Postavljanje prioritet in iskanje miru

Se tudi kdaj izgubiš v svojih mislih? Jaz se pogosto. Sploh v tistih, ki mi ne dajo miru in razmišljajo samo o tem, kaj vse bo v prihodnosti. Takšnim, katerim se reče tesnoba. Še sama ne morem verjeti, da sem speljala celo poletje z res veliko količino delo in pisanjem magistrske ne da bi se podrla. In september s koncem največjega projekta in zagovorom. In pride oktober. Po dopustu. In končno upam, da bom se malenkost umirila, še vedno imela delo, ampak se premikala malenkost bolj počasi. Očitno se mi to ni izpolnilo. Nekako sem se v zadnjem mesecu ujela v ponovni začaran krog tega, da sem pod stresom. Res pod stresom - hodim prepozno spat, zjutraj težko vstanem, res slabo jem (sladkarije so moja zelooo šibka točka) in najraje bi se zaprla v stanovanje ter samo brala knjige. Ja, vemo, kam pes taco moli - počutim se podobno kot pred dvema letoma, ko sem začela izgorevati. Ampak z eno spremembo - vem, da nikakor ne smem več pasti nazaj. Ker nočem biti tam, kjer sem bila lani v začetku leta. Nikakor. Zato je pred koncem leta res edina možnost, da se zgodi en tak res pregled vsega, kaj se dogaja in da si ponovno postavim prioritete.

Foto: pexels

Pa da ne bom pozabila nanje, si jih bom tokrat kar zapisala:

- Redno gibanje: pilates, sprehodi, ko bo spet malo bolj toplo vreme nujno spet hoja v hrib (trenutno ni "dovoljena", ker imam še vedno težave z zvitim gležnjem).

- Prehrana: pač vem, da zdrava hrana ni pravi termin, ampak jaz res pretiravam s sladkarijami. Lahko bi živela samo od tega. Ampak ker imam težave s kožo, z začetkom leta pa sem imela tudi hude težave s kandido, je res čas, da se sladkorja res izognem. In ja res je težko. Ker, ko sem pod stresom, bi pojedla še več sladkorja.

- Pisanje dnevnika: to je spomladi postala moja rutina, redno pisanje občutkov, slabih, dobrih, zapisov o tem, kaj se mi je dogajalo v določenem dnevu. Danes pišem enkrat mogoče dvakrat na teden. Kao nimam časa. Ampak opažam, da ko enkrat nimam več časa za svojo osebno higieno oz. self care, se prižgejo vsi alarmi - to pomeni, da sem že predaleč in da je čas za hudo spremembo.

- Rutina spanja: prej hodit spat in prej vstajat. Hahahah, ja včasih sem hodila spat ob dveh zjutraj, po izgorelosti pa ob enajstih zvečer. Vstajati sem začela precej bolj zgodaj, zdaj pa spet kar nekaj poležavam in ne vstanem. Res res, nisem jutranji človek. Zakaj bi vstala, če mi ni potrebno. Delo je vedno narejeno pa tudi, če ga začnem delati ob desetih zjutraj. Ampak ja ta spalna rutina mi je pomagala pri boljšem počutju.

- Rutina dela: bila sem res striktna, da pred deveto ne gledam telefona in po peti ne odpisujem več na maile. Popoldan in zvečer se tega kar držim (razen, če imam res veliko dela), zjutraj pa že kar takoj skočim na mail. Spet sem postala kar malenkost odvisna od tega občutka, da me nekdo potrebuje (ja people pleaserji imamo odvisnost od tega). Spet si bom morala postaviti urnik in se ga držati.

