Sovraštvo je pogosto motivator številnih zločinov. V primeru zločinov iz sovraštva je sovraštvo specifično usmerjeno v določeno skupino, ki ji žrtev pripada. Prav ta pripadnost skupini je primarni razlog za napad na določeno osebo, ki je morda lahko res le besedni – sovražni govor – lahko pa se izvede tudi v konkretnejših oblikah, kot je napad na premoženje in lastnino ali celo umor.
Po svetu beležijo porast zločinov, storjenih iz sovraštva, v ZDA so izmerili največje število takšnih zločinov, odkar FBI beleži tovrstno statistiko. Tudi v Sloveniji se pojavljajo številni zločini iz sovraštva, morda je bil najbolj odmeven primer lanskoletni napad na klub Tiffany, vendar pa Slovenija ne pozna splošnih oteževalnih okoliščin za storitev takšnih kaznivih dejanj, prav tako pa slovenska policija ne vodi posebne statistike o takšnih kaznivih dejanjih.
Številni primeri zločinov iz sovraštva ostanejo neprijavljeni
»Zločin iz sovraštva je vsako kaznivo dejanje, ki izhaja iz predsodkov in sovraštva do družbene skupine, v katero spada ali pa se zdi, da spada, oseba, ki izkuša nasilje ali diskriminacijo,« so zapisali na spletni strani Legebitra, ki ozavešča predvsem o pravicah LGBTIQ+ skupnosti. Vendar pa se zločini iz sovraštva ne izvajajo zgolj nad to manjšino. V Sloveniji so sicer zelo pogosti zločini nad etnično skupnostjo.
»Zločini iz sovraštva so kriminalna dejanja, ki jih motivira rasizem, verska nestrpnost, ksenofobija, spolna pripadnost, spolna usmerjenost, politični nazori ali katerakoli oblika nestrpnosti oz. sovraštva,« je na družbenem omrežju Facebook zapisal tudi klub Tiffany, ki je bil prav lani tarča takšnega napada. Društvo ŠKUC je ob tem pozvalo pristojne organe k ukrepom ter izrazilo skrb, ker »s homofobijo motivirano nasilje in kazniva dejanja naraščajo«.
Zločini iz sovraštva lahko žrtev prizadenejo močneje, kot bi jo prizadelo navadno kaznivo dejanje. Žrtev lahko zaradi občutka nevarnosti postane previdnejša ter spremeni svoj videz in načine obnašanja. Prav tako pa lahko travma pusti dolgoročne psihološke posledice. Vendar pa ti zločini ne vplivajo zgolj na samo žrtev, temveč tudi na celotno skupnost, ki ji žrtev pripada. Ob napadu na posameznika se zaradi pogoste močne empatične vezi med pripadniki skupnosti, pri pripadnikih verskih skupnosti to pogosto poimenujejo kar »bratstvo«, čuti napadena celotna skupnost. Jezo, žalost, strah in tesnobo ter sočutje do žrtve tako občutijo tudi osebe, ki se lahko poistovetijo z napadenim posameznikom.
Žal številni primeri zločinov iz sovraštva ostanejo neprijavljeni. »Večinoma so razlogi za to strah pred razkritjem pred družino in pred organi pregona, prepričanje, da dogodek 'ni dovolj' za prijavo, ali skrb, da policija prijave ne bo obravnavala korektno,« menijo pri Legebitri. Gre torej tudi za strah pred sekundarno viktimizacijo, ki se vse prepogosto zgodi ob prijavi takšnih zločinov. Slovenska policija niti ne izvaja podrobnejše statistike na tem področju, zato ne moremo biti prepričani ali se takšna kriminaliteta povečuje ali zmanjšuje.
Vendar pa pri Legebitri poudarjajo, da je pomembno, da se »tudi v primerih, ko policija ni pristojna za reševanje določenega primera zločina iz sovraštva, diskriminacije ali sovražnega govora, primer zabeleži«. Le tako lahko namreč pride do sistemskih sprememb v zakonodaji in pri spremembi policijske obravnave. Tako so v pomoč žrtvam zločinov iz sovraštva na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete, spolnega izraza in spolnih značilnosti zasnovali tudi projekt Niprav.si, ki ljudem ob zaznavi zločina iz sovraštva ter žrtvam tovrstnih zločinov priporoča nadaljnje korake.
