SPLAV, 2. DEL: Kaj sledi po odločitvi za splav in zakaj spolnost ne sme postati tabu

Se še spomnimo časa, ko je vprašanje splava tudi v Sloveniji spet prišlo na površje? V bistvu še niti ni minilo toliko časa od tega. Presenetilo pa me je, da sem na YouTubu pred ogledom želenega videa, ki ni imel nobene zveze z nosečnostjo, že nekajkrat videla oglas za zavod Živim. Gre za zavod, ki s številnimi vsebinami promovira in spodbuja k donositvi otroka. Po mojem mnenju s tem posredno širi predsodke in po nepotrebnem vzbuja občutke krivde. Vsaka ženska si zasluži predstavitev vseh možnosti, ki jih ima, brez posrednega ali neposrednega vsiljevanja tujih predsodkov.


Imamo pa ženske v Sloveniji še vedno možnost, da se same odločimo za donositev ali za splav. Ključno vlogo pri tem igra dobro in objektivno informiranje. Tako sem se odločila, da ta prispevek namenim demistificiranju postopka prekinitve nosečnosti. Znova sem se obrnila na babico Majo Golob, s katero sem se pogovarjala že v prvem delu tega sklopa prispevkov o splavu.

Vir: Pexels

Maja meni, da je splav v Sloveniji precej normaliziran, zlasti v medicinskih krogih. Če je katero bilo strah pogovora o želenem splavu z osebnim zdravnikom ali ginekologom, se lahko nekoliko pomiri. Pri nas lahko ženska namreč pričakuje, da bo obravnavana prijazno in brez predsodkov. Seveda obstajajo izjeme, vendar so ravno to – samo izjeme. Zdravniki, ki imajo resne zadržke, imajo v Sloveniji sicer pravico do ugovora vesti. »Mislim, da je takih v Sloveniji približno 10,« je dodala. 


Ko ženska ugotovi, da je noseča, vendar bi nosečnost rada prekinila, lahko to stori v katerikoli bolnišnici z ginekološko-porodniškim oddelkom v Sloveniji. »Za postopek umetne prekinitve nosečnosti potrebuje napotnico, ki jo izda ginekolog, v izjemnih primerih pa tudi osebni zdravnik,« je pojasnila Maja. Stroške posega ji krije zdravstveno zavarovanje. Pri tem obvezno zdravstveno zavarovanje krije najmanj 80 % vrednosti za storitve v zvezi z umetno prekinitvijo nosečnosti, kot je opredeljeno v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, preostali del pa krije dopolnilno zdravstveno zavarovanje. 

»Pred posegom je potrebno opraviti nekaj preiskav – ginekološki pregled in ultrazvok, da se oceni višino in sedež nosečnosti. Nosečnica mora imeti določeno krvno skupino, Rh faktor in druge preiskave po presoji ginekologa. Opravi se natančna anamneza zaradi morebitnih kontraindikacij za kirurški poseg, anestezijo ali zdravila,« je razložila Maja. 

Za umetno prekinitev nosečnosti poznamo dve metodi. Prva je kirurška, druga z zdravili, vsaka pa ima svoje prednosti in slabosti. Za katero od metod se zdravnik in pacientka odločita, je odvisno predvsem od višine nosečnosti in nekaterih drugih dejavnikov, kot sta preferenca ženske ali morebitna alergija na zdravilo. »Pri kirurškem splavu fizično posegamo v maternico. Najprej je treba razširiti maternični vrat, nato pa s posebnimi instrumenti ali vakuumom odstraniti zarodek in posteljico. Poseg se običajno opravi v splošni anesteziji in traja praviloma le nekaj minut. Ženska nato ostane na opazovanju v bolnišnici še nekaj ur,« je pojasnila Maja.


Dodala je, pa so zadnja leta precej bolj naklonjeni splavu z zdravili. Plusi splava z zdravili so, da je primeren tudi za ženske, ki imajo nepravilnosti maternice ali materničnega vratu in da anestezija ni potrebna. »Uporabljamo mifepriston in misoprostol. Prvi prepreči ugnezditev in nadaljnji razvoj zarodka, drugi pa povzroča krčenje maternice, odpiranje materničnega vratu in iztis zarodka ter posteljice iz telesa. Krči so lahko precej boleči. Celoten postopek traja dlje, nekaj dni,« je razložila. Po vsaki umetni prekinitvi nosečnosti je potrebna kontrola pri ginekologu, ki preveri, ali je splav uspešno dokončan. Zna se namreč zgoditi, da splav z zdravili ni popoln in ga je treba dokončati kirurško. 

