Mirjam Rojec je psihologinja (mag. psih.) in edukantka vedenjsko-kognitivne psihoterapije.
Izvaja psihološko svetovanje po principih vedenjsko-kognitivne psihoterapije in je trenutno v procesu izobraževanja za naziv psihoterapevtke. Na svojem Instagram profilu pomirjam.se dnevno deli različne prijeme za premagovanje različnih čustev in motenj, kot so tesnoba, depresija in jeza. A to je le del njenega dela.
Po poklicu ste psihologinja. Ste poleg študija psihologije nadaljevali študij še kje drugje, da ste sedaj pripravljeni na psihoterapevtske obravnave?
Da. Četudi sem se na študij psihologije vpisala z namenom in pričakovanji, da bom po zaključenem študiju znala pomagati ljudem v stiski, temu žal ni bilo tako. Študij me je opremil z obširnim teoretskim znanjem, o praktičnih veščinah za delo z ljudmi pa smo slišali zelo malo. Tako sem že tekom študija iskala priložnosti za pridobivanje izkušenj preko prostovoljnega dela, proti koncu študija pa sem se udeležila izobraževanja za svetovalce Klica v duševni stiski. Tu sem se opremila z neprecenljivimi veščinami vodenja pogovora in zagotavljanja podpore ljudem v akutni stiski. Po zaključenem študiju pa sem želela svoje znanje in izkušnje nadgraditi, zato sem se vključila v izobraževanje iz vedenjsko-kognitivne psihoterapije, kjer se izpopolnjujem še danes.
Koliko časa traja študij, če želite po študiju psihologije delati kot psihoterapevtka?
Pri nas je področje psihoterapije zakonsko neurejeno, psihoterapevtske smeri pa so si med seboj zelo različne. Tako lahko do naziva "psihoterapevt" pridemo že po krajšem "vikend tečaju". Za naziv psihoterapevta iz smeri, ki jih priznava Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, pa je potrebno veliko več.
Študij vedenjsko-kognitivne psihoterapije, ki je v Sloveniji namenjen zgolj zdravnikom in psihologom, je tristopenjski. Praktikum I traja pol leta in zajema osem celodnevnih srečanj, praktikum II traja dve leti in sestoji iz 18 mesečnih celodnevnih srečanj, praktikum III pa traja več let, saj je potrebno nabrati 200 ur supervizije pod vodstvom izkušenega terapevta, 100 ur raziskovalno-teoretičnega dela in 300 ur kliničnega dela. Prvima dvema praktikumoma sledi tudi izpitno preverjanje znanja.
Nekatere druge (sploh psihodinamske) psihoterapevtske smeri zahtevajo tudi lastno udeležbo v terapevtskem procesu, kar proces izobraževanja še podaljša.
Največ se ukvarjate z vedenjsko-kognitivno psihoterapijo. Nam lahko poveste več, kaj vse zajema ta veja?
Vedenjsko-kognitivna psihoterapija je kratkotrajen, strukturiran pristop, ki je usmerjen na "tukaj in zdaj", torej na vsakodnevno funkcioniranje. Za razliko od psihodinamskih pristopov je torej "brskanja" po otroštvu zelo malo. Cilj je posameznika opremiti z znanjem in veščinam ter ga opolnomočiti do te mere, da si bo ta v prihodnje znal pomagati sam. Gre za znanstveno podprt pristop, ki je visoko učinkovit pri soočanju z motnjami razpoloženja (npr. depresija) in anksioznimi motnjami (npr. tesnoba, panični napadi, fobije), pomaga pa tudi pri partnerski problematiki, učnih težavah, vedenjskih težavah, motnjah hranjenja in psihičnih zapletih ob telesnih boleznih. Gre za pristop, ki je zaradi svoje kratkotrajnosti in učinkovitosti prisoten v večini zdravstvenih sistemov po vsem svetu.
Ste od nekdaj vedeli, da boste imeli direktne obravnave s klienti, ali ste si kdaj predstavljali tudi delo v kakšnem zavodu? Vem, da ste delali tudi na Onkološkem inštitutu. Kako se razlikuje delo s tako bolnimi bolniki kot s klienti, ki jih imate zdaj?
