa vsekakor opazne spremembe, saj vedno več ljudi razume, da sta to neizogibna in pomembna dela življenja, skozi katera ne rabimo iti sami in popolnoma izgubljeni. Res je tudi, da v družbi velikokrat še ne zmoremo ustvariti prostora za žalovanje, sploh za takšno, ki morda ne paše v naše okvirje ali od nas terja več pozornosti, opore, sočutja in s tem časa, truda. Predvsem recimo, ko govorimo o vseživljenjski komponenti žalovanja. Ljudje namreč na začetku pričakujejo večjo stisko in se nanjo odzivajo, nato pa njihovo življenje teče naprej.
Izguba pa z žalujočimi lahko ostane do konca življenja in si kot taka zasluži pozornost tudi kasneje.
Zato je odpiranje teh tem in ustvarjanje empatičnih skupnosti, kjer lahko v stiski najdeš kakovostno oporo in se naučiš biti boljša opora, še toliko pomembnejše.
Kaj je glavna napaka, ki jo ljudje delamo, ko gre za žalovanje?
Na misel mi jih pade ogromno, tako da bi bil moj odgovor verjetno spet drugačen pri vsakem posamezniku. Pogosto pa vidim, da imajo žalujoči občutek, da če niso v neznosni stiski, ni smiselno poiskati opore in se v tem procesu zato počutijo sami, zmedeni, v breme in trpi njihov odnos do sebe ter do drugih. Rečejo si: »Tako pač je. Bom šel po oporo, ko bo nujno«, a ko je nujno, je velikokrat ta korak še toliko težje stopiti. Zato naj bo to predvsem opomnik, da nikomur ne kradete časa, da je okej povedati, da nisi okej in da rabiš pozornost, tudi še predenj se ti življenje zdi popolnoma nesmiselno. Če oporo poiščemo prej, bo naša pot po navadi tudi lažja, saj je težko biti zbran in v življenje vnašati spremembe, ko nam že skoraj popolnoma zmanjka energije. Ni pa seveda nikakor nemogoče, a takrat bomo potrebovali še toliko več opor. Opore, ki si jo zasluži vsak izmed nas. Ne glede na to, kdaj jo zmore poiskati.
Ob žalujočih nam je pogosto neprijetno, ker ne vemo, kako naj se do njih obnašamo. Kako lahko torej pomagamo oz. smo v oporo tistemu, ki so nekoga izgubili?
Predvsem vprašajte, preden predvidevate. Velikokrat dobronamerno delimo nasvete in pomagamo tako, kot bi si mi želeli, da bi nam pomagali drugi, a vaš bližnji lahko potrebuje nekaj drugega. Zato je moj prvi, splošen nasvet vedno, da vprašamo, kaj oseba potrebuje, kako smo ji lahko v pomoč in ji povemo, da bomo veseli, če nam pove kaj rabi oziroma želi, saj ne bi radi česa naredili narobe. Ja, prav ste prebrali. Izrazimo te svoje strahove. Okej je tudi, če iskreno poveste, da ne veste, kaj naj rečete, kako se naj obnašate, a vam ogromno pomenijo in bi bili radi tu zanje.
Kaj storiti, ko mislimo, da ne bomo več zmogli?
Opomnimo se, da imajo naši možgani eno »hibo« in to je, da naše trenutno razpoloženje močno vpliva na to, kako vidimo svojo prihodnost. Zato je pomembno, da se opomnimo, da si zaslužimo oporo in da obstajajo rešitve, da skozi to bolečino ne rabimo sami - tudi ko nam naši lastni možgani govorijo drugače. Poiščimo oporo bližnjih ali strokovnjaka, ki nam bo lahko dal empatično in strokovno oporo ter nam ponudil več možnosti opore. Ker vsi načini opore/rešitve niso za vse, za vse pa obstaja opora/rešitev.
Kako, ko žalujemo, pokazati ljubezen sebi?
Vzemite si čas za svoja čustva, za vprašanje, kaj JAZ v tem trenutku želim in potrebujem, kako lahko upoštevam vez s tistimi, ki sem jih izgubil in hkrati skrbim tudi za tisto, kar je meni pomembno v sedanjosti in prihodnosti, namesto kaj jaz in moja okolica misli, da sedaj moram. Tudi odgovor na to, kaj potrebujemo in kako si kazati ljubezen tekom žalovanja, se bo namreč pri vsakem posamezniku in skozi čas spreminjal, kar je okej. To je del procesa. Poiščite si prostor v katerem boste dobili opomnik, da ste dovolj takšni kot ste v tem trenutku in postopoma boste lahko prepoznavali svojo notranjo moč.
Kateri so največji miti o žalovanju?
Na to vprašanje bi verjetno lahko odgovarjala 14 dni, ker je mitov o žalovanju v javnosti še vedno ogromno. Enega smo odkrivale že v vprašanju o tem ali moramo skozi točno določene faze žalovanja, v točno določenem zaporedju. Še eden, ki ga v svoji praksi srečujem redno pa je, da žalovanje po nekaj mesecih izgine in moraš iti naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Dejanski cilj žalovanja kot procesa je namreč, da nam pomaga svojo izgubo dolgoročno vključiti v življenje in to pomeni, da nas spremlja tudi skozi vse njegove spremembe.
Seveda se bolečina čez čas zmanjša in ni tako v ospredju, a še vedno so dnevi, ko se pojavi močneje in to ni nekaj čudnega. Pomembno je le, da takrat vemo, kaj s temi čustvi narediti, kako jih osmisliti in z njimi živeti, namesto le preživljati.
Kje poiskati dodatno oporo in zakaj je pomembno, da se ljudje odločijo poiskati strokovno pomoč?
Dodatna opora so lahko že bližnji, a če želite podporen prostor usmerjen izključno na žalovanje in ste začutili moj pristop lahko dodatno oporo po izgubi bližnjega poiščete v naši skupnosti Življenje je lahko dobro in njenih podpornih vsebinah, programih in individualnih svetovanjih. Ustvarja se tudi vedno več slovenskih skupnosti, ki delijo osebne izkušnje usmerjene na druge specifične izgube, kot je recimo neplodnost. Vsekakor pa se veliko žalujočih obrne tudi na osebne zdravnike, ki jih lahko preusmerijo k psihologom, psihoterapevtom ali po potrebi drugim strokovnjakom s področja duševnega zdravja. Oporo na področju spoprijemanja s smrtjo, umiranjem in žalovanjem (pri slednjem imajo izjemne programe za otroke in mladostnike) pa nudi tudi Slovensko društvo Hospic. Vsem žalujočim pa predlagam, da predenj se odločijo za oporo pri nekomu, preverijo njegov način dela in izobraževanja in ali jim ta ustreza ter da naj ne pozabijo, da si zaslužijo strokoven, a tudi empatičen pristop. Pomembno je namreč, da si v stiski poiščemo pomoč, ne le zaradi sebe ampak tudi zaradi tistih, ki nas imajo radi in ki jih imamo radi mi. Več kot bomo naredili za svoje duševno zdravje, bolj kakovostni bodo naši odnosi. Bolj kot bomo znali podpreti sebe, boljša opora bomo drugim.
S. S.