- Odpovedati kakšno delo: poleti sem delala redno, poleg pa pisala tudi magisterij. Čeprav so vsi mislili, da sem pod velikim stresom, sem bila pod največjim stresom takrat, ko sem že petič preverjala vire pred oddajo naloge. Drugače sem v pisanju dokaj uživala. Ni me motilo, da so moji dnevi polni - ker sem vedela, da se bo to z enim datumom končalo. Rada delam. Ampak rada pa imam tudi čas zase. Čas za odklop in to da ne razmišljam ves čas o tem, kaj vse bi še moralo narediti, kaj vse sem pozabila, ker imam toliko dela. Spet sem se znašla v enem takšnem obdobju, ko je pač vsega preveč. In ja sicer z razlogom, ker potrebujem denar (kdo ga pa ne, hahaha), ampak po eni (skoraj dveh epizodah) izgorelosti enostavno nisem več pripravljena delati po cele dneve in tudi nimam ne kapacitete, moči in energije za to. Sploh zato, ker delo potem ni dovolj dobro narejeno, sem površna, postanem tesnobna, ker ne najdem časa zase in enostavno ne gre skozi.

In z vsem zgoraj naštetim imam res težave. Predvsem zato, ker sem slabo, nisem pa tako slabo, da bi nujno nujno morala narediti spremembo. Ker takrat sem jo. Prav vidim ta scenarij - pač ni še tako slabo, zakaj bi zdaj kaj spreminjala. Čeprav se zdaj precej bolje zavedam, da je potrebno stvari začeti spreminjati takrat, ko jih še lahko in ne takrat, ko jih ne zmoreš več oz. si prisiljen spet spremeniti in od začetka sestavljati celotno življenje. In še en razlog je, zakaj odlašam s spremembami. Vedno sem vse delala po pravilih - se pridno učila, nikoli pozabila na domačo nalogo, nikoli povzročala težav, imela dobre ocene, imela milijon in eno dejavnost, se redno gibala, zdravo jedla itd. Prvič nimam rednega urnika in svobodo, da delam stvari, kadarkoli si želim. In ta moj notranji boj se želi upreti tej disciplini in si misli, zakaj bi morala biti disciplinirana, ko pa mi ni potrebno biti. Ampak ni mi potrebno biti zaradi drugih, moram pa biti zaradi sebe. Ker šele, ko sem disciplinirana in imam rutino, se redno gibam, zdravo jem, redno pišem dnevnik in vsak dan dam prednost skrbi zase, sem ok. In skrb zase je močno pogojena z disciplino. Ker ko gre disciplina na dopust, gre pri meni tudi dobro počutje na dopust. In nisem okej. Čeprav mi moj notranji otroček še vedno govori, da zdaj končno ne rabim discipline, ker sem odrasla in svobodna. Ampak v resnici je pri meni svoboda v tem, da si pustim dati sebe na prvo mesto. Da rečem ne, da se postavim zase. Če pa grem na vsa srečanja, delam ves čas, zjutraj ležim, ker sem preveč utrujena od vsega, pa vsekakor nisem svobodna.

In kar je najhuje - nisem mirna. Včasih mi je bilo super, da sem letala okoli od enega do drugega, da sem imela miljon stvari v dnevu. Da sem bila polno zaposlena in se nisem ukvarjala z ničemer drugim kot s svojim delom. Danes tega res ne maram več. Ko začnem zamujati in pozabljati, vem, da sem šla čez svojo mejo. Da stvari ne štimajo, kot bi morale. Da si želim miru. Da imam raje malenkost manj dela in se mu posvetim, ga naredim bolj umirjeno in počasi, na koncu tudi precej bolje. Da imam čas, da se posvetim sebi, da ne bežim pred sabo. In da se z večjim veseljem dobim z ljudmi.

Zato je moj cilj za zadnji mesec v letu in potem tudi v novem letu, da se umirim. Da ne hitim po opravkih in stotih prednovoletnih srečanjih. Ampak, da se ponovno ustavim, pomirim, uživam v trenutku tukaj in zdaj in ne v tem, kaj bo čez tri dni, tri tedne ali tri mesece. In da v tem trenutku najdem stvari, v katerih uživam. Mislim, da sem v kaosu življenja spet pozabila na ta mir. Ampak čas je, da si ga vzamem nazaj!

K. R.