Tekom študija sem začutila močno željo po delu v zdravstvu. Moje sanje so bile, da bi delala z otroki in da bi postala specialistka klinične psihologije. A življenje me je vodilo po drugačni poti. Po končanem pripravništvu v zdravstvu in opravljenem strokovnem izpitu sem se najprej zaposlila na evropskem projektu SOPA (Skupaj za odgovoren odnos do alkohola) na Nacionalnem inštitutuza javno zdravje (NIJZ), a se tam nisem našla. Ko pa sem dobila službo na Onkološkem inštitutu (OI) v Ljubljani, sem tam odkrila lepoto dela z odraslimi. Delo z onkološkimi bolniki je bilo sicer težko, a zelo izpolnjujoče. Vsak dan sem spremljala vzpone in padce bolezni, se veselila dobrih izvidov, nudila oporo ob težkih novicah napredovanja bolezni, bila ob umirajočih. Delo na OI sem doživljala kot svoje poslanstvo. Ob njem sem rastla strokovno in osebnostno. Prepričana sem bila, da je to moja sanjska služba. Ko pa sem postala mama, je usklajevanje dela v oddaljeni Ljubljani z družinskim življenjem postalo preobremenjujoče. Primorana sem bila sprejeti odločitev, da svojo poklicno pot privedem bliže domu, bliže družini, četudi sem se s tem morala odpovedati svojim sanjam, da postanem specialistka klinične psihologije.
Moje trenutno delo se od dela na Onkološkem inštitutu v prvi vrsti razlikuje po tem, da je delo bolj raznoliko, fleksibilno, da se ob manjšem številu klientov lahko zares kvalitetno pripravim na vsako posamezno obravnavo. Da ob delu s klienti lažje skrbim zase, za svoje psiho-fizično zdravje, za družino. Lažje najdem tudi čas za prebiranje strokovne literature, udeležbo na dodatnih izobraževanjih. Veliko pa mi pomeni tudi to, da lahko svoje znanje s pomočjo družbenih omrežij delim tudi s širšim krogom ljudi, ki jim je blizu skrb za lastno duševno zdravje.
Vam je instagram profil pomirjam.se odprl pot do tega, da ste šli na samostojno pot, in zakaj ste se odločili zanj?
Odločitev za Instagram profil je dozorela med mojo drugo porodniško odsotnostjo, ko sem imela med uspavanjem deteca veliko časa za razmišljanje. Iskala sem protiutež brezkončnim gospodinjskim opravilom. Iskala sem nekaj, kar bi mi bilo v izziv, obenem pa me spodbujalo k prebiranju strokovne literature in poglabljanju znanja. Instagrama prej nisem uporabljala. Ko pa sem po naključju odkrila nekaj tujih strokovnih profilov, ki so mi bili v navdih, sem tudi sama želela svoje znanje in veščine podeliti s širšim krogom ljudi – tudi tistih, ki v splošnem dobro funkcionirajo in ne potrebujejo strokovne obravnave, a bi z znanjem in veščinami lahko kvaliteto življenja ponesli na višji nivo. In tako sem tudi sama ustvarila IG profil »@pomirjam.se«.
Ker pa so v pripravljenih vsebinah mnogi prepoznali, da želijo in potrebujejo strokovno pomoč, se je z rastjo profila stopnjevalo tudi povpraševanje za individualne strokovne obravnave. S tem pa je dozorela tudi moja odločitev, da se podam na samostojno pot pod imenom “pomirjam.se”.
Se vam zdi, da so se po pandemiji duševne težave povečale?
Po mojih izkušnjah in izkušnjah mojih kolegov – da. Stiske so se povečale, še posebno pri tistih, ki so bili že prej ranljivi za težave na področju duševnega zdravja. Raziskave kažejo, da so se ob pandemiji drastično povečale težave z depresijo, suicidalnostjo in anksioznostjo.