Vir: Pexels

Nosečnost in rojstvo sta za telo zelo mlade ženske bolj tvegana kot za telo ženske, ki je denimo že v dvajsetih letih. Tako je dobro, da nosečnost v adolescenci v Sloveniji upada. »Mladostnica ima zaradi razvoja povečane potrebe po hranilnih snoveh, za katere potem 'tekmujeta' skupaj z zarodkom. Hkrati mladostnice navadno ne namenjajo veliko pozornosti pestri in uravnoteženi prehrani. Tudi dojenje lahko pomembno izčrpa zaloge hranilnih snovi, ki jih mati zaradi rasti še potrebuje. Problem je tudi, da je nosečnost zaradi nepazljivosti, nerednih menstruacij in drugih dejavnikov velikokrat pozno ugotovljena, zato zamudimo najbolj pomembno obdobje, ko se pri otroku formirajo organski sistemi in je treba zdravemu življenjskemu slogu nameniti največ pozornosti,« je razložila Maja. Dodala je, da mladostnice manj redno hodijo na preglede in obiskujejo šolo za starše. Pogosteje se tvegano obnašajo (kadijo ali pijejo) na primer, to pa povečuje možnosti za zaplete. Mlado, še ne dokončno dozorelo telo je slabše pripravljeno na porod, več je prezgodnjih porodov in teže teh otrok so nižje. Kot je opozorila Maja, se »zaradi strahu, slabšega spoprijemanja z bolečino in naporom ter zakrčenosti porod lahko konča s carskim rezom, kar je za telo še dodatna obremenitev«. Ob tem je pomembno omeniti, da mladostnice v Sloveniji ne potrebujejo soglasja staršev za umetno prekinitev nosečnosti.


Veliko vprašanj se pojavlja tudi okoli splava kot zaščite, kar je seveda absolutno odsvetovano. »Večje, kot je število splavov pri ženski, večja je možnost za pozne zaplete, med katerimi je tudi neplodnost,« je pojasnila Maja. Zaradi dostopnosti kontracepcije in vedno večje izbire število splavov upada. Poudarila je, da ne smemo pozabiti, »da z vsako novo generacijo prihaja nova priložnost, da svetovanje o spolnosti in kontracepciji med mladostniki še izboljšamo in poglobimo«. Pri tem igrajo pomembno vlogo tudi babice, saj lahko svetujejo o kontracepciji in načrtovanju družine. »Ginekologi zaradi obsega dela, ki ga komaj dohajajo in ki ne dopušča, da bi se pacientkam posvetili, velikokrat nimajo časa in možnosti za pogovor z mladostnico, ki je na prvem pregledu,« je pojasnila. Zelo pomembno pa je, da mladostnica uporablja kontracepcijo vestno in pravilno. »Kljub temu da smo zdravstveni delavci usposobljeni za svetovanje in se trudimo po najboljših močeh, pa je pomembno izpostaviti, da je velik del spolne vzgoje v rokah staršev. Na tem mestu apeliram na starše: ne dopustite, da postaneta odgovorna spolnost in kontracepcija tabu temi,« je poudarila Maja.

Vir: Pexels

Zraven predloga zakona, s katerim so aprila želeli prepovedati splav v primeru hudih ali smrtnih poškodb zarodka (več o tem v prejšnjem delu sklopa o splavu), so na Poljskem predlagali tudi zakon z nazivom »stop pedofiliji«.Ta predlog je pritisnil na posameznike in organizacije, ki nudijo izobraževanje o spolnosti ali informacije o spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah. Zakon bi namreč kriminaliziral vsakogar, ki spodbuja ali odobrava spolne odnose ali druge spolne aktivnosti med mladostniki. Med drugimi so se tudi učitelji in zdravniki bali, da bi v primeru uveljavitve tega zakona lahko pristali za zapahi, saj informirajo mlade glede splava in nosečnosti. Novembra je Evropski parlament sprejel resolucijo, v kateri je kritiziral uvedbo predloga tega zakona.


Dobra novica je, da nobeden od omenjenih zakonov, ki so ju predlagali na Poljskem, ni uveljavljen, saj ju pristojni parlamentarni odbori niso sprejeli. Vendar pa ju tudi niso zavrnili. Nadaljnjo obravnavo obeh predlogov so le preložili za nedoločen čas. 

Ko naslednjič vidite oglas za zavod Živim na YouTubu, se vprašajte, koliko mladostnic naključno vidi oglas in kaj jim ta sporoča. Koliko žensk sledi tej povezavi in koliko se jih počuti napadenih in krivih, ker so imele splav ali ker enostavno podpirajo svobodno izbiro vsake posameznice, ko pride do zanositve in donositve. Zaradi tega in številnih drugih razlogov je pomembno, da ta tema ne zavzema le ene ali dveh ur za osnovnošolskimi klopmi. Zasluži si več pozornosti.


M. L.