Pred kratkim sem se dokončno izselila iz študentskega doma v Ljubljani. Bila je res edinstvena izkušnja, čudovit del mojega življenja. Zdaj imam občutek, da ga je konec. Slovo me je zadelo močneje, kot sem si predstavljala, da me bo.
Pogrešala bom knjižnico na Fakulteti za družbene vede, zanimive ure in odlične profesorje. Jutra v Ljubljani pa neprespane noči. Neštete dogodke in društvene dejavnosti, ki jih je nudila naša fakulteta in skozi katere sem spletla prijateljske vezi. Najbolj bom pogrešala ljudi, specifično nekdanjo cimro in sošolko ter svojega fanta, ki oba ostajata v Ljubljani. Seveda tudi ostale, a zapuščanje teh dveh je zares bolelo.
Že nekaj časa sem vedela, da se bom selila. Po zaključenem dodiplomskem študiju sem se izpisala iz magisterija, v katerem se enostavno nisem našla. Po dolgem premisleku in neprespanih nočeh sem se odločila, da bom študij nadaljevala v Mariboru, in sicer na smeri, ki me dejansko do drobovja zanima. Tega sem vesela, zares. Sprememba bo ... Težko pričakovana.
Vendar nisem vedela, kako zelo me bo ta sprememba okolja zares zadela. Neskončno rada imam svojo družino in v načrtu je, da bom tudi živela v svoji rojstni hiši. Tako si bomo namreč vedno blizu in v pomoč – to me neskončno veseli. Moja družina je zame vedno bila na prvem mestu. Ampak dejstvo, ki me je šele zdaj zadelo, je, da imam v Ljubljani drugo družino, ki pa jo nekako zapuščam. Mislim, ne zares. Potrudila se bom, da obdržim stike. Močne stike. Dejstvo pa je, da je ob oddaljenosti vedno neka tendenca, da se zgodbe nekoč končajo. In naenkrat se zdi, da so vse ljubezenske pesmi namenjene ne samo romantični ljubezni, ampak tudi močnemu prijateljstvu.
Strah me je, da v tem novem obdobju ne bom zmogla stkati tako močnih prijateljstev, kot sem jih v preteklosti. V bistvu močno dvomim, da je to sploh mogoče. Od prijateljev v Mariboru in okolici sem se oddaljila, ne namerno, tako pač to je, ko je urnik enostavno prepoln in živiš na nekem drugem koncu države. Zame je precej težko ustvarjati nova prijateljstva in obujati stare stike. Takšna pač sem, introvertirana in bolj zadržana. Vedno sem potrebovala čas, sproščeno okolje in skupne točke, na katerih sem se lahko združila z nekom. Prijateljstvo ni samo neki »small talk« v trgovini, ki ga lahko opraviš praktično s komerkoli – je volja in želja, da se ta »small talk« preobrne v nekaj trajnega. Vedno bolj se mi zdi, da je v novem okolju to težko najti, še posebej ko si že nekoliko starejši in je videti, kot da vsi že imajo svoj notranji krog prijateljev. »Small talk« se lahko oblikuje, ampak težko se pretvori v kaj globljega. Kaj šele v nekaj takega, kar sem imela med študijem v Ljubljani.
Strah me je prihodnosti, strah me je obrniti nov list. Rada bi delala, se učila, ustvarjala to spletno stran, iskala prijatelje, telovadila, se pridružila kakšnemu novemu društvu, delala na dogodkih, brala in potovala ... Vendar vsega ne morem. Skušam ugotoviti, čemu naj se zares posvetim. Do zdaj sem se že naučila, da se ni dobro razdrobiti po vseh koncih, bolje se je osredotočiti na eno, dve, tri stvari. Tako znova lovim to ravnotežje v nekem »novem« življenju. Kam me bo to novo ravnotežje peljalo, bomo še videli ... Do sebe moram biti prijazna, prizanesljiva in spoštljiva. To mi ni vedno najbolje uspevalo. Vse, kar zares vem, je, da hočem ustvarjati nekaj dobrega, pozitivnega in da se želim učiti. Na neki način moj tretji dom začenja postajati ta spletni medij, imam občutek, da lahko z njim delam nekaj, kar me izpolnjuje, in ohranjam vezi, ki mi pomenijo ogromno. Upam, da nam uspe skupaj rasti in ustvariti številne lepe trenutke. Upam, da ta »small talk«, ki počasi stopiclja do nečesa trajnega, na tej poti tudi ostane. Upam, da ga ne prekine življenje.
Upam tudi, da prebudim kakšna stara prijateljstva in da stkem še kakšna nova. Če bo vse po sreči, bodo tako na prvem mestu ostali moja družina, fant in prijatelji, študij, ta spletna stran in skrb za moje (nekoliko občutljivo) zdravje. Vse ostalo pride in gre. Vsaj na tej stopnji mojega življenja je tako tudi prav.
M. L.
Comments