Sama pri svojih klientih povezavi s COVID-19 opažam predvsem porast vsesplošne zaskrbljenosti glede zdravja, obsesivno-kompulzivne motnje, generalizirane anksioznosti, nespečnosti. Prav tako so se po pandemiji poglobile težave pri posameznikih s socialno fobijo. Tem je bil "lock-down" pisan na kožo. Ko pa se je življenje začelo vračati na stare tire, so se težave stopnjevale.
Že včasih so ljudje imeli duševne težave, a se je to skrivalo. Danes smo ljudje bolj odprti, zato predvsem mladi lažje poiščejo pomoč pri psihoterapiji. Zakaj mislite, da so se zgodili te premiki?
Dejavnikov je verjetno več. Vse več medijev pokriva področje duševnega zdravja, vse denarja se namenja preventivnim evropskim projektom, usmerjenim na obvladovanje tesnobe, stresa in depresije. Psihološke, psihiatrične in psihoterapevtske obravnave lahko vse pogosteje zasledimo v knjigah, filmih, gledaliških predstavah. Četudi je pri nas področje strokovne pomoči še vedno močno podhranjeno, se vendarle dogajajo premiki. Tako je pomoč vse bolj dostopna, posamezniki v stiski pa imajo ob strokovni pomoči možnost pridobiti pozitivne izkušnje, o katerih nato poročajo svojim bližnjim in k iskanju pomoči nagovorijo še koga. Z drugačnimi, prijetnimi, pozitivnimi izkušnjami se tako rahljajo osebna in kolektivna prepričanja v zvezi z duševnim zdravjem in iskanjem pomoči na tem področju.
Kako pa gledate na pomoč z zdravili, kot so antidepresivi? Se vam zdi, da jih zdravnik prehitro napiše? Ali se vam zdi, da so pri hujših oblikah ena izmed oblik pomoči?
Mnogi imajo v zvezi z antidepresivi veliko predsodkov. Meni je blizu prispodoba antidepresivov kot plavalnih rokavčkov. Kadar so težave tako globoko izražene, da ne zmoremo funkcionirati, vso svojo energijo porabljamo za to, da z brcanjem in mahanjem svojo glavo ohranjamo nad vodo in lovimo zrak. Če namesto tega uporabimo rokavčke, ki nas držijo nad vodo, lahko svojo energijo usmerimo v to, da zaplavamo in tudi kam pridemo. Ko pa se s pomočjo strokovne pomoči postopoma učimo plavati, počasi spuščamo zrak v rokavčkih, torej zmanjšujemo dozo zdravil, vse dokler rokavčkov in zdravil ne potrebujemo več. V nekaterih primerih je torej zdravljenje z antidepresivi zelo smiselno in celo nujno potrebno. A za dolgoročni učinek sama psihofarmakoterapija ni dovolj, zato jo je smiselno kombinirati s psihoterapijo, kjer se opremimo z znanjem in veščinami, ki nam pomagajo spreminjati nefunkcionalne vzorce in prepričanja, ki so nas pahnila v težave in težave tudi vzdržujejo. Ker pa je kvalitetna psihoterapevtska pomoč pri nas slabo dostopna, zdravniki v stiski velikokrat predpišejo zgolj zdravila v upanju, da bo posamezniku ob zdravilih vsaj nekoliko lažje.
Kakšni so vzroki za nastanek tesnobe ali depresije?
Dejavnikov je običajno več in lahko jih razdelimo v tri skupine.
Prvi so predispozicijski dejavniki, ki povzročijo večjo dovzetnost za razvoj težav. Gre za dejavnike, ki so prisotni mnogo pred razvojem depresije ali tesnobe (npr. osebna in družinska zgodovina psihiatričnih motenj, genetika, temperament, zgodnje izkušnje ipd.). Ti dejavniki lahko povečajo verjetnost nastanka težav, sami po sebi pa še niso dovolj, da bi se težave dejansko tudi razvile.
