"Kako lep fant. Škoda, da bo čez pet let terorist. Naj kar ostane tam dol."
"Rute dol! Če vam pa taka kultura paše, pol pa nazaj dol."
"Ko se vse umiri, obvezno poslat nazaj in naj jim sodijo za izdajstvo."
To je le kratek nabor komentarjev (bili so še hujši, a že ti so več kot prebili mejo) nevednih ljudi, ki so jih zapisali pod članki o kaosu in tragediji, ki se trenutno dogaja v Afganistanu. Da, nevednih, saj nočem verjeti, da je humanost popolnoma zapustila človeštvo. Mi bi namreč morali biti boljši. Morali bi uporabljati razum in ne le slediti tistemu najosnovnejšemu nagonu po preživetju.
A po drugi strani sem že dolgo prepričana, da je sebičnost ena najhujših napak človeštva. In kako hudo se naša sebičnost kaže v luči trenutnega dogajanja. Še žival ne premore niti trohice toliko krutosti, kot je premore človek.
Naša kolektivna zavest je izjemno slaba. Kako hitro smo pozabili, da smo bili tudi Slovenci nekoč begunci? Kako hitro smo pozabili na vse naše bolj ali manj oddaljene sorodnike, ki živijo širom po svetu? Odgovor je zelo očiten - prekmalu.
Ne trdim, da sem sama strokovnjak za dogajanje v Afganistanu. Še zdaleč ne. Zgodba je tako kompleksna in tako dolga, da si ne bi niti drznila soliti pamet o tem, kaj se je dogajalo v zadnjih 20 letih. To raje prepuščam tistim, ki se na to področje dejansko spoznajo.
Vendar pa sta mi zadnja dva tedna poglabljanja in poročanja o tej tematiki vseeno dala nekakšen uvid. Opazila sem predvsem to, da stvari (tako kot vedno) niso črno-bele. Zahod (prek zveze Nato tudi Slovenija) ima za nastalo situacijo veliko masla na glavi. Za tragedijo milijonov smo vsaj delno zagotovo odgovorni tudi mi - prek vojaškega posredovanja, financiranja vojne, prek vtikanja in zlorabljanja tuje kulture. Povejte, kdo je v tej zgodbi zlikovec?
Po 20 letih naše vpletenosti, pa smo se odločili dvigniti roke in pomahati v slovo: "Aj, čus! Zdaj je to vaš problem."
Seveda ne menim, da bi morali beguncem dovoliti nekontrolirani vstop v državo. Za to obstajajo ustrezni mehanizmi, ki bi se sicer MORALI posodobiti in izboljšati ter narediti bolj človeški. Vendar pa to ne pomeni, da bi morali Afganistancem vstop v Evropo ali celo Slovenijo preprečiti. Zavoljo naše humanosti ne, še toliko manj pa zato, ker smo razmere zanje dodatno poslabšali tudi mi.
Le 10 dni po umiku vojaških sil je pod talibani padlo glavno mesto. Pravijo, da brez enega samega iztreljenega naboja. Vpliv te ekstremistične skupine pa je bil hipen.
Med ljudstvom je zavladal pravi teror: ljudje so začeli uničevati svoje dokumente in identitete, ženske ostajajo v hišah, TV voditeljice pa so izginile s televizijskih ekranov. Podobno se je zgodilo z ostalimi medijskimi delavkami, ki so v strahu za svoje življenje poniknile ter tuje države zaprosile za pomoč in azil. Horde ljudi so se medtem pognale proti letališču v Kabulu, ki je trenutno še vedno pod nadzorom ZDA.
Po dveh tednih vladavine talibanov pa se vrsti tudi vedno več smrtnih žrtev. In to čeprav so talibani obljubili "zmernejšo" vladavino. Številni so umrli tudi v stampedu med begom. Ljudje so tako obupani, da plezajo na letala in se skušajo oprijeti njihovih zunanjih površin. Da bi vsaj otroke rešile pred krutostjo talibanov, matere vojakom čez ograje potiskajo svoje malčke, čerav se zavedajo, da je verjenost, da jih bodo še kdaj videle, skoraj nična.
In kljub vsem tem prizorom in dejstvom se še vedno najde vsepreštevilna množica komentatorjev, ki se v varnih zavetjih svojih domov in zleknjeni v udobnih kavčih zgražajo nad tistimi, ki poskušajo narediti vse, da bi rešili sebe in svoje najdražje.
Sama se medtem sprašujem: Kam je odšla naša humanost? Kdaj smo jo izgubili? Po glavi pa mi roji tudi en dobronameren vzgojni nasvet ob katerem sem odrasla: "Če nimaš povedati ničesar lepega, je bolje biti tiho."
M.P.
Comments