Slovenija ne spremlja aktivnosti na področju zločinov iz sovraštva
Pomanjkanje pravne ureditve na tem področju opaža tudi Evropska unija, ki je že leta 2008 sprejela Okvirni sklep o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi. Pri tem je določila, da države članice sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za to, da se rasistični in ksenofobični motivi obravnavajo kot oteževalna okoliščina oz. da lahko sodišča takšne motive upoštevajo pri izrekanju kazni. Lani je zagovornik načela enakosti Miha Lobnik na pravosodno ministrstvo poslal predloge in priporočila za izboljšave v Sloveniji na tem področju. Med drugim je izpostavil, da »kar 15 držav članic v svoji kazenski zakonodaji rasistične in ksenofobne motive že obravnava kot oteževalno okoliščino za vsa kazniva dejanja, osem za izbrana kazniva dejanja, le pet držav članic, med katerimi je tudi Slovenija, pa tovrstnih motivov izrecno ne obravnava«.
Lobnik je v priporočilih izpostavil tudi to, da je Slovenija edina država članica Evropske unije, ki ne izvaja nobenih aktivnosti na področju spremljanja zločinov iz sovraštva in sovražnega govora ter nima niti za to vzpostavljenih formalnih mehanizmov. »V Sloveniji tako organi pregona nimajo vzpostavljenega uradnega seznama indikatorjev sovražnega nagiba, zločini iz sovraštva in sovražni motivi niso sestavni del uradnih postopkov spremljanja kaznivih dejanj, ni izrecnih smernic za ravnanje policije v primerih zločinov iz sovraštva, podatki o zločinih iz sovraštva pa se ne spremljajo in objavljajo v statistični obliki v nobeni fazi kazenskega postopka,« je zapisal.
Velik porast v ZDA in VB
Številne druge države sicer beležijo porast zločinov iz sovraštva. V ZDA so tako v lanskem letu zabeležili 7314 zločinov iz sovraštva, od katerih je bilo kar 51 umorov. To je največ od 90. let, ko je FBI začel zbirati podatke o tovrstni kriminaliteti. Pri tem so poudarili, da je takšnih zločinov najbrž še veliko več, saj da od skupaj 15 tisoč policijskih agencij te podatke beleži le 2172.
Velik porast zločinov iz sovraštva pa opažajo tudi v Veliki Britaniji. Pred osmimi leti so namreč zaznali nekaj več kot 42 tisoč tovrstnih zločinov, lani pa se je ta številka poskočila na kar 103.379. Od obdobja prve raziskave so se torej zločini iz sovraštva več kot podvojili. Pri tem je britansko ministrstvo za notranje zadeve poudarilo, da so za velik porast tovrstne kriminalitete krive predvsem izboljšave pri policijskem odkrivanju zločinov ter da na kriminaliteto vplivajo tudi številni drugi faktorji. Pri tem je treba namreč upoštevati tudi presečnost – nekateri zločini se nad posameznikom ne izvedejo zgolj zaradi pripadnosti določeni skupnosti. Napad nad lezbijko bi se tako lahko zgodil zaradi njene pripadnosti LGBTIQ+ skupnosti, lahko bi temu botrovalo dejstvo, da je ženska, ali pa je bila preprosto ob napačnem trenutku na napačnem kraju.
Vendar pa so dodali, da ugotavljajo tudi, da so se nekateri zločini iz sovraštva zgodili kot posledica določenih političnih dogodkov ter da ne morejo zatrditi, da se število zločinov tudi v resnici ne povečuje. Večina zločinov iz sovraštva je bila pri tem storjena nad pripadniki etničnih skupnosti, vendar pa so povečanje tovrstne kriminalitete zaznali na vseh raziskovanih področjih – tudi nad versko, spolno, transspolno in invalidno skupnostjo.
M. P.