Druga skupina dejavnikov so sprožilci, ki so običajno prisotni tik pred nastankom težav. Tu gre lahko za večji enkratni stresni dogodek ali pa niz več manjših dogodkov (npr. dolgoletno prekomerno delo v službi, selitev, menjava službe, ločitev, rojstvo otroka, COVID-19 ipd.).
Tretja skupina so vzdrževalni dejavniki, ki težave vzdržujejo (npr. premlevanje nekoristnih negativnih misli, izogibanje situacijam, ki v nas sprožajo tesnobo, izogibanje socialnim stikom, uporaba pomirjeval, prisotnost varovalne osebe ipd.).
Kljub temu, da poznamo dejavnike, ki predstavljajo večje tveganje za razvoj tesnobe oz. depresije, pa je ključno, da pri razumevanju nastanka posameznikovih težav upoštevamo njegov kontekst. Do teh informacij pa lahko pridemo le s poglobljeno anamnezo, torej s poglobljenim pogovorom s klientom.
Še vedno pa veliko ljudi gleda na tiste, ki imajo duševne težave, kot da so nori. Kar zna biti zelo veliko breme za osebe, ki se s tem spopadajo. Kaj bi še lahko naredili, da bi ljudje začeli dojemati, da je enako hudo, če si zlomiš nogo ali pa hodiš na psihoterapijo?Pomembno se mi zdi ohranjati realna pričakovanja do družbe. Realnost, s katero se srečujemo vsi, ki delamo z ljudmi, je, da drugih ne moremo spremeniti, če si tega ne želijo oz. če nam tega ne dopustijo. In tudi to je potrebno spoštovati, četudi je tako dejstvo včasih težko sprejeti. Imamo ljudi, ki v službo hodijo z nogo v mavcu. Imamo ljudi, ki so izgoreli, pa delajo dalje. Imamo otroke, ki hodijo v šolo s povišano telesno temperaturo. Stvari niso črno-bele. Tudi v zvezi s telesnim zdravjem imamo ljudje različna prepričanja, različna pravila. Spreminjanje in rahljanje togih prepričanj pa je dolgotrajen proces.
Mislim, da gredo ukrepi v pravo smer. Seveda bi si želeli še več programov za duševno zdravje, več kliničnih psihologov v zdravstvu, urejeno zakonodajo na področju psihoterapevtske dejavnosti, ki bi ljudem zagotavljala kvalitetno strokovno pomoč, pa opremljanje staršev in otrok z veščinami in znanjem za obvladovanje duševnih stisk... A žal se vse začne in konča pri denarju.
Kaj pa lahko vsak od nas stori sam? Lahko beremo, poslušamo, raziskujemo, se izobražujemo o duševnem zdravju. Poiščemo strokovno pomoč, ko jo potrebujemo. Nudimo oporo drugim in tudi njih usmerimo na vire pomoči, če je to potrebno. Lahko odkrito spregovorimo o svojih stiskah, govorimo o tem, kaj nam pomaga. In tako z zgledom morda k skrbi zase spodbudimo še koga.
Kaj pa menite o plačljivosti psihološke moči? Večkrat si ljudje ne morejo niti privoščiti pomoči, ker nimajo finančnih sredstev za obisk psihoterapevta. Se vam zdi, da bi to moralo biti bolj dostopno?
V resnici je v javnem zdravstvenem sistemu na voljo veliko strokovnjakov s psihoterapevtskim znanjem. Vsi specialisti klinične psihologije imajo znanje vsaj ene od priznanih terapevtskih šol. Žal pa je realnost ta, da večina kliničnih psihologov v praksi izvaja diagnostiko in piše poročila ter izvide, za terapevtsko delo pa zaradi neskončnih čakalnih vrst in določil zavarovalnice zmanjka časa. Pa vendar se da tudi znotraj javnega zdravstva najti ustrezno strokovno terapevtsko pomoč.
Ob tem ne smemo pozabiti na številne nevladne organizacije in programe, ki prav tako zagotavljajo kvalitetno obliko strokovne pomoči. Informacij o virih pomoči je na spletu ogromno. Bralce pa ob tem spodbujam, da vselej preverijo kompetentnost psihoterapevtov, saj na tem področju zaradi lukenj v zakonu žal prihaja tudi do zavajanja in zlorab.
Seveda, bi bilo idealno, če bi bila psihoterapevtska pomoč vsaj delno subvencionirana tudi v zasebnem sektorju in s tem lažje dostopna. A posameznike v stiski vedno usmerjam k temu, da poiščejo njim dostopno obliko pomoči in do zdaj se je še za vsakogar našla rešitev.
Katera pa je najbolj pogosta duševna bolezen, ki smo ji priča v zadnjih letih?
Po statističnih podatkih iz leta 2019 (vir: IHME, Global Burden of Disease, 2019) je od vseh duševnih motenj v svetu najpogosteje prisotna anksiozna motnja (3,94% svetovne populacije), tesnobi sledi depresija (3,59% svetovne populacije). Na tretjem mestu je zloraba alkohola (1,38% svetovne populacije).
Pri nas so rezultati podobni. Leta 2019 se je z anksioznostjo soočalo 3,66% Slovencev, z depresijo 3,37%, visoko nad svetovnim povprečjem pa so bile izražene težave z zlorabo alkohola (2,61%).
Nekateri ljudje vedo, da bi morali na terapijo, še preden se nekaj hujšega zgodi, in se odpravijo šele, ko ne gre drugače. Zakaj mislite, da čakajo do zadnjega trenutka? Smo tako prepričani, da bo šlo to slabo počutje, kar samo stran od sebe?
Ja, preventiva je pri duševnem zdravju zelo pomembna. Pa vendar ne potrebuje vsak psihologa, psihiatra, psihoterapevta. Glavno merilo za to, ali nekdo potrebuje strokovno pomoč je posameznikovo funkcioniranje. Pravi čas, da poišče strokovno pomoč je, ko dozori spoznanje, da je njegovo funkcioniranje preveč ovirano, da bi se zmogel soočati s svojimi vsakodnevnimi obveznostmi ter spoznanje, da si pri tem ne zna oz. ne zmore pomagati sam. Ko odločitev za pomoč dozori, je tudi motivacija za delo na sebi dovolj velika, da pride do sprememb na več življenjski področjih. Nemalokrat v obravnavo dobimo gospoda, ki ga je na obravnavo naročila partnerka, pa mamo, ki jo je na obravnavo naročila hči in sina, za katerega je pomoč poiskala mama. A ker pri klientih še ni dozorelo spoznanje, da potrebujejo in si želijo pomoči, so obravnave le redko uspešne. Izkaže se, da bi v številnih primerih podporo bolj potrebovali svojci, ki so klienta naročili, saj oni doživljajo večjo stisko kot klient sam.
Drugim ne moremo pomagati, če tega ne želijo. Pri oblikovanju terapevtskih ciljev namreč vedno izhajamo iz želja in potreb klienta, ne pa njihovih svojcev. Zato je ključno, da posameznik sam pride do spoznanja, da potrebuje pomoč. Zorenje odločitve pa zahteva čas.
Se vam zdi, da s svojim profilom tudi razkrivate teme, s katerimi bodo ljudje začeli drugače gledati na duševno zdravje in duševne bolezni?
Odgovornosti za spreminjanje stališč do duševnega zdravja si ne upam prevzeti.
Moj glavni cilj IG profila @pomirjam.se je, da bi si s konkretnimi brezplačnimi vsebinami lahko pomagalo čim več ljudi, obenem pa je moja želja tudi ta, da bi si tisti, ki ob prebiranju vsebin začutijo, da potrebujejo strokovno pomoč, slednjo tudi poiskali.
Pot do mojega profila običajno najdejo tisti, ki jih vsebine s področja duševnega zdravja zanimajo, vsake toliko pa se najde tudi kdo, ki so mu te vsebine povsem nove. In vesela sem prav vsakega, ki ga moje vsebine nagovarjajo in vsakega, ki s svojimi vprašanji, izkušnjami ali pomisleki na poti iskanja svojega notranjega miru sooblikuje in bogati skupnost pomirjam.se.
K. R